Igralka Nataša Tič Ralijan je v podkastu Onaplus spregovorila o enem težjih obdobij svojega življenja – o času, ko je zbolela za tuberkulozo, boleznijo pljuč, za katero danes slišimo redko – a je še vedno (poleg malarije in aidsa) ena od najusodnejših nalezljivih bolezni, zaradi katere na svetovni ravni sleherni dan zboli približno 28.000 ljudi.
Bolezen zanjo ni pomenila le fizičnega boja, temveč tudi globoko notranje soočenje z občutki krivde, strahu in odgovornosti do ljudi okoli sebe. Kot je povedala, jo je ob diagnozi spremljal močan notranji glas, ki jo je stalno opozarjal, kako s svojo boleznijo povzroča bolečino tudi drugim. "Ko sem zbolela za tuberkulozo, sem se morala poleg bolezni soočati z občutkom krivde, ki mi je prišepetaval, da s svojo boleznijo prinašam bolečino vsem okoli sebe," je iskreno priznala. "Seveda vidiš svojo bolečino. Ampak imela sem dva mala otročka. Videla sem ljudi, ki so prihajali z zaskrbljenimi obrazi, videla sem zaskrbljeno zdravnico … To ni bila le moja zgodba, to je bila zgodba nas vseh," je poudarila.
Čeprav se sama opisuje kot duhovno raziskovalko, jo je realnost bolezni vseeno močno pretresla. "Slutila sem, da se lahko zelo hitro zgodi nekaj resnega. Čeprav so mi lepo prikrivali … Niso povedali čiste resnice. Rekli so, da mogoče nikoli več ne bom stala na odru," je dejala in dodala, da jo je v tem obdobju izjemno bodril njen mož, igralec Gašper Tič. "Ampak tega mi zanalašč ni povedal. Namesto tega me je bodril in tako sem prišla nazaj na oder. Če bi mi takrat povedal resnico, bi mogoče obupala."
Kljub nepredstavljivi bolečini, ki jo je Cakić prizadejal družini Ralijan, Nataša danes na življenje gleda z izjemno notranjo močjo in optimizmom. V podkastu je poudarila, da verjame v globoko povezanost, ki presega eno samo življenje, in da vsak v takšnih tragedijah nosi svoj del bolečine. "Verjamem, da sva povezana že od prej in da se bova srečala v naslednjem življenju, vloge bodo morda drugačne, vendar sva si bila namenjena in to je tako razvidno, da bolj ne more biti. Seveda sem začutila ogromno jezo, ampak to, kar je bilo moje, moram jaz podelati, kar se tiče ostalih … na nek način sem lahko v oporo, a le do neke mere. Cel ansambel, otroci, sestra, starši … vsak je imel svoj boleči kos. Mogoče je meni malo lažje, ker drugače gledam." Več o tem TUKAJ.
Zgodba Nataše Tič Ralijan tako ni le pripoved o bolezni ali izgubi, temveč o vztrajnosti, sočutju in razumevanju, da se najtežje preizkušnje nikoli ne zgodijo samo enemu človeku – temveč vsem, ki so z njim povezani.
Sramota na tapeti.
Bla bla bla.