V nadaljevanju preberite:
- Novinarka Sara Volčič razkriva, kako jo je 30 let poročanja o najhujših slovenskih zločinih zaznamovalo tudi zasebno – zaradi izkušenj je danes pri svoji varnosti in varnosti hčera bistveno bolj previdna.
- V pogovoru ob uspehu knjige Leglo zla: Iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem pojasnjuje, da jo je pisanje znova soočilo s težkimi zgodbami žrtev in storilcev ter pustilo močan psihološki pečat.
- Volčič opozarja na porast spletnega in družinskega nasilja ter poudarja, da je o kriminalu pomembno poročati, saj ljudi spodbuja k večji previdnosti in ozaveščenosti.
- Delila je tudi osebno izkušnjo nasilnega obračuna iz mladosti, iz katere se je naučila, da neposredno soočenje z nasilno osebo pogosto ni prava rešitev ter da mora biti osebna varnost vedno na prvem mestu.
Ena najbolj prepoznavnih obrazov POP TV in Kanala A, novinarka Sara Volčič, je pred časom izdala knjigo Leglo zla: Iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem, ki so jo razgrebli s prodajnih in knjižničarskih polic.
Sara se je v svoji 30-letni novinarski karieri srečala z najhujšimi zločinci v Sloveniji, pa tudi z njihovimi žrtvami. Njihove zgodbe so se je dotaknile in te občutke, je med pisanje knjige spet podoživljala, je pred časom povedala v podkastu Zločin in kazen.
"Veliko je bilo teme. Vleklo me je dol. Ne da sem padla v depresijo, a količina tega je bila tako velika, da sem si rekla, da moram še kaj drugega delati. Še dobro, da imam dobro protiutež," je povedala. Njena protiutež sta tudi hčerki, ki ju je Sara naučila previdnosti.
"Neki zapornik mi je rekel: 'Niso vsi v zaporu slabi in niso vsi slabi ljudje v zaporu.' Na prostosti je veliko ljudi, ki sodijo v zapor, pa niso," pravi priznana novinarka, ki je v javnosti tudi sama bolj previdna od večine od nas.
"Če pridem v lokal, vem, kje bom sedela. Ne bom sedela sredi prostora. Vedno sem v kotu, kjer vidim vse pred sabo. Ko imaš enkrat to v sebi, se vedno tako postaviš," je povedala in dodala, da se vedno ustavi, ko za sabo sliši korake, in počaka, da gre oseba mimo. Prav tako med sprehodom ne bo nosila slušalk, saj želi slišati, kaj se dogaja okoli sebe. Vedno več je namreč drznih ropov na skirojih.
"Hčeri sta me opozorili, da sem včasih malo paranoična. Obema sem povedala, da ponoči ne smeta iti nikoli sami domov. V naši bližini je bilo pred leti neko dekle posiljeno," je stroga Sara, ki se dobro spominja tudi zgodbe, ki se je zgodila, ko je bila še mlada novinarka. Neko starejšo Ljubljančanko je nekdo posilil sredi belega dneva.
"Ta del varnosti je pri meni okrepljen. In tudi za moji hčeri. Sta malo bolj prestrašeni, dala sem jima malo več negativnih impulzov, kot ji dobi kak drug otrok ... Na ta račun sta morda malo manj razbremenjeni, ampak po drugi strani sta pa bolj varni," pravi Sara, ki kljub zelo psihično obremenjujoči tematiki, ki jo pokriva, še ne razmišlja o tem, da bi poročanje o črni kroniki obesila na klin.
Pravi, da vsako poročanje za seboj pusti tudi sled dobrega. "O tem poročamo, da vemo, kje živimo in kaj se nam lahko zgodi in smo zato bolj pozorni." Novinarka še pravi, da želi s svojim delom poskrbeti, da bi njeni hčerki živeli v bolj varnem svetu. A za svojo varnost je vsak odgovoren sam, poudarja.
Sara je opazila, da se povečujeta spletno in družinsko nasilje, s čimer se je treba soočiti na pravilen način. Ob tem se je spomnila zgodbe iz svoje mladosti, ko se z nasilnico ni spopadla na pravi način.
V neki diskoteki je neko dekle na plesišču odrivalo ljudi okoli sebe - tudi osebo, ki je bila Sari blizu. "V meni se je nabirala jeza. Nasilje rodi nasilje. Ko pride to dekle tretjič mimo mene in ko je spet hotela odriniti isto šibko osebo, sem jo jaz odrinila. Rokometni refleks.
V trenutku se je okrog naju naredil krog. Danes bi to snemali s telefoni. Ona je mene ... sredi plesišča ... Par sem jih dobila v želodec, me je nabila tudi čez koleno ... Kot to gledaš v filmih Vina Diesla. Dobila sem nekaj krepkih," se je spominjala.
Sara se je zatekla na stranišče, kamor ji je nasilnica sledila. Izkušnja je bila še toliko bolj grenka, ker je Sara spoznala, da se na svojo "klapo" ne more zanesti. "Lekcija je bila: Nekoga, ki je v valu nasilja, ne moreš obvladati, če za seboj nimaš močnejše sile. Če greš ena na ena, boš izgubil," je dejala in dodala: "Takrat sem se naučila, da se ne smeš frontalno spopasti z nekom, ki je neuravnovešen, tudi če dela narobe. Danes bi se umaknila."
A umik ne pomeni, da je treba nasilje pomesti pod preprogo. Ravno nasprotno, pravi Sara. Preprosto ne smemo dovoliti, da ostane neopaženo - pri tem pa ne pozabimo na svojo varnost.
Več o Sarinem delu lahko slišite v videu:
