Ota Roš: Odločitev za spremembo je prišla po težkem osebnem obdobju

Po skoraj dveh desetletjih se Ota Širca Roš vrača na radio. Pridružila se je ekipi Denisa Avdića na Radiu 1, se pravi Infonetu, kjer je nekoč - sicer na radiu Antena - začela svojo radijsko pot. Vmes je postala eden prepoznavnejših televizijskih obrazov, zdaj pa se je odločila za spremembo, ki ji prinaša drugačen delovni ritem in, kot pravi sama, predvsem več časa za družino.

Za Oto odločitev ni prišla iz želje po velikih kariernih ciljih, temveč v obdobju, ko je doživela več velikih osebnih sprememb. Ob tem je spoznala, da zaradi napornega televizijskega urnika zamuja preveč dragocenih trenutkov odraščanja svojih dveh sinov.

Na intervju je prišla z odprtim srcem in spregovorila tudi o težkih prelomnicah. Verjetno jo imajo gledalci ravno zato tako radi, ker je pristna in iskrena. Kar vidiš pred kamero, to je Ota tudi na štiri oči! 

Po skoraj dveh desetletjih se vračate na radio. Kako ste doživeli odzive poslušalcev, ki se vas spomnijo še iz vaših radijskih začetkov?

Dobila sem kar lepo število sporočil in to me najbolj pogreje pri srcu. Ljudje so mi pisali, da se še spomnijo, kako so radi poslušali mene in Roka ter kako se veselijo, da sem spet na radiu. Najbolj mi pomeni prav to, da se me poslušalci, ki so me poznali toliko let nazaj, še vedno spomnijo in so veseli moje vrnitve.

Kako pa je prišlo do odločitve? Ste o vrnitvi na radio razmišljali že dlje časa ali je bila ponudba povsem spontana?

Nisem človek ciljev. V življenju nimam nekih velikih ciljev. Imam svojo pot, vem, kaj hočem in česa nočem, ko pride priložnost, pa se odločim, ali je zame ali ne. Je pa res, da sem imela za sabo precej težko in čustveno zimo. Zgodilo se je ogromno osebnih stvari – smrti v družini, spremembe v službi ...

Ko omenjate težko zimo, ni skrivnost, da ste se poslovili od očeta.

Izguba starša je velika prelomnica, še posebej, ko si hčerka, "očkova punčka". Na neki način se moraš na novo sestaviti in sprejeti, da nisi več otrok od nekoga. Seveda ostaneš njegov otrok za vedno v spominih in srcu, ampak dinamika življenja se spremeni.

Hkrati ste doživljali tudi druge velike spremembe.

Težko obdobje in izgubo hkrati je doživljal tudi mož. Res smo se tisto zimo spraševali, kaj se nam dogaja. Potrebovali smo nekaj časa, da smo se pobrali. Po tem sem začutila, da mogoče tudi jaz potrebujem spremembo.

Kako sta to doživljala kot partnerja, ko je bilo težko in enemu in drugemu?

Spomnim se zimskih počitnic. Običajno gremo za dva tedna na počitnice, takrat pa sploh nismo razmišljali o tem. Potem sem se približno teden dni pred počitnicami kar odločila in rekla: "Veš kaj, gremo." Pogledala sem, kam bi lahko šli, naredila načrt in kupila karte. Borut je najprej rekel, da morda ni pravi čas, ampak sem bila odločena: "Ne, moramo iti. Da se sinhroniziramo, poberemo, da smo spet mi." Šli smo na Jukatan in imeli smo se zelo lepo. Res smo se spet povezali.

Kot družinski balzam za dušo?

Da, prav to. Potrebovali smo ga.

Zdi se, da v kriznih situacijah precej hitro poiščete rešitev.

Moj prvi instinkt je iskanje rešitve. Bom že jamrala potem, tudi jamram rada in veliko, ampak prvi impulz je vedno: kako bomo to rešili? Zdi se mi, da je to dobra lastnost.

Verjetno bo koristna tudi na radiu, kjer moraš v živo pogosto reagirati v trenutku.

Absolutno. To je ena od stvari, ki jih pri radiu poznam in mi je bila vedno blizu.

Pri vaši odločitvi je očitno pomembno vlogo igral tudi čas, ki ga boste imeli za otroka.

Absolutno. Z urnikom, ki sem ga imela na POP TV, se mi je zdelo, da zamujam preveč otroštva svojih otrok. Stara sta sedem in deset let. Zdelo se mi je, da mi ti trenutki kar polzijo skozi prste in da jih morda nekoč ne bom več mogla ujeti, ker bodo preprosto šli mimo.

Je torej klic Denisa Avdića prišel ob pravem času?

Da, poklical me je ravno ob pravem času. Rekla sem mu: "Da, Denis, grem s tabo na kosilo." Približno sem vedela, za kaj gre, ampak sem želela slišati, kaj mi ima za povedati.

Anže Petkovšek

V ekipi Denis Avdić Showa pa vendarle vstopate v že zelo uigrano družbo. Vas je bilo česa strah?

Miho in Denisa poznam že zelo dolgo. Miho Deželaka še posebej, saj sva že delala skupaj na radiu. Tudi z Denisom sva se poznala in se skozi leta srečevala in družila. Laro sem spoznala šele letos spomladi, zato se še spoznavava.

Drugače je, ko ljudi poznaš posamezno, potem pa jih spoznaš še kot skupino. Skupina ima svojo dinamiko in svoj karakter, ki ga še ne poznam. Bila sem že nekajkrat njihova gostja in mi je bilo prijetno, ampak nekaj drugega je biti gost in nekaj drugega postati del ekipe. Zato še ne vemo, kakšna dinamika bo nastala.

Ampak začetki so videti obetavni.

Zelo se veselim, kaj bo iz tega nastalo. Zelo dobro se razumemo in zdi se mi, da je energija med nami zelo lepa. Kako se bo to prevedlo skozi eter, pa bomo še videli.

Zdaj ste pravzaprav med dvema svetovoma – televizijo in radiem.

In imam najboljše iz obeh svetov. To mi je všeč.

Ste eden prepoznavnejših televizijskih obrazov. Se danes še sprašujete, ali si vas ljudje želijo spoznati kot Oto ali kot televizijsko voditeljico?

Ne obremenjujem se več s tem. Pustim, da me ljudje spoznajo toliko, kolikor jim sama po instinktu dovolim. Je pa radio popolnoma drugačen format. Na televiziji sem v informativnem formatu, tukaj pa sem bolj v vlogi prijateljice poslušalcev. To pomeni, da se bom morala nekoliko bolj razgaliti, da me bodo ljudje zares spoznali. Verjetno bodo imeli občutek, da me poznajo tudi takrat, ko me bodo srečali na cesti. Tega se bom morala še navaditi.

Koliko zasebnosti pa ste pripravljeni dati poslušalcem? Kje je vaša meja?

O svojih otrocih lahko govorim, vendar ne želim razkrivati preveč o njih. Enako velja za druge družinske člane. Veliko lahko povem, mogoče celo več, kot bi bili oni zadovoljni, ampak tam, kjer je meja, je meja. Svojih otrok ne kažem nikjer in jih tudi ne želim izpostavljati. Instinktivno postavim mejo tam, kjer se mi zdi prav – po svojih merilih.

Kako pa vaš soprog Borut doživlja vašo prepoznavnost?

Na začetku mu to ni bilo všeč. Ko sva začela zvezo, mu je bila moja medijska izpostavljenost pravzaprav največji zadržek. Morda bi bilo komu drugemu to všeč, njemu pa ni bilo. Poleg tega je bila težava še v tem, da sem iz Ljubljane, on pa iz Gorice. (smeh) Ampak je šel čez to. Zdaj se mi zdi, da se je na vse skupaj že navadil.

Vama je kdaj zaradi vaše prepoznavnosti neprijetno?

Ne. Ljudje so bili do zdaj korektni. Nihče ni bil zares nesramen ali vsiljiv, tako da s tem nimava težav.

Vaš novi urnik pa bo precej naporen. Začenjate zelo zgodaj zjutraj. Kako se privajate na vstajanje ob štirih?

Najprej moram povedati, da sem zelo presenečena, koliko ljudi je na cesti ob 4.30 zjutraj. Res nisem verjela. Še ne vem, kako bo to dolgoročno videti, ker je zdaj vse zelo hektično. Začetek službe, veliko drugih medijskih aktivnosti, prvi šolski dnevi ... Doma je hektično, tukaj je hektično. Rutine še nimam. Trudila se bom, da bom najkasneje ob devetih zvečer v postelji in da bom čim prej zaspala. Se bom že navadila.

Kakšna pa je Ota, ko kamere in mikrofoni ugasnejo?

Kaj pa vem. Seveda sem tudi doma odprta in zabavna, ampak znam biti tudi zelo zoprna. (smeh) Rada imam, da je vse pospravljeno in me kar vrže iz tira, če ni tako. Verjetno znam biti tudi zelo naporna in sitna, ker sem malo obsedena s kontrolo. Delam na tem, da nisem.

So vas otroci naučili nekoliko spustiti nadzor?

Prav zaradi njih sem dobila ta nagon po kontroli, ampak prav zaradi njih ga moram tudi zmanjšati. Malo ga moram spustiti. Z leti pa seveda tudi zaradi sebe ugotoviš, da ne moreš imeti vsega ves čas pod nadzorom.

V vseh teh letih ste doživeli tudi številne nenavadne trenutke pred kamerami. Kateri vam je najbolj ostal v spominu?

Enkrat sva bili s Polono Jambrek na sindikalni zabavi pred novim letom. Izvedeli sva, da je Paris Hilton v enem od ljubljanskih hotelov, in sredi zabave sva se odločili, da jo morava iti poiskat. Bili smo oblečeni v kostume, mislim, da sem imela hlače na zvonec v slogu sedemdesetih. Takšni sva skočili v taksi, naročili snemalca in šli po hotelu lovit Paris Hilton. Najbolj smešno je bilo, da sva se tako zabavali že samo z iskanjem. Mislim, da če bi šla Paris mimo naju, je zaradi najinih kostumov verjetno sploh ne bi prepoznali. (smeh)

V karieri ste intervjuvali tudi številne svetovne zvezdnike. Kdo je na vas naredil najbolj pozitiven vtis?

Kate Winslet.

Zakaj prav ona?

Na intervju sem šla noseča in imela sem na voljo 15 minut. Ko sem s trebuhom stopila v prostor, je takoj vstala, me začela spraševati, v katerem tednu sem, kako velik je otrok, kako je obrnjen in katerega spola je. Potem mi je začela pripovedovati ogromno stvari o nosečnosti, porodu, obdobju po porodu, dojenju, prehrani, počitku ... Tudi o tem, kaj napenja, koliko se je sama zredila, kako je shujšala, o Keglovih vajah in celo o tem, kdaj spet seksati. (smeh)

Bila je tako prijazna, da sem imela občutek, kot da se pogovarjam z nekoliko starejšo prijateljico. V nekem trenutku sem pomislila: "Ojoj, jaz imam samo 15 minut za intervju. A bom sploh dobila kakšno izjavo?" Na koncu je celo sama poskrbela, da sva dobili dodatnih pet minut. Intervju je bil odličen, ampak se ga skoraj ne spomnim, ker sem bila tako pod vtisom.

In zdaj še vprašanje, ki se ob vašem novem urniku kar ponuja: če vstajate ob štirih zjutraj in hodite spat okoli devetih, bo za romantiko sploh še kaj časa?

(smeh) Veste, kaj, jaz sem hotela ravno odpreti svoj urnik, da vam pokažem, da ga res ni. Mogoče bomo okoli novega leta že našli kakšen čas. Ko se bo urnik ustalil, bom vsaj vedela, pri čem sem.