Približuje se zima, najljubši letni čas zimskih športnikov. Boste letos rekreativno veliko na smučeh?
Zagotovo, celo več kot zgolj rekreativno. Čim več ljudi bom poskušala naučiti teka na smučeh, jim pokazati čarobnost in to zdravo, prijazno noto tega športa. Zagotovo bom kar nekaj časa preživela na snegu, vendar ne toliko kot prej. Letos sem že preživela en dan na ledeniku, v resnično pravljičnih razmerah: sonce, novozapadli sneg … in sem si rekla: no, o tem sem sanjala zadnjih dvajset let, da pridem na ledenik za zabavo in za svojo dušo.
Kako poteka vaš dan zdaj, ko niste več vpeti v obveznosti vrhunske športnice?
Moj značaj se zagotovo ni spremenil, zato sem si priskrbela kar precej dela. Morda še malce več projektov, kot sem na začetku mislila, da jih bom zmogla. Sem nekako na meji tega, kar še zmorem, in vsak dan sem vpeta na več koncih Slovenije. Kot podporni član ali vodja sodelujem pri številnih projektih. Dela mi ne zmanjka. Tudi če me muči prehlad, je treba delati. To je zagotovo tista plat, ki ostaja enaka tudi po koncu kariere.
Veliko časa posvečate tudi dobrodelnemu udejstvovanju ...
Kar precej, čeprav največkrat še vedno v lastni režiji in anonimno, tako da nihče ne ve in si niti ne želim, da kdo izve. Ko enkrat daš, moraš na tisto pozabiti in ne opozarjati. Žal je v zadnjih letih tega zelo veliko, zato moram kdaj koga tudi zavrniti. Potrebe se večajo, to je dejstvo, in čeprav bi rad, ne moreš slediti vsemu. Lani sem projektu Pustimo jim sanje donirala z vstopnicami, letos pomagam dvigovati telefone in sprejemati donacije. Rada se stvari lotim vedno malce drugače in spoznam še kaj novega.
Preveč stroga za trenerko
Bi se torej preizkusili kot trenerka?
Glede trenerskih izkušenj moram priznati, da sta bila moja zadnja trenerja resnično vrhunska, tako dolgoletni Robert Slabanja kot tudi Ivan Hudač, s katerim sem trenirala zadnjih pet let. Ko sem spoznala Ivana in ugotovila, koliko znanja ima, sem si tisti trenutek zelo realno dejala, da sama nikoli ne bi uspela zbrati znanja in tega čuta za vrhunskega tekmovalca, ki ga ima on. Ko me kdo nagovarja k trenerstvu, mu odgovorim, da že ima vrhunskega trenerja in ne potrebuje še mene.
Druga zgodba je tudi ta, da bi bila v vrhunskem športu precej stroga trenerka, saj vem, kaj je potrebno za sam svetovni vrh. Če nisi v svetovnem vrhu, je to veliko odrekanja in minimalna korist ter izjemen napor, saj se vsak dan sproti sprašuješ, ali je vredno. Po tej plati bi zelo hitro povedala, ali je nekdo iz pravega testa ali ne. Vidim pa se pri delu z otroki in rekreativci. Želim si ljudem predstaviti, da je tek na smučeh nekaj fenomenalnega in precej drugačnega, kot vidite po televiziji. Popoln užitek.
Vam legendarna olimpijska poškodba še povzroča preglavice?
Poškodba je lani pokazala svoje temne plati, za katere sem mislila, da jih bo bistveno lažje preboleti in se postaviti na noge. Celotno lansko obdobje je bilo zelo naporno, vendar sem na koncu težave odpravila. Malo več bom morala delati na svojem telesu in kondiciji, da se ne zapustim.
Je težko vzdrževati lepo postavo, zdaj ko ne migate vsak dan?
Ne. Če do enaintridesetega leta intenzivno migaš dvajset let, si mišice to zapomnijo. Telo in metabolizem sta se navadila hitrega odzivanja in mi ne delata težav. Je pa res, da sem zelo disciplinirana, moje prehranjevalne navade se niso dosti spremenile, in če bi ugotovila, da se začenjam nenadzorovano rediti, bi zagotovo začela več trenirati ter manj in bolj zdravo jesti. Vendar za zdaj tega še ne potrebujem.
