"S čudnimi naslovi se ne obremenjujem"

Kako bi opisali zadnjih 15 let?
Zelo so bila pestra in zanimiva.

Na kateri trenutek oziroma dosežek ste najbolj ponosni?
To je težko vprašanje. Vsekakor je na moji karieri velik pečat pustil nastop na Eurosongu. Leto 2001 je bilo najuspešnejše leto moje kariere. Od leta 1998 naprej bi sicer lahko izpostavila vsak festival, na katerem sem nastopila, saj sem si z njimi gradila prepoznavnost. To mi je nato pomagalo do zmage na EMI in posledično do nastopa na Evroviziji.

Bi se Eurosonga še kdaj udeležili?
Vedno pravim, da nikoli ne reci nikoli. Če bi se našla pravi trenutek in prava skladba … Ne vem. Ko sem se udeležila Evrovizije, sem bila zelo neobremenjena. Če bi šla še kdaj na Eurosong, bi bila zagotovo veliko bolj obremenjena kot prvič. Morda če se bom še kdaj počutila tako sproščeno kot nekoč.

Kaj svetujete mlajšim kolegom in kolegicam? Kaj naj imajo v mislih, ko se spuščajo v glasbene vode?
Veliko je odvisno od tega, kdaj v njih vzklije želja po nastopanju. Vsak ima tudi drugačne cilje in poglede. V meni je želja po nastopanju nastala že v otroštvu. Tega se nisem niti zavedala. Čisto spontano je prišlo tudi do mojih prvih izkušenj, ki sem jih nabirala z različnimi skupinami. Ta kariera mi je bila usojena, seveda sem imela tudi srečo. Mlajšim lahko le svetujem, naj radi pojejo in zgrabijo čim več priložnosti za nastopanje in nabiranje izkušenj. Uspeh pride sam od sebe, ko začutiš, da je to res tisto, kar želiš početi. Skratka, pomembna je želja po nastopanju. V Sloveniji imajo pevci možnost, da se pokažejo. Obstajajo festivali in šovi, kjer iščejo talente. Priložnosti, da zažariš, je veliko, a kaj se zgodi, ko to ugasne … V Sloveniji se je težko obdržati na sceni.

Ali je za uspešno kariero potrebna klasična pevska izobrazba?
Jaz nisem imel visoke izobrazbe. V srednji šoli sem imela željo spoznati Nado Žgur, pri kateri se je urila Alenka Godec. Pri njej sem hotela preveriti, ali vse delam prav. Želja se mi je uresničila pri 19 letih, ko sem pri njej naredila krajši tečaj. Na neki način sem si že prej sama oblikovala svoj glas in način petja.

S kom bi želeli zapeti v duetu, a še niste?
Žal mi je, da nisem nikoli zapela s Tošetom Proeskim. Bil je res enkraten pevec. Nimam nekih velikih želja, saj se vse, kar si močno želiš, ponavadi ne uresniči. Najlepše je, ko te stvari presenetijo.

S čim bi se ukvarjali, če vam v svetu glasbe ne bi uspelo?
Že od sedmega razreda dalje, ko sem nastopala z raznimi skupinami, je vse kazalo na to, da bom pela.  Vsekakor bi me privlačil oder.  Morda bi se odločila za gledališče … Vprašanje pa je, ali bi imela dovolj poguma za takšno kariero, če mi v svetu glasbe ne bi uspelo. Izšolala sem se sicer za vzgojiteljico, ker se mi je ta poklic zdel dinamičen. Poleg tega bi kot vzgojiteljica lahko tudi prepevala.

V 15 letih se je o vas marsikaj pisalo. Kaj je najhujše, kar ste prebrali o sebi – poleg govoric o ločitvi?
Ojoj. To je del posla. S čudnimi naslovi se nisem nikoli preveč obremenjevala, saj je zgodba v članku ponavadi vedno drugače prikazana. Lahko pa izpostavim naslov Nuša z novim organom. Glede ločitve … Toliko let sem že poročena, da mi je že marsikdo rekel, da je zanimivo, da do teh govoric ni prišlo že prej.

Kako pa tovrstne govorice sprejema vaša družina?
O tem smo se pomenili. Saj živimo skupaj, se poznamo in vidimo, kako delujemo. Mislim, da funkcioniramo kot čisto normalna družina.