"Srečal sem se z Beckhamom in Bullockovo"

Čeprav ste svetovno znana športna zvezda, ostajate zvesti svoji domovini, kamor se vračate vsako poletje.  Zdi se, da vam stik s Slovenijo veliko pomeni.
Vsekakor. Mislim, da nikoli ne smeš pozabiti, od kod prihajaš. Poleg tega so tukaj vsi moji prijatelji, družina in družina moje punce. Tako zanjo kot zame je pomembno, da prideva domov, v domače okolje in se podruživa s poznanimi obrazi. Sezona je le dolga, treba je malce zamenjati lokacijo, sprostitev pride prav.

S svojo skupino Anže's Eleven Sloveniji pomagate tudi po dobrodelni plati. Nazadnje ste priredili dobrodelni golf turnir, izkupiček pa podarili bolnišnici na Jesenicah, vašem rojstnem kraju. Je bila ideja za Anže's Eleven vaša?
Na idejo sem prišel skupaj s prijatelji. Ime seveda izhaja iz moje številke 11, ki jo nosim, in se nanaša na ime Ocean's Eleven. Predlogov je veliko, nato je treba pregledati, kateri so izpeljivi in kateri ne. Letošnji golf turnir je bil zelo uspešen, zbrali smo 23 tisoč evrov in jih razdelili med otroke ter jeseniško bolnišnico. Menim, da so šla ta sredstva v prave roke.

Kako se počutite, ko se na igrišču srečujete s svojimi idoli, ki ste jih nekoč spremljali le prek TV-zaslona, danes pa jih celo premagujete? Ste še vedno navdušeni kot majhen otrok?
Otroška navdušenost ostaja. Zdaj je sicer že malo lažje, ker že pet let igram v NHL in je to zame del vsakdanjika. Malo težje mi je bilo prvo leto, ko smo igrali proti igralcem oziroma idolom, ki sem jih spremljal po televiziji in na olimpijskih igrah, vendar je bilo to kar prijetno doživetje.

Življenje v Los Angelesu

Zaradi treningov in tekem se vaše življenje večinoma odvija v ledenih dvoranah, pa vendar, zaužijete tudi kaj hollywoodskega blišča, glede na to, da živite v LA?  Zahajate v klube in restavracije, kjer se zadržujejo zvezdniki?
Po klubih sploh ne, saj ni časa. Tudi kar se tiče samega Hollywooda, gremo tja morda le dvakrat na sezono. Živimo blizu oceana, zato smo v prostem času raje na plaži, se malo sprehodimo in naužijemo morskega zraka.

S katerimi znanimi Slovenci, ki živjo čez lužo, imate stike?
Srečala sva se z Vujačičem, ko je še igral za Lakerse, pa z Udrihom in Nachbarjem. Večinoma s košarkarji, z drugimi še nisem navezal stikov.

Štejete med svoje znance oziroma prijatelje tudi katere zvezdnike svetovnega formata?
Spoznal sem že Beckhama, Cubo Goodinga Jr., producenta Jerryja Bruckheimerja (producent serije CSI) in Sandro Bullock. Vendar ne morem reči, da jih lahko štejem v svoj krog prijateljev, saj smo se le spoznali in nekajkrat podružili. Velika večina je takih, kot jih prikažejo v filmih. Vendar sem bil nad njimi vsekakor pozitivno presenečen.

Znano je, da je bil vaš prvi idol in junak vaš oče Matjaž Kopitar, sicer selektor slovenske hokejske reprezentance.  Družina z vami živi tudi v LA, bi sploh zmogli vse to brez družinske podpore?
Ne. Zelo težko. Sploh, če pomislim za deset let nazaj, na vsa odrekanja, vožnje na treninge in vsa podrejanja mojemu urniku.  Zdaj pa sploh, odkar smo v Ameriki. Ko pridem domov, je vse urejeno, ni mi treba misliti na nič in se resnično lahko posvetim le življenju profesionalnega športnika. Menim, da je to velika prednost. Tudi odkar z mano v LA živi punca, je zame veliko lažje.

Kako poteka vaš vsakdanjik v LA?
Zjutraj se zbudim, nekaj pojem in se odpravim na trening, na katerem sem do kosila. Nato doma skupaj kosimo, malo se spočijem, zvečer pa je na vrsti kino, partija golfa, sprehod ali odbojka na mivki, skratka druženje z družino.

V LA se je preselilo tudi vaše dekle. Koliko časa samo za vaju vama ostane ob vašem napornem urniku? Se že kaj spogledujeta z idejo o lastni družini?
Zelo malo, verjetno premalo. Vendar tako je in ona zelo dobro razume, kaj meni pomeni hokej in koliko odrekanja spada k mojemu profesionalnemu življenju. Zelo me podpira in tudi nobene tekme še ni zamudila. Pogovorov glede otrok še nimava, verjetno pa bo nekega lepega dne tudi to prišlo na vrsto, vendar jih za zdaj še ne načrtujeva.

So Američanke strastne oboževalke?
Ne, s tem nimam težav. LA je tako veliko mesto in hokejski igralci nismo znani kot filmske zvezde, tako da se lahko lepo skrijemo in smo izven dvoran čisto normalni ljudje.

Ne mine dan brez športa

Tudi kadar ste prosti, veliko časa posvetite športu. Predvsem golfu in nogometu, za družinsko zabavo prirejate celo teniški turnir, vaša želja je tudi srfanje. Ali sploh preživite kakšen dan brez športa?
Ne. Zelo težko, da se kakšen dan ne bi ukvarjal s športom. Tak sem že od malih nog. Če ni bilo hokeja, smo pa kaj drugega našli, da smo se kot otroci igrali. Šport je zame nekaj vsakdanjega in mislim, da bo tako ostalo še kar nekaj časa.

S katerim športom bi se ukvarjali, če ne bi igrali hokeja?
Zelo težko rečem. Kot majhen sem igral zelo veliko tenisa, kasneje malo več košarke, zadnje čase zelo veliko igram golf, tako da bi težko rekel, za katerega bi se odločil.

Čeprav je to še daleč, se na zrela leta vidite v Sloveniji ali Ameriki?
Res je še daleč, saj upam na vsaj še petnajst let kariere. Če bi se upokojil ta trenutek, vsekakor pridem nazaj v Slovenijo, kaj bo čez petnajst let, pa še ne vemo. Bomo videli.

Kaj pa slovenska zavist, imate kaj izkušenj s tem, verjetno Američani na uspeh gledajo zelo drugače?
Res je, Američani drugače gledajo na uspeh. Slovenske zavisti je bilo nekaj, vendar se na to ne smeš ozirati. Ravno požvižgam se ne, vendar imam veliko tršo kožo, kot sem jo imel na začetku.  Navadil sem se in danes gledam na to tako, da ljudje verjetno nimajo boljšega dela kot opravljanje.

Kaj je najdražja stvar, ki ste si jo privoščili?
Najdražja stvar, ki sem jo nazadnje kupil, je bil avto, ki ga vozim v LA, audi q7.  Drugače ne kupujem nič posebnega, verjetno je bila najdražja stvar hiša v LA, ki sem jo moral kupiti, da seveda lahko nekje živimo.

Poleti organizirate tudi tabor za mlade hokejiste. Kaj bi svetovali mladim, ki si želijo iti po vaših stopinjah?
S katerimkoli športom se ukvarjaš, ga moraš imeti zelo rad. Velikom stvarem se moraš odpovedovati. Najbolj pomembno pa je, da treniraš in igraš z veseljem.

Se kdaj uščipnete in rečete: Uau, dejansko igram v NHL? Kako dojemate vse zanimanje za vas? Vas to ovira ali spodbuja na poti do uspehov?
Vsekakor me spodbuja. Ko pridem nazaj v Slovenijo in vidim, kakšno zanimanje je za hokej, sem resnično vesel. To je zame vsekakor spodbuda in pohvala, da sem naredil nekaj dobrega.

Kaj v Ameriki najbolj pogrešate?
Zagotovo prijatelje, ker smo lahko skupaj le tri mesece na leto. Večinoma me pridejo tudi pogledat v LA za kakšen teden. Prijateljev ne moreš nadomestiti, sploh pa takih, kot jih imam jaz tukaj.