Tako trezno na življenje v hiši Metoda Trobca gleda novi lastnik

V nadaljevanju preberite:

•    V hiši 'z razgledom za milijon dolarjev' je nekoč gorela krušna peč, v kateri je Trobec sežigal trupla. 
•    Novinarka Katarina Keček je spregovorila o spominih na morilca ter o ženskah, ki jih nihče ni iskal. 
•    Domačija, ki se je desetletja držal sloves 'hiše groze', je danes spet polna življenja.

V Polhograjskih dolomitih stoji hiša z razgledom, ki bi ga marsikdo opisal kot popolnega. Zelena dolina, tišina in sonce, ki poseda na gričih. Po njih se podijo in veselo tekajo otroci, nedaleč stran pa nekdo kosi travo, medtem ko drugi pa peče dobrote in pripravlja kosilo. Malokdo bi ob pogledu na ta kraj pomislil, da je tam nekoč živel človek, ki je za zaprtimi vrati v peč tlačil posiljena ženska trupla. 

Metod Trobec - ena najmračnejših zgodb v slovenski kriminalni zgodovini. Moški, ki je v sedemdesetih letih v Ljubljano vozil ženske z roba družbe, jih ubijal in njihova trupla sežigal v krušni peči svoje domačije je primer, ki je šokiral nekdanjo Jugoslavijo in za vedno spremenil pogled na kriminalistiko, psihopatologijo in tudi smrtno kazen.

Toda skoraj še bolj srhljivo od samih zločinov je bilo nekaj drugega: Tišina. Katarino Keček, novinarko in avtorico letos izdane knjige Kronika serijskega morilca, je zelo pretresla. Ko se je začela poglabljati v primer, ni mogla razumeti, kako je mogoče, da o človeku, ki velja za prvega serijskega morilca v Jugoslaviji, desetletja ni nastala celovita zgodba.

Še bolj jo je pretreslo, da izginotje žensk v tistem času skoraj ni povzročilo resnega odziva. Žrtve niso bile vplivne. Niso imele zaščite. Pogosto so bile same. "Te ženske so nosile neko negativno etiketo. Trobec je namenoma izbiral ženske z roba družbe – takšne, ki so imele težave z alkoholom, čustvene stiske, niso imele partnerjev ali podpore okolice. Bil je zelo preračunljiv in je točno vedel, da mora izbrati nekoga, ki ga ljudje ne bodo iskali. Danes si takšne brezbrižnosti skoraj ne znamo več predstavljati," je v podkastu S kast povedala Kečkova. "Ko nekdo izgine, se zdaj aktivira cela skupnost – policija, helikopterji, droni, termokamere. Takrat pa niso poslali niti patrulj, ki bi te ženske iskali. /.../ Kot novinarki se mi je zdelo neverjetno, da je po več kot 30 letih okoli te zgodbe še vedno taka tišina. Ne moremo reči, da v Sloveniji ni psihopatov – to bi bilo nelogično. Kasneje smo imeli še Silva Pluta in druge primere, ampak Trobec je bil prvi." 

Prvi serijski morilec - in hkrati zadnji človek, ki je živel v zloglasni domačiji v Dolenji vasi. Dolga leta je ni želel nihče kupiti – le kdo bi se naselil v hišo groze? 

Zdaj, po več desetletjih, so se vendarle našli 'pogumni' ljudje – mlada družina, ki se na temačno zgodovino ne zmeni. Verjame v ljubezen in  v pogled, usmerjen v prihodnost, ne v preteklost. Domačija, ki je desetletja skoraj nihče ni želel niti pogledati, je tako končno spet zaživela.  

Kečkova je družino obiskala in bila presenečena nad lahkotnostjo, s katero so člani družine odgovarjali na njena vprašanja. "Danes se tam igrajo otroci, ljudje živijo normalno življenje, nič več ne kaže na to, kar se je tam nekoč dogajalo. Novi lastnik ji je povedal, da je hišo kupil predvsem zato, ker je bila ugodna. In ker stoji na čudovitem kraju. Za milijon dolarjev vreden razgled," je povedala Kečkova. 

Toda pod to lepoto ostaja senca zgodovine. Lastnik še vedno hrani železna vrata krušne peči, v kateri je Trobec sežigal trupla svojih žrtev. "Videla sem jih, celo dotaknila sem se jih. Grozen občutek." Prepričana je, da bi morala vrata postati del kriminalističnega muzeja. "Gre za artefakt neke grozne zgodovine. Če imamo spomenike lepim stvarem, bi morali hraniti tudi takšne opomnike."

Kečkova v svojih pripovedih razbija tudi stereotip pošasti, ki jo vsi takoj prepoznajo. Njena mama je Trobca poznala kot na videz mirnega človeka. "Mama je vedno govorila, da je bil zelo uglajen. Vedno je lepo pozdravljal v trgovini ali na ulici." Prav v tem vidi eno najbolj strašljivih lastnosti psihopatov — sposobnost, da se zlijejo z okoljem. "Če lepo pozdravlja, če se zadržuje na svojem dvorišču in je vljuden, potem mu vaščani zaupajo in težje posumijo vanj."

Oh, kako prehitro človek zaupa in se na koncu 'opeče'. Grozljivo, kajne? 

dezurni@styria-media.si