Tanja Ribič: Grem malo zadihat

Imate radi projekte, pri katerih sodelujeta oba z Đurom (Branko Đurić - Đuro je njen mož, op. a.)?
Seveda, to je velik plus za projekt, da greva lahko skupaj, saj je s tem vse lažje. Še lepše pa je, da gresta z nama lahko tudi punčki; v Ulcinju, kjer smo snemali Atomski z desne, sta bili z nama. Radi delamo tako, da združujemo prijetno s koristnim.

Si kdaj delita igralske nasvete?
Pri prvih kadrih se gledava, a ker to traja cel mesec in nisva imela dosti skupnih scen, sva šla tudi vsak po svoje. Đuro se je udeležil turnirja v minigolfu, jaz pa sem se družila s potepuškimi psi.

Vas je med snemanjem kaj prevzela jugonostalgija, sodelovali ste namreč z igralci s celotnega območja nekdanje Jugoslavije?
Za nas, ki smo Jugo doživeli, je bilo to zelo lepo obujanje tistih časov, kot da smo spet z iste države. Poleg tega pa smo srečali take legendarne igralce, kot je Mira Banjac, ki sem jo občudovala že kot majhna deklica. Nisem si mislila, da jo bom kdaj videla v živo, kaj šele da bi z njo skupaj igrala.

Tudi sodelovanje s Srđanom je zagotovo nekaj posebnega …
Tako je predan in entuziastičen. Za projekt bi naredil vse, v nasprotju z nekaterimi režiserji, ko imaš pri procesu občutek, da je v ospredju predvsem njihov ego. On je izpopolnjen in mu ni treba igrati režiserja. Je kreativec, ki je popolnoma enak vsem preostalim, poleg tega pa igralce zelo ceni.

Bi to lahko primerjati s sodelovanjem z možem, ko je v režiserski vlogi on?
Ko gre za to, da pozabiš svoj ego in delaš le za projekt, je primer tega vsekakor tudi Đuro. Pomembno se mi namreč zdi, da delamo lepe stvari, a brez napetosti in z lepimi odnosi. Ko drug drugega ceniš, delaš za skupno dobro, in to se mi zdi zelo pomembno. Na živce mi gre, da gre pri nas velikokrat za neko pozo, iz katere mislijo, da bo prišla velika umetnost. Ne, umetnost in velike stvari se rojevajo iz velikih glav na preprost način.

Tudi vaša hči Zala se je odločila, da bo šla po vaših stopinjah, poleti se že odpravlja po igralske izkušnje čez lužo. Dejali ste že, da bi si za svoje otroke sicer raje izbrali "normalen" poklic, a da jo boste kljub vsemu podpirali.
Tako je. Rekla sem ji, naj sicer pogleda še malo naokoli, a se je očitno tukaj našla. Meni starši niso nasprotovali in tudi jaz ji ne bom. Držala ji bom čvrsto roko, saj je dokazala, da si zasluži zaupanje.


Sami ste primarno gledališka igralka, čeprav se nenehno spogledujete tudi s filmom. Se mu boste zdaj morda bolj posvetili, ko sta hčerki že malce večji in vas ne potrebujeta na vsakem koraku?
Od gledališča sem se ravno pred kratkim malce odmaknila. Saj si svoboden in lahko delaš, a če si nekje vpet in imaš tam plačo, je tvoja pozornost maksimalno usmerjena tja. Čas je, da grem malo ven iz tega, na žalost v Sloveniji precej hermetičnega prostora. Ne govorim o medijski pozornosti, a gledališče je pri nas še vedno premalo nacionalno, v smislu, da bi združevalo ljudi in da bi se ljudje tam srečevali. Na žalost nismo na tej poti.

Torej se od gledališča poslavljate?
Prosila sem za nekaj časa, da se lahko delno umaknem. Verjetno to niso leta, da bi šla delat kariero v tujino, enostavno grem malo zadihat in stvari pogledat z razdalje.