Gene Tierney je debitirala pri 20 letih ob Henryju Fondi v filmu Vrnitev Franka Jamesa (1940) in se v naslednjih nekaj letih uspela povzpeti med najbolj iskane igralke. Igrala je z Ernstom Lubitschem v filmu Raj lahko počaka, z Josefom von Sternbergom v filmu Šanghajska gesta in kot naslovna junakinja Laura v klasiki Noir Otta Premingerja.
Kasneje je ponovila partnerstvo z Ottom, pa tudi z Danom Andrewsom v filmu Na koncu pločnika, medtem pa si je prislužila nominacijo za oskarja, za vlogo v filmu Pustite jo nebesom.
S sočnimi ustnicami, mehkim glasom in izjemno prijetnim videzom ni bilo v vzponu Gene Tierney pravzaprav nič nenavadnega, bila pa je tudi odlična in izobražena igralka. K njenemu zatonu je prispevalo veliko stvari. Poroka, ki je starši niso odobravali, rojstvo invalidnega otroka, gluhega, napol slepega in z več duševnimi motnjami. Vse to se je zgodilo že v zgodnjih letih njene kariere, ko je bila stara približno 20 let. Sledila je ločitev, nato afere s Howardom Hughesom, pa tudi z mladim Johnom Fitzgeraldom Kennedyjem, ki se z njo ni hotel poročiti, ker je želel politično kariero.
Preveč lepa
V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja je Gene zbolela za duševno boleznijo in prestala 27 šok terapij, zaradi katerih je izgubila del spomina, njena depresija pa je postajala vse hujša in si je zato celo poskušala vzeti življenje. V nekem trenutku je želela pobegniti iz sveta slavnih in se zaposliti v butiku, a jo je stranka prepoznala, časopisi pa so iz celotne zgodbe naredili senzacijo in situacijo le še poslabšali.
Nato se je drugič poročila, se vrnila na platno, posnela nekaj solidnih filmov, a se že pri 46 letih nenadoma upokojila in nato do smrti leta 1991 mirno živela na posestvu blizu Houstona.
Včasih se je bilo zaradi igralkine osupljive lepote nekoliko težje osredotočiti na dogajanje v samem filmu, in če bi pri Gene iskali minuse, bi bil to morda edini.
