Tragično: Znanemu Slovencu v pol leta umrla dva družinska člana

Slovenija je letos dobila vrhunski podkast o resničnih zgodbah Slovencev, ki so se znašli na dnu – v brezupu, bolečini, izgubi – in se iz teh trenutkov pobrali, premagali izzive ter zaživeli novo, bolj polno življenje. 

Podkast Zgodbe zmagovalcev vodi moderator Rok Slama, ki se je tokrat pogovarjal s podjetnikom Juretom Laharnarjem. Slovenski "underdog" je spregovoril o izhodu iz krize, v katero je zapadel pred petimi leti, ko sta mu v roku nekaj mesecev umrla dva člana ožje družine – oče in dedek.

Pomagali so mu prijatelji - še najbolj tisti, ki jih je komaj (s)poznal: "V tistem času sem na enem rojstnem dnevu spoznal enega modela in sva ‘popričala’. /…/ Na koncu je postal tudi moj trener. Veliko sva se družila in pogovarjala ... tudi o duhovnost ... in potem sva začela raziskovati."

Jure se je tako s pomočjo novega prijatelja začel obračati k svoji duši, stran od razuma, ki je do tedaj popolnoma obvladoval njegovo življenje. "Prej sem vse reševal oziroma želel reševati preko uma. Vse sem hotel razumeti, ampak stvari, ki so se mi zgodile 2020, nisem mogel razumeti. Moj um je sicer postal briljanten, ker sem bil v poslu zelo uspešen ... Ampak ko je prišlo enkrat do stvari, kot so anksioznost, pa nisem več vedel, kako to rešiti. Takšnih stvari si ne moreš razložiti, samo pod predpražnik jih lahko pometeš in to je to. Tam ostanejo."

Jure je tako ugotovil, da je čas, da izklopi ego in pogleda v svojo dušo. Vzel je trip - ampak ne tako, kot ga je včasih – "Kot mulci smo včasih vzeli gram in ven so začele 'sekati' vse tiste barve." Takrat, ko je bil v krizi, pa je bilo bolj poglobljeno. "Priprava se je začela že en teden prej. Vsak dan sem imel dihalne vaje, stran sem dal nikotin, kofein in vse, kar sproža dopamin. Tudi 'scrollanja' po telefonu ni bilo. Samo meditacija in dihalne vaje - vse do dneva, ko imaš dejansko potovanje. Tisti dan ne ješ nič. In potem dobiš prevezo za oči in slušalke, ki blokirajo zunanje zvoke. Še enkrat narediš dihalne vaje, se uležeš in greš vase. In potem se začne.  Začnejo se risati stvari, prihajajo občutki, ki te peljejo tja, kamor moraš iti. Za vsakega je drugačno. Jaz sem dvakrat moral prekiniti seanso, ker me je postalo tako strah. Dvignil sem se, si snel prevezo in pogledal naokoli. In potem me je tisti, ki vodi seanso, peljal nazaj ‘notri’, da sem do konca razgradil te stvari. Šele potem sem lahko “spustil” - Edina pot ven je bila, da dojamem, da moja identiteta niso moje misli … da jaz nisem moje misli. To je bil tudi prvi stavek, ki sem ga rekel, ko sem se začel nazaj prizemljevati."

Juretu se je zdelo, da je vse skupaj trajalo pol ure, v resnici pa je minilo celih šest ur. "Izgubiš se. Saj to je najbolj strašljivo - ko izgubiš občutek za čas in te um začne spraševati ‘Ej, kje sem? Koliko je ura?’ V bistvu je pa poanta tega ravno to, da spustiš vse to in se prepustiš. Najhujša je kontrola, ki je nočeš izpustiti.V resnici je to le prestrašen um, ki izgublja identiteto in moč."

In ko je razum izgubil moč, je zmagala duša. Jure se je vrnil k sebi in spoznal, kaj pomeni biti pristno miren in resnično srečen. V takšnem stanju je uspel dojeti, kaj si v življenju resnično želi. "Meni  se je takrat jasno pokazalo, da je čas, da postanem oče, čas, da postanem odgovoren za svoj posel, čas za Underdoga."