Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič je že na začetku mandata spregovorila o bolezni enega od svojih sinov. V podkastu Osebno s Sonjo Javornik pa je povedala, zakaj je o tej težki preizkušnji govorila javno.
Kot je znano, ima njen sin epilepsijo. "Večkrat sem bila v slabi koži, v najslabši pa takrat, ko sem se morala soočiti s sinovo boleznijo," je povedala in razkrila, zakaj tega ni skrivala: "Ljudem, ki imajo podobne izkušnje, vem, da je teh staršev kar nekaj, sem želela povedati, da niso sami in da lahko obstaja rešitev. Eno pot sem sama našla. Zdravljenje v tujini. To sem želela deliti z drugimi starši, ker vem, kako je bilo nam težko, ker nismo več vedeli, na koga se lahko obrnemo. Epilepsija je najbolj razširjena nevrološka bolezen, ampak epilepsij je ogromno. Nekatere zdravimo z zdravili, druge operativno, nekatere pa se na zdravljenje ne odzivajo dobro. Želela sem povedati, da po svetu obstajajo strokovnjaki, ki se samo s tem ukvarjajo in lahko dajo več kot nevrologi, ki pokrivajo cel spekter nevroloških motenj. Tisti, ki se ukvarja samo s tem, bo verjetno lažje prepoznal neko redko obliko in bo morda tudi lahko svetoval pravilno terapijo. Tako je bilo pri nas."
Naša političarka pravi, da se njen sin počuti bolje in živi dokaj normalno življenje. "Bolje je, ni zdrav, ima dolgotrajno bolezen, za katero upamo, da bo obvladljiva, kot je sedaj. Ni popolnoma obvladljiva, ampak v dovoljšnji meri, da lahko dokaj normalno živimo. Vesela sem, da smo prišli do tega in da ima otrok v bistvu isto življenje kot drugi otroci, razen tega, da potrebuje nekaj pomoči v šoli in da pazimo, da se ne znajde v situaciji, v kateri bi se mu v primeru napada lahko kaj zgodilo. Če plava, na primer. Drugače pa ima normalno življenje," je povedala in dodala, da njena družina živi srečno in zadovoljno življenje
Bolezen pa je prinesla tudi njej veliko spoznanj. Se je počutila krivo? "Bolj kot za bolezen sem se krivila zaradi nemoči. Spoznala pa sem, da ne morem vsega nadzorovati, da ni vse v mojih rokah in da moram določene stvari, ki jih ne morem spremeniti, sprejeti. In da ni perfekcije in da perfekcija tudi ni najboljša. Da barvitost življenja in neprijetnosti življenje naredijo bolj polno in smo zaradi njih boljši."
