Znana Slovenka potrebovala psihiatrično hitro pomoč

Ena naših najbolj simpatičnih igralk, tudi scenaristka in režiserka, Maja Martina Merljak je v oddaji Potep z Leo voditeljici Lei Mederal razkrila svojo izkušnjo z izgorelostjo. Čeprav ji je zdravnica rekla, naj bo hvaležna, da se ji je to zgodilo, je temu verjela šele kasneje. 

"Ljudje, ki dajo čez izgorelost, so veliko bolj stabilni. Pri meni so bili največja težava panični napadi in tesnoba, niti ne toliko depresija. Pri paničnih napadih je od nabijanja srca, vrtoglavice, začelo se je s tem, da sem imela občutek, da dejansko umiram. Telo je bilo, kot da me bo zadela kap. Potem sem odšla na urgenco, a so ugotovili, da je vse v redu, a da je punca verjetno izgorela. Potem so me poslali na psihiatrično hitro pomoč, super, da imamo to, sicer je grozno, ko greš tja. Seveda ti porinejo tudi tablete, a ne kar tako. Takrat so mi dali nekaj, predvsem zato, da sem lahko spala, ampak so mi rekli, da bom to morala zdraviti. To je sindrom izgorelosti, sindromi so več kot očitni," je svojo izkušnjo delila Maja.

Ker je bilo tako hudo, sem imela tudi samomorilne misli. Ne da bi to dejansko naredila, ker sem včasih to zelo obsojala. Jaz sem prvi človek, ki bi podpisala večno življenje, res bi ga. Ampak ko se ti to dogaja in ko to traja, sem v enem trenutku rekla, da takole pa jaz nočem. 

Povedala je, da brez zdravil ni šlo, najbolj pa ji je pomagala terapija. "Potem sem šla do svojega terapevta, pri katerem sem bila že pred štirimi leti, ker sem imela težave z nespečnostjo in je moja prijateljica, zdravnica, svetovala, da pri tem zelo pomaga medicinska hipnoza. Takrat sem hodila na hipnozo in mi je zelo pomagala, ampak sem šla potem nazaj v stare tirnice."

Tudi ob izgorelosti je poklicala terapevta, ki ji je naredil hipnozo, a jo je opozoril, da bo držala le deset dni, potem pa ji je svetoval, da bo treba začeti delati in si pomagati s pomočjo terapije. 

Priznala je, a je imela celo samomorilne misli. "Ker je bilo tako hudo, sem imela tudi samomorilne misli. Ne da bi to dejansko naredila, ker sem včasih to zelo obsojala. Jaz sem prvi človek, ki bi podpisal večno življenje, res bi ga. Ampak ko se ti to dogaja in ko to traja, sem v enem trenutku rekla, da takole pa jaz nočem. To je življenje, ki ni vredno človeka. Hvala bogu sem imela pomoč svoje psihiatrinje, ki mi je močno pomagala in me potegnila ven. Zato res mislim, da je ekstremno pomembno, da se o tem govori in da se to detabuizira. Da se da večji poudarek na to notranje dobro počutje," je povedala.

"Še vedno prideta žalost in tesnoba, a ne na takšen način kot prej, predvsem pa imam sedaj orodja za delo s temi občutji."

Odkrito je tudi povedala, da brez pomirjeval ni šlo: "Hvala bogu za pomirjevala, ker drugače ni šlo. Bila sem še vedno relativno operativna, nisem samo ležala, vsak teden sem bila na terapiji, preskakovala sem stopnice, a sem bila res odločena, da bom to premagala."

Kot prvo pomoč je omenila terapijo, meditacijo in naravo in priznala, da še vedno pridejo trenutki, ko ji ni lahko: "Še vedno prideta žalost in tesnoba, a ne na takšen način kot prej, predvsem pa imam sedaj orodja za delo s temi občutji."