Eno izmed najobsežnejših in prestižnih "vodnih kart" imajo v londonskem
hotelu Claridge's, kjer gostje lahko izbirajo med 30 različnimi (mineralnimi)
vodami iz vsega sveta; za liter najdražje med njimi je treba odšteti 50 funtov oziroma dobrih 70
evrov, gre pa za novozelandsko vodo 420 Volcanic.
Sicer pa na vodni karti hotela Claridge's najdemo še vode iz območja vulkana Tai Tapu na Novi
Zelandiji, globokega morja pred havajskim otočjem, pogorja Nilgiris v Indiji, kakor tudi avstralsko
deževnico z imenom
Cloud Juice (angl. oblačni sok), ki stane "le" 12 funtov za liter (17 evrov), in
najljubšo vodo papeža Benedikta – italijansko vodo
Fiuggi, ki stane le 9 funtov (13 evrov) za liter.
Čeprav voda ni vino, se jo degustira na enak način. Ocenjevalci se v prvi vrsti posvečajo
različnim koncentracijam mineralov in stopnji PH, ki v največji meri oblikujeta okus, ter
nenazadnje tudi vonju. Tako naj bi se na primer voda
Fine iz Shuzenija na Japonskem (21 funtov/30 evrov) zaradi svojega rahlo
sladkastega okusa idealno družila s sušijem, voda
Llanlly's iz angleškega Welsa (7 funtov/10 evrov) pa zaradi svoje mehkobe s
solatami.
Voda postaja pomembnejša in dražja zaradi vse večjega zavedanja ljudi, da je dobro oziroma
celo več kot priporočljivo ob vsakem kozarcu vina popiti še kozarec vode. Vsaj en kozarec!
Voda kot vino
Voda ni vino in tudi nikoli ne bo, kljub temu pa (predvsem med vinskimi poznavalci) postaja vedno bolj in bolj priljubljena.
