Magazin
315 ogledov

Z otroki okrog sveta

Družina Bračko
1/3
Osebni arhiv
Družina Bračko. "Če razmišljaš o tem, da ti otroka lahko ukradejo ali da se izgubi, ostaneš doma," pravi Davor, ki se z ženo Sabrino strinja, da so potovanja nepozabna življenjska šola.

Kdaj sta začela potovati z otroki?
Sabrina Bračko: Zaradi otrok nisva imela nekih omejitev. Maša je bila recimo stara 11 mesecev, ko smo šli prvič na Korziko, dve leti in pol, ko smo šli v Vietnam, še prej pa smo bili v Mehiki, tako da to, da so bili otroci majhni, ni bila omejitev. Kamorkoli greš z otroki, si tam z njimi več kot doma. Meni se zdi lažje, ker imaš doma službo in moraš urejati vsakodnevne stvari, tam pa si na voljo ves dan.

Davor Bračko: Otroci sploh niso ovira, otroci so lahko kvečjemu vzrok, vzgib za tiste, ki bi bili radi več časa z družino.

Z majhnimi otroki je vseeno verjetno težje kot v dvoje. Kako je recimo s plenicami?
Davor: Vse to so ovire, ki si jih ljudje postavljamo v glavi. Tudi v Mehiki in Vietnamu imajo otroke, je pa res, da so tam dojenčki precej bolj drobni in so tudi manjše plenice.

Sabrina: Pri njih tako velikih otrok ni pa tudi ne nosijo plenic tako dolgo, tako da je bilo tam malo težje, a smo, ko smo šli na pot, v nahrbtniku imeli 60 plenic, ko je zaloga pošla, pa smo jih nekaj nakupili. Edino, česar se malo bolj bojiš, ko so otroci majhni, je to, kje in kaj ješ, ampak ko to že delaš nekaj časa, se ne bojiš več niti tega.

Ali bi rekli, da je katero obdobje v otroštvu težje za potovanja?
Davor: Zoprno je, ko postanejo otroci večji, najstniki, ker jih ne moreš več obvladovati.

Sabrina: Večji ko so, težje je, ker bi se radi sami odločali, ne bi radi več šli in bi raje počeli kaj drugega, razen če so nad potovanjem izjemno navdušeni. Maša je tako majhna, da ni težav, starejši, Sari, pa to ni več tako fino.

Davor: Ona je raje z družbo, ki je tukaj, tako da bodo ljudje, ki pravijo, da bodo s potovanji počakali, dokler otroci ne odrastejo, potovali sami, sicer pa dvomim, ker je z najstniki težje.

Torej je bolje, da greš z otrokom na potovanje takoj?
Sabrina: Najbolj fino je, ko še ne hodi v šolo, vsekakor pa pred puberteto. Ko hodi v šolo, moraš poskrbeti še za to, da gre skozi šolski program.

Bi rekli, da so otroci zaradi potovanj kaj drugačni oziroma skromnejši in manj razvajeni?
Davor: Mislim, da je to za otroka največji izkupiček s potovanj – postane zadovoljen s tem, kar ima. Na potovanjih ni bilo razvajanja. Jedli so, kar je bilo na mizi, sicer so ostali lačni, in videli ogromno revežev, ki živijo v neprimerno slabših razmerah.

Sabrina: Mislim, da je bistvena razlika med prej in potem, ker vidijo, katere stvari so nujne, saj na potovanju kupuješ samo tisto, kar je nujno. Želja po materialnih dobrinah se zelo zmanjša.

Kaj vse poleg oblačil spakirate v svoj nahrbtnik?
Sabrina: Osnovne higienske pripomočke, pasto, kremo za sončenje, zaščito proti komarjem, med zdravili pa kaj proti driski, antibiotike in obliže. Ena od najpomembnejših stvari je oglje, tega smo porabili največ.

Davor: Ampak tudi če česa zmanjka, se to da dobiti, kjerkoli si.

S koliko kilogrami na osebo greste na pot?
Sabrina: Ko smo šli nazadnje, smo imeli vsi skupaj 18 kilogramov, ker smo šli tudi na treking in smo vse nosili sami, saj ničesar nismo mogli nikjer pustiti.

Kaj potem sploh vzamete s sabo?
Davor: Dvoje hlač, dve majici, spodnjo majico, flis, natikače, fotoaparat, tehniko.

Sabrina: Načeloma imamo vedno za štiri dni, zdaj pa smo res imeli malo.

Kako izbirate hotele? Je zaradi otrok kaj drugače?
Davor: Ne, nikoli nisva gledala na to. Na potovanju okoli sveta je bilo tako, da sta Sabrina in Sara najprej šli pogledat sobo in naredili “sanitarni” pregled, in če ni bila v redu, smo šli drugam, ker nikoli nismo rezervirali vnaprej. V nekaterih državah se lahko postaviš na glavo, pa ne najdeš hotela, ki bi bil čist, suh in v katerem ne bi smrdelo.

Sabrina: Imeli smo takšen rang, da smo za hotele plačevali po 20, 30 evrov.

Ste se kdaj bali, da bi se izgubili?
Davor: Ne moreš se izgubiti.

Sabrina: Če je bila gneča, recimo v Indiji, sva ju držala za roko tako močno, da sta se pritoževali, da ju premočno drživa. Preprosto ne izpustiš ju.

Davor: Če razmišljaš o tem, da ti lahko ukradejo otroka ali da se izgubi, ostaneš doma.

Kako pa je bilo, ko je kdo od vas zbolel?
Sabrina: Večino stvari smo pozdravili sami, če nismo mogli, pa smo šli k zdravniku. Nismo imeli slabih izkušenj, saj je tako, da te, če si tujec in imaš otroke, po navadi vzamejo naprej in te obravnavajo bolje. Če imaš možnost, pa greš k zasebnemu zdravniku.

Nikjer vas niso okradli ali oropali. Je možno, da so do vas kot do mlade popotniške družine čutili neko spoštovanje, saj takšnih družin ni veliko?
Davor: Mogoče. Kjerkoli smo bili, smo imeli z ljudmi dobre izkušnje. Nikjer nas niso poskušali oropati ali ogoljufati.

Sabrina: Res pa je, da smo srečali zelo malo družin. Najprej na to sploh nisva bila pozorna, potem pa sva začela opažati, da ljudje potujejo večinoma v parih.

Kako je bilo reči ne službi in iti za eno leto okoli sveta? Je bila to stvar hipne odločitve?
Davor: Odločitev je bila hipna. Ko sem idejo predstavil Sabrini, je bila takoj za, nato pa sva si morala urediti stvari. V bistvu je šlo za tri stvari. Najprej je bilo treba prepričati Saro, ker je bila takrat stara že deset let, kot drugo si je bilo treba v službi urediti stvari za eno leto, kot tretje pa priskrbeti denar. Vse drugo je bilo nepomembno.

Kako je s šoloobveznim otrokom?
Sabrina: Pogoj nam je bil šolsko leto, ker smo se nanj vezali in smo šli po koncu šolskega leta. Po zakonu o osnovni šoli je možno šolanje na domu, tako da se je Sara za peti razred učila na poti in je potem opravila izpite, Maša pa je šla v šolo eno leto pozneje.

Vaju je čakala ista služba ali sta morala iskati novo?
Sabrina: Da, imela sva kar srečo.

Koliko denarja sta potrebovala za eno leto?
Davor: Sto evrov na dan, v Indiji tudi po 50 evrov, in približno 12 tisoč evrov za letalske vozovnice, ampak smo si vse privoščili in nismo skromno živeli.

Sabrina: No, da ne bodo mislili, da smo vsak dan jedli kaviar ... Nikoli se nismo odrekali stvarem zaradi denarja. Nismo recimo jedli najcenejše hrane.

Kje ste živeli dobro in obenem poceni?
Davor: Na Baliju se da zelo poceni in dobro živeti, pa v Vietnamu in Mehiki.

Sabrina: V Vietnamu dobiš največ za svoj denar, najmanj pa v razvitih državah, Avstraliji, ZDA in Portoriku.

Portoriku?
Davor: Portoriko je dražji od Japonske.

Sabrina: Tam lahko ješ le v restavracijah s hitro prehrano. Ugotovili smo, da bi mi štirje za sto dolarjev oziroma še več lahko pojedli samo glavni obrok brez pijače. Tam je imela vsaka soba mikrovalovno pečico. Že vedo, zakaj. Pa tudi prevoza ni bilo nobenega in ni bilo drugega, kot da smo si najeli avto.

Davor: Azija je najcenejša, je največji kulturni šok. Tam doživiš največ zanimivega pa tudi zelo dobro lahko živiš za malo denarja. Pa prijazna je in infrastruktura je urejena.

Skandinavijo pa se, pravite, da prepotovati poceni. Kako?
Davor: Če imaš svoj prevoz, če hodiš kupovat hrano v trgovine in spat v kampe, lahko potuješ enako kot kjerkoli drugje. Bencin je sicer dražji za 20 odstotkov in ne smeš se usesti v restavracijo.

Katere družinske krize ni na potovanju in katera je?
Davor: Zame je najhujše, ko je preveč vsega, od prevozov do iskanja hotela, ko prideš v sobo, pa smo vsi štirje skupaj na 15, 20 kvadratih. Ne moreš se umakniti. Ni pa rečeno, da je to slabo.

Sabrina: Meni je bistvena razlika to, da imaš na potovanju na voljo ves čas, doma pa imaš sto prioritet. Kakovost družinskega življenja je na potovanju dosti večja, ker je družina pač usklajena vsak dan sproti, tu pa ima vsak svoje misli, in preden se vse to uskladi, že greš spat.

In kaj je vaš najljubši spominek, ki ste ga prinesli domov?
Davor: Mi štirje.

 

 

Če lepo misliš, se to zgodi

Maša Bračko | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Osemletna Maša je z očetom, mamo in sestro prepotovala svet in se, kot je videti, ne boji ničesar. Če nekaj grdega razmišljaš, potem se tisto zgodi, pravi. In ona seveda misli lepo.

Ali kaj pogrešaš, kadar si na potovanju?
Ja, zelo. Sošolce, šolo, dom, svojo posteljo.

Pa greš rada na potovanje?
Ja, najraje na morje. Zdaj, v petek, gremo na Cres in se bomo imeli zelo fajn. Spali bomo v šotoru, to mi je najbolj všeč.

Kaj pa pravijo sošolci, kadar prideš domov? Te kaj sprašujejo, kako je bilo?
Ja, pa jim vse povem.

So ti všeč hoteli na potovanjih?
Ja, še kar, posebno če so samopostrežni. Včasih so in imaš na primer samopostrežni zajtrk.

So bili kdaj kje kakšni ščurki?
Neee, razen zunaj. Edino komarje smo imeli, pa so me vso popikali, pa miši. Enkrat je bila okrog hiše, ki smo jo imeli v naravi, ena velika kača, pa gekone smo imeli – te imam rada, ker so luštni.

Kaj bi naredila, če bi naenkrat videla, da očeta in mame ni več zraven?
Poklicala bi koga na pomoč ali pa bi ju šla iskat, vendar se nismo mogli izgubiti.

So vas kdaj okradli ali oropali?
Ne, niso. Enkrat, ko smo bili v parku, je enemu od nas opica vzela iz nahrbtnika žemljico, enkrat pa so nam opice, ko smo bili v gostilni, kradle čips. Če nekaj grdega razmišljaš, potem se tisto zgodi, če kaj lepega razmišljaš, pa se spet tisto zgodi.

In katera država ti je bila najbolj všeč?
Avstralija.

Komentarjev 1
  • Alena 12:38 20.junij 2012.

    no, lepo, to bi še marsikdo, ki bi imel okoli 50.000 eur denarja viška...verjetno so imeli dobre botre in sponzorjejim pa čestitam za pogum