Pisatelj Andrej Morovič o demokratičnosti v jeziku, zagovedenih turistih, Don Kihotu, zdravju in filmu.
Po čem ste prepoznavni?
Zagotovo po dobrem slogu oziroma po malo sladostrastni uporabi materinščine.
V zadnjem romanu Progres ne uporabljate knjižnega jezika.
Ga, je pa tudi veliko slenga, na novo izumljenih besed in predvsem ne tako na novo izumljenih načinov zapisa. Fonetični zapis je močno navzoč, izbral sem ga zato, ker odgovarja osrednjemu delu vsebine – Metelkovi.
Pa tudi bralcem v osrednjem delu Slovenije. Vas to ne skrbi?
Ne, saj je jezik mogoče edina demokratična stvar. Če je kaj dobro, se prime, če ni, se pa ne.
V romanu omenjate Maroko. Slišala sem, da ste tja organizirali izlete.
S kolegom, ki je bil profesor na etnologiji, sem organiziral študijska potovanja. V bistvu sem bil zgolj v vlogi šoferja in človeka, ki je bil že večkrat tam. Zdaj včasih organiziram potovanja v zahodno Saharo, v tisti del, ki ga Maroko okupira.
Se lahko prijavi kdorkoli?
Vsi niso zaželeni (smeh). Predvideva se, da spoštuješ druge kulture, da te zanimajo in da nisi tisti tip zagovedenega turista, ki misli, da mu, če je kupil poln penzion, pripada vsa država.
Velikokrat se v zadnjem romanu pojavlja Don Kihot. Zakaj?
Z njim se dostikrat zelo identificiram. (smeh) Ker človek, ki se trudi biti angažiran v družbenem smislu, zelo hitro naleti na meje in se zato počuti nemočnega. V času totalne svobode se v bistvu ne sliši več nobenega glasu. Da poenostavim – v času svobodnega podjetništva smo ljudje revni. To je paradoks oziroma posledica laži, s katerimi nas polni tudi vaš cenjeni medij in drugi. Skušnjava, da bi resigniral, je zelo velika.
V nasprotju s prejšnjim romanom veliko govorite o zdravju.
Ja, prej sem bil mlajši. (smeh) Poleg tega to postaja vedno bolj akutno aktualna tema tudi za mlade, zato ker je zdravje dejansko problem, posebno v smislu tega, da moraš za vsak prdec plačati.
Dejansko se zdravje v medijih veliko reklamira ...
Ja, z besedami že, samo hkrati imaš takoj zraven reklamo za recimo tečaj joge ali karkoli. (smeh) Tečaj joge je še okej, čeprav imaš tudi tam dosti bleferjev.
Omenjate iranski film in Andreja Tarkovskega. Ste njun oboževalec?
Napol sem zasvojen s filmom in sit sem teh ameriških safalad, ne vem, kaj se dogaja s Kolosejem. Res vrtijo slabe filme. Tarkovski je tako ali tako precej trendi, iranski film pa sem omenjal zato, ker je v resnici tako, da je veliko filmskih novosti, ki jih zahod prodaja kot svoje izume, v resnici ukradel od drugod. Na splošno je zahodni princip tak, da drugim krade in potem to prodaja kot svoje.
Odprl se je Kinodvor ...
To je super, ampak kaj? Tam bom gledal največ tri filme na teden, verjetno mi ne bodo ravno vsi všeč.
Zagotovo po dobrem slogu oziroma po malo sladostrastni uporabi materinščine.
V zadnjem romanu Progres ne uporabljate knjižnega jezika.
Ga, je pa tudi veliko slenga, na novo izumljenih besed in predvsem ne tako na novo izumljenih načinov zapisa. Fonetični zapis je močno navzoč, izbral sem ga zato, ker odgovarja osrednjemu delu vsebine – Metelkovi.
Pa tudi bralcem v osrednjem delu Slovenije. Vas to ne skrbi?
Ne, saj je jezik mogoče edina demokratična stvar. Če je kaj dobro, se prime, če ni, se pa ne.
V romanu omenjate Maroko. Slišala sem, da ste tja organizirali izlete.
S kolegom, ki je bil profesor na etnologiji, sem organiziral študijska potovanja. V bistvu sem bil zgolj v vlogi šoferja in človeka, ki je bil že večkrat tam. Zdaj včasih organiziram potovanja v zahodno Saharo, v tisti del, ki ga Maroko okupira.
|
V času totalne svobode se v bistvu ne sliši več nobenega glasu. Andrej Morovič
|
|
Vsi niso zaželeni (smeh). Predvideva se, da spoštuješ druge kulture, da te zanimajo in da nisi tisti tip zagovedenega turista, ki misli, da mu, če je kupil poln penzion, pripada vsa država.
Velikokrat se v zadnjem romanu pojavlja Don Kihot. Zakaj?
Z njim se dostikrat zelo identificiram. (smeh) Ker človek, ki se trudi biti angažiran v družbenem smislu, zelo hitro naleti na meje in se zato počuti nemočnega. V času totalne svobode se v bistvu ne sliši več nobenega glasu. Da poenostavim – v času svobodnega podjetništva smo ljudje revni. To je paradoks oziroma posledica laži, s katerimi nas polni tudi vaš cenjeni medij in drugi. Skušnjava, da bi resigniral, je zelo velika.
V nasprotju s prejšnjim romanom veliko govorite o zdravju.
Ja, prej sem bil mlajši. (smeh) Poleg tega to postaja vedno bolj akutno aktualna tema tudi za mlade, zato ker je zdravje dejansko problem, posebno v smislu tega, da moraš za vsak prdec plačati.
|
|
|
© Dejan Mijovič
|
Ja, z besedami že, samo hkrati imaš takoj zraven reklamo za recimo tečaj joge ali karkoli. (smeh) Tečaj joge je še okej, čeprav imaš tudi tam dosti bleferjev.
Omenjate iranski film in Andreja Tarkovskega. Ste njun oboževalec?
Napol sem zasvojen s filmom in sit sem teh ameriških safalad, ne vem, kaj se dogaja s Kolosejem. Res vrtijo slabe filme. Tarkovski je tako ali tako precej trendi, iranski film pa sem omenjal zato, ker je v resnici tako, da je veliko filmskih novosti, ki jih zahod prodaja kot svoje izume, v resnici ukradel od drugod. Na splošno je zahodni princip tak, da drugim krade in potem to prodaja kot svoje.
Odprl se je Kinodvor ...
To je super, ampak kaj? Tam bom gledal največ tri filme na teden, verjetno mi ne bodo ravno vsi všeč.
