Železni junak, ki je ušel rušenju

V francoski prestolnici so se namreč leta 1889 s svetovno razstavo (Exposition Universelle) poklonili stoletnici francoske revolucije in pod obokom stolpa je bil pravzaprav slavnostni vhod na razstavo. Že med razstavo si je novo železno čudo na Marsovih poljanah ogledalo 26 milijonov ljudi.

Eifflov projekt je bil izbran izmed 107 prijavljenih projektov. Parižani ga že med gradnjo – v Eifflovi ekipi je bilo 50 inženirjev in 153 delavcev – niso sprejeli z nakonjenostjo, zdel se jim je grd, njegova oblika pa preveč drzna. Eiffla so kritizirali, da je poskušal narediti nekaj umetniškega in da se ni oziral na inženirstvo. Pisatelj Novelist Guy de Maupassant, ki je trdil, da ga iz srca sovraži, je sicer baje vsak dan jedel kosilo v restavraciji na stolpu. Ko so ga vprašali, zakaj, je odgovoril, da je to edina točka v Parizu, s katere se Eifflovega stolpa ne vidi.

V pogodbi, ki jo je Eiffel sklenil z mestom, je bilo zapisano, da bodo stolp podrli po dvajsetih letih, torej leta 1909, ko je lastnik stolpa postalo mesto. Pariške oblasti so ga res nameravale porušiti (ko so iskali arhitekta, ki bi ga zgradil, je bil del razpisa tudi pogoj, da se bo dal stolp enostavno podreti), a mu je med drugim življenje rešilo dejstvo, da je bil stolp zelo uporaben pri razvijajočih se komunikacijah.

Zastavo je izobesil Eiffel
Eifflov stolp so začeli graditi leta 1887. Gradnja je trajala dve leti, dva meseca in pet dni. Francosko trobojnico so na vrhu stolpa izobesili 31. marca 1889, uradno pa je bil odprt 6. maja, to je bilo ob začetku svetovne razstave. Stolp je sestavljen iz 18.038 delov ter dveh in pol milijonov zakovic. Na stolp je dal Eiffel vgravirati 72 imen francoskih znanstvenikov in inženirjev. Težak je dobrih 10.000 ton, vrh antene pa je 324 metrov visoko. Do 31. decembra 2006 se je nanj povzpelo 229.623.812 ljudi – lepotec je najbolj obiskana plačljiva znamenitost na svetu. Tisti, ki so šli na vrh peš, so morali prehoditi 1.665 stopnic. Najvišjo zgradbo v Parizu prebarvajo vsakih nekaj let in pri tem porabijo od 50 do 60 ton barve. A res pomembno je to, da si Parižani in svet Pariza brez njega več ne predstavljajo.