Sonjo Robnik sem spoznala, ko sem iskala sogovorca za komentar na raziskavo o tako imenovanem mračenju (angl. gaslighting) na delovnem mestu. Poslana vprašanja je prijazno zavrnila, češ da se ne čuti, da je dovolj poučena prav o tej temi, saj je specializirana za trpinčenje na delovnem mestu. S svojo skromnostjo in pristnostjo, kljub izjemnim izkušnjam na svojem področju, me je v hipu prepričala, da si želim pogovora z njo, za katerega sem bila prepričana, da bo navdihujoč.
Sonja Robnik je doktorica sociologije, ki se že več kot 20 let ukvarja s področjem, ki je pogosto potisnjeno na obrobje družbe, in tako organizacijam kot posameznikom osvetljuje pot iz nasilja, ki se ustvarja na delovnem mestu (op. p. sogovornica tekom pogovora enakovredno uporablja moške in ženske oblike samostalnikov, ki opisujejo storilce in žrtve, ampak zaradi lažjega branja v tekstu uporabljam le moške).
Gospa Sonja, bi lahko najprej nekaj besed namenili temu, kakšna je vaša zgodba, kaj vas je pripeljalo na to področje?
Mogoče hočete slišati, da imam lastno izkušnjo, ampak nimam.
Še sreča.
Sreča, ja, v resnici je res sreča. Glede na to, koliko je tega v Sloveniji, mislim, da imamo kar srečo tisti, ki smo do zdaj delali v delovnih okoljih, kjer tega nismo doživljali.
Kaj me je pripeljalo do tega? V začetku 90. let sem kot študentka začela biti prostovoljka pri eni nevladni organizaciji, ki se je ukvarjala z nasiljem nad ženskami v družini. Delala sem na svetovalnem telefonu. Potem me je pa od tam peljala pot od te vrste nasilja do spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Tam sem delala takrat znanstveni magisterij in sem brala, tudi angleško literaturo, kjer so se začeli pojavljati izrazi kot so bullying in mobbing, v slovarjih pa nisem našla prevoda. Potem ti pa počasi postane jasno, kaj to je. Neka taka evolucijska pot me je vodila od ene do druge vrste nasilja na delovnem mestu in zadnjih 20 let se recimo ukvarjam bolj kot ne s to temo.
Ampak ves čas ste v stiku z nekimi stiskami, ki nastanejo kot posledica nasilnih dejavnosti?
Pravzaprav odnosov. Zdaj, pač, trpinčenje je praviloma posledica odnosov, slabega vodenja, slabe organizacijske klime, številnih drugih dejavnikov. Bova verjetno še potem prišli do njih.
Bi lahko malo bolj konkretno pojasnili, katere stvari na delovnem mestu najpogosteje privedejo do trpinčenja v Sloveniji?
V bistvu nismo prav nič drugačni kot pa kje drugje. Edina razlika pri južnem delu Evrope in Nemčije v primerjavi z neko Skandinavijo je, da je tega pri nas statistično gledano več s strani vodij. Tam, kjer je pa bolj tak egalitaren način dela, je pa več medsodelovalnega trpinčenja.
Kateri so pa dejavniki, ki do tega pripeljejo? Koliko imava časa? (smeh) Vodenje zagotovo. S tem, da pri vodenju nobena oblika ni varovalna, razen demokratičnega načina vodenja, pod pogojem, da imamo sočasno tudi visoko stopnjo psihološke varnosti v organizaciji.
Če imate nek avtoritaren slog vodenja, je to velik dejavnik tveganja. Enako na drugi strani nek razpuščen slog vodenja, ko je vsem dovoljeno vse.
Težava je tudi, če imajo organizacije neka pravila, ki se ne uveljavljajo za vse enako. Zame velja, za nekoga drugega ne.
Vodstveni kader pa mora biti, ne glede na slog vodenja, dorasel svoji vlogi, znati reševati konflikte, jih prepoznati, pa da celo sam ne prispeva k temu. Recimo način, na katerega vodstveni kader daje neke povratne informacije o delu, je tudi velik dejavnik tveganja.
Pogosto vodja postane nekdo, ki je zelo strokoven na svojem področju, nima pa veščin za delo z ljudmi, po občutku bi rekla, da je to še pogosteje problematično v javnem sektorju.
Dejavnik tveganja je tudi organizacijska kultura, kjer je normalizirano nespoštljivo ravnanje, vedenje. Kultura, kjer se ene ljudi jemlje kot bolj dragocene za organizacijo v tem človeškem smislu kot druge. In če je ta človek storilec, kdo bo odšel oziroma koga bomo sankcionirali, kje je zdaj problem? V žrtvi, a ne?
Pa organizacije ne vidijo potem cele slike, če imamo takega človeka v nekem kolektivu, to je kolektiv 10 ljudi, recimo, imamo tega glavnega storilca, imamo eno žrtev na začetku, imamo ene tri, ki sčasoma začnejo zelo parirati s tem storilcem, pa so prav tako del teh pritlehnih ravnanj, vedenj, so zelo, bom rekla, aktivno angažirani. Imamo ene tri, ki so zaradi tega, kar se sodelavki, sodelavcem dogaja, zelo prestrašeni, pa recimo ena dva ignorantska. Koliko ljudi v tem kolektivu še dela? Nihče. Ampak delodajalci tega ne vidijo.
Velikokrat je težava trpinčenja oziroma ključni problem v tem, da se gleda rezultate, ne pa način, na katerega je nekdo prišel do rezultatov. Ali je pri tem za sabo puščal trupla, ali so ljudje zaradi tega nemotivirani, prestrašeni, zmanipulirani. To je kar ena velika težava.
Sem se kar naježila, ko vas poslušam. To so res zelo težke zgodbe. In v bistvu deluje, kot da se cel sistem kolektiva oblikuje okrog tebe. V tem imaš v bistvu veliko nekih posrednih, neposrednih, koliko je zavestnih, ne vem, sostorilcev, soudeležencev v tem načinu.
Ja, obstajajo cele študije "bystander effect", pač učinek opazovalca. Zakaj ljudje ne zaščitijo svojih sodelavcev, če vidijo, kaj se jim dogaja. Eden izmed razlogov je ta, da so lahko ravnanja, ta vedenja na začetku zelo prikrita, zelo pritlehna. Pa sem jaz najprej tiho, ko to opazujem. Sčasoma postajajo mogoče vedno bolj očitna, ampak jaz pol leta prej nisem nič naredila, zdaj pa jaz sama pri sebi kot sodelavka zelo težko upravičim, zakaj prej nisem ukrepala. To je eden od razlogov.
Drugi je, da se je zelo težko izpostaviti izven skupine, če pa cel kolektiv nič ne reče. Eno je tudi, da jaz sama pri sebi ocenjujem, ali bo moja intervencija sploh imela uspeh, ali imam sploh dovolj moči. Pomembno je tudi, koliko mi je žrtev všeč, koliko si jaz mislim, da si žrtev to zasluži.
Vse to je proces, to niso neka enkratna ravnanja in vedenja, to se lahko dogaja eno leto, leto pa pol, dve leti.
Žrtev potem začne hoditi na bolniške, ostali sodelavci morajo opravljati njeno delo, pojavi se jeza nanjo. V očeh drugih se začne čudno obnašati, zato ker je nenehno v nekem krču, od kod bo zdaj padlo, kaj sem zdaj jaz spet narobe naredila.
Skratka, to ni več to isti sodelavec, kot je bil dve leti nazaj, in jaz zelo hitro rečem, ja, saj problem je v njem. In zelo hitro na ta način tudi sama pri sebi upravičujem in opravičujem, da nič nisem naredila. Tako da te skupinske dinamike so kar velik problem.
Zdi se mi, da sva zelo direktno zaplavale k središču. Če stopiva kakšen korak nazaj, bi vas vprašala, kako lahko nekdo prepozna, da se mu dogaja neko nasilje na delovnem mestu, kako naj najde neke oporne točke?
Jaz bi rekla, da naj najprej opazuje dogajanje in svoje občutke, ker so praviloma kar relevantni. Pomembno je tudi iskati dokaze: ali se z mano ravna drugače kot z ostalimi, kar je kar fajn pokazatelj. Ali sem jaz dosti večkrat na udaru, ali se moje napake poveličuje, pozabi se pa na to, kaj sem jaz dobrega naredila.
Ne zanemariti svojih občutkov, ker so velikokrat kar dober pokazatelj, da nam morajo začeti utripati rdeče luči.
Tu bi poudarila še razliko med konfliktom in nasiljem. Nasilje je vedno zloraba moči. To je temeljna razlika. Pri konfliktu se lahko midve še tako zdereva druga na drugo, ampak bo moč porazporejena med nama. Obe sva antagonistki in protagonistki, ampak se potem usedeva in to rešiva.
Pri konfliktu je vedno rešitev, da nekaj dam, nekaj pa pridobim, kar se lahko rešuje z neko mediacijo. Pri nasilju je pa mediacija metoda, ki je zelo škodljiva in jo res zelo odsvetujem. Zakaj? Kaj bomo pri nasilju medirali? Recimo, če dava eno tako analogijo, nekdo mene klofne. Kaj bova zdaj medirala? Kaj lahko jaz kot žrtev še dam? Jaz sem že dala dostojanstvo, nekdo je posegel v moje telo. Tako da to naj bo nek tak napotek, ki ga zelo polagam na srce tudi žrtvam.
Žrtve velikokrat tudi pristanejo na mediacijo, ker so prepričane, da pač drugače jih bodo še bolj dojemali kot problem. Ampak ne poznam žrtve, ki bi iz tega procesa izšla v boljši koži.
Res ste zelo jasno postavili mejo takemu vedenju. Čeprav si predstavljam, da je dosti lažje videti in jasno zaznavati nasilje, ki je fizično, kot pa ta psihična, dlje časa trajajoče, manj vidne oblike nasilja.
Trpinčenje je praviloma psihološki teror. Izkušnje oziroma praksa kaže, da dlje časa, ko proces traja, bolj je žrtev fizično moteča nekomu, takrat se morda lahko začnejo tudi neke fizične oblike. To je lahko, ne vem, da ti nekdo prepreči vstop v nek prostor, da te mogoče nekdo odrine, da nekdo uporablja, zdaj bom zelo v narekovajih rekla, blažje oblike nekega nasilja, da te disciplinira, ali pa da se ti grozi z uporabo nasilja. Če ne boš igrala po mojih pravilih, veš, kaj bo sledilo, nekaj hujšega. Tako da drugače je pa to psihološki teror.
Bi lahko podali mogoče nek primer, nekaj, kar je vam bilo blizu ali se vam zdi tak slikovit primer trpinčenja na delovnem mestu za bralce?
Konkretnega primera ne bi navajala, ker res ne bi rada nobene žrtve izpostavljala, lahko pa omenim več takih ravnanj, vedenj, ki jih žrtve velikokrat doživljajo in so splošna, da se ne more nekdo konkretno prepoznati.
Ja, absolutno.
V vseh teh letih sem delala z veliko žrtvami, veliko zgodb sem že slišala. Vsakič, ko vidim neko žrtev, imam občutek, zdaj sem pa slišala že vse, kar je možno, pa pride naslednja žrtev in spoznam nekaj novega. Domišljija ljudi, ki to počnejo, se mi zdi, da nima meja. Kot da bi si nekateri prav sistematično vzeli čas in razmišljali, kaj bom pa jaz jutri temu sodelavcu naredila za to, da mu uničim življenje. Dobesedno uničim življenje. Nekaj, kar mi je bilo v vseh teh letih najbolj strašljivega, je bilo to, da si je nek storilec nekje ustvaril dosje o žrtvi. To je bilo tako, da je vzel en živobarven fascikel, na veliko gor napisal ime in priimek žrtve, ga zjutraj nosil iz avta v pisarno in popoldne iz pisarne v avto. In količina, debelina listov v tem fasciklu se je vidno debelila.
In kaj je to žrtvi, ko mi je o tem govorila, naredilo? Ona se je ukvarjala samo še s tem. Katerega okostnjaka so mi zdaj našli, kaj sem narobe naredila. Nihče od nas ni brez napak. Ampak tvoj mentalni svet se začne vrteti samo okrog tega. In potem zelo hitro res začneš delati napake. V začaranem krogu si.
Ampak to ni imelo zastrašujočega učinka samo nanjo, ampak tudi na kolektiv, ki je opazoval to prenašanje fascikla sem in tja, in se je vsak že v svoji glavi videl, aha, zdaj naslednje ime je pa lahko tukajle gor moje.
Tako da zato strah velikokrat ohromi kolektive. Velikokrat umolknejo. Velikokrat si zaradi strahu ne upajo spregovoriti.
Omenili ste, da vas vedno znova preseneča ta preračunljiva iznajdljivost pri načinih za izvajanje tega nasilja, ampak bi lahko mogoče malo spregovorili o nekih vzrokih, od kje taka, ne vem, notranja nagnjenost k takemu ravnanju?
Veliko vzrokov je lahko, ker imamo več tipov storilcev. Kot sem rekla, ni stereotipnega storilca. Statistično najpogostejšemu tipu rečemo priložnostni. Tega je najtežje opaziti, zato ker ta človek zelo dobro ve, komu lahko kaj naredi, kdo je tisti, ki je smiselno, da opazuje, ko bom jaz nekaj naredila, in kdaj moram prikriti, da sem nekaj naredila. Pogosto imajo pred kolektivom dva obraza: pred drugimi je drugačen kot na samem, zato se začne žrtev spraševati, če je problem v njej.
Potem imamo tudi čisto take, ki to počnejo pod pritiskom. Zato ker nekdo drug od njih nekaj zahteva, zanj je stvar zelo neosebna, saj je samo delo, svoja dejanja upravičuje s tem, da od njega drugi to zahtevajo. Pri teh se obnese coaching, ko se jim pač pove, kaj je sprejemljivo in kaj nesprejemljivo ravnanje in vedenje.
Potem imamo pa še tisti skrajni tip, to so pa narcisoidno psihopatski, tukaj pa skorajda ne morete zmagati, žal. Ker to je tip, ki je navzven lahko zelo šarmanten, zelo dobro povezan s pravimi ljudmi v organizaciji, zelo dobre te podporne mreže si ustvarja, zelo dobro ve, koga mora podkupiti v narekovajih z nekimi bombončki, zato da bo sodeloval z njim.
Kaj lahko naredi podjetje v takih primerih?
Organizacija mora biti pripravljena vlagati dosti časa, pa dosti energije, ter vzpostaviti jasna organizacijska pravila, ki veljajo za vse enako. Ne glede na to, če je to najpomembnejši strokovni člen v naši organizaciji, saj nam uničuje ustvarjalnost in motiviranost celega kolektiva. A je potem res še uspešen?
Mogoče je zdaj res čas, da se odločimo, kaj je uspešnost. A je to samo rezultat ali damo v to formulo rezultat deljeno s čas še način, na katerega smo do rezultata prišli. Ker če sem jaz uničila, puščala pogorišče za sabo, potem sem verjetno neuspešna.
Seveda.
Jaz delodajalcem velikokrat dam en primer. Imate v organizaciji delavca, za katerega ste ugotovili, da vam je ukradel 20.000 evrov. Kaj naredite? Vedno je odgovor, da osebo odpustijo, ampak če ta oseba izvaja trpinčenje, je tudi povzročila ogromno škodo. Vi samo preračunajte, koliko ljudi je zaradi tega odšlo, koliko ste morali časa uporabiti za to, da ste se ukvarjali z žrtvijo, da ste kolektiv potolažili, da ste nenazadnje ukvarjalis storilcem, preprečevali ne vem kakšne katastrofe, izvedli vse postopke, imeli pravne stroške, bolniške … A je ta človek še uspešen? Res so dvojna merila. Tako da v resnici to ni več stvar neke empatije, da se ukvarjamo s tem. To je v poslovnem svetu poslovna nujnost.
Veste, kaj bi vas še vprašala? Kaj se vam zdi, da mediji spregledamo? Ne poročamo o tem, ne vprašamo, pa se vam zdi ključno na področju trpinčenja na delovnem mestu ...
Težava je, da pri veliko vrstah nasilja problematiziramo žrtev, rečemo na primer, da je človek preveč občutljiv. Morali pa bi se vprašati, ali sem sploh dovolj občutljiva in imam delovno okolje, ki mi omogoča, da jaz o svoji izkušnji spregovorim, ne pa da izkušnjo utišamo. To je kar pomemben del rešitve.
Mogoče bi morali delodajalce vprašati, kako merijo uspešnost. To, kar sem že prej rekla - a res samo rezultat šteje. Mogoče bi se morali malo več ukvarjati s kolektivi, ki držijo štango, bom rekla temu. Ker če bi se kolektivi zoperstavili, če bi se združili, če bi zaščitili svojo sodelavko, sodelavca, potem bi bilo tega precej manj. Tako da to so mogoče neki taki ključni elementi. Pa to, da tudi zelo jasno razčistite, kaj pa trpinčenje ni. Ker vsaka stvar pa še ni trpinčenje.
Bi mogoče namenili še kakšno besedo temu, kaj pa ni trpinčenje?
Konflikt zagotovo ne. Je res, da se večina trpinčenja začne s konfliktom, ki se ga ne reši, ki se ga pomete pod preprogo in ta konflikt potem sčasoma razvije neko čisto svojo dinamiko. Mi bomo čez leto, leto pa pol pozabili, kaj je bil tisti začetni konflikt, če smo sploh vedeli, da smo bili v konfliktu. Nekje sem enkrat prebrala, da je najtežje rešljiv konflikt, za katerega sploh ne vemo, da smo bili v njem.
Trpinčenje tudi niso kakršnakoli druga enkratna ravnanja ali vedenja, čeprav so lahko še tako sporna.
Če se nekdo enkrat zdere name, absolutno nesprejemljivo. Ni pa še trpinčenje. Mora biti sistematično, mora se ponavljati, mora biti grajevredno, očitno žaljivo in tako naprej. To je neka taka stvar, ki je ljudje pogosto ne vedo.
Razlika je tudi, če so organizacijska pravila enaka za vse.
Legitimne stvari, ki jih delodajalci počnejo, zato da delovni proces teče in so pravila enaka za vse ali imajo smiselne izjeme. Neki pošteni, pregledni, transparentni disciplinski postopki tudi niso trpinčenje. V kaki poklicni skupini neko pošteno, pravično odrejanje izmenskega ali nadurnega dela tudi ni trpinčenje. Ampak res mora imeti zraven ta pridevnik pošteno, transparentno. In kakršnakoli druga legitimna funkcija, vodstvena, ki je transparentna, pregledna, velikokrat mora biti tudi dokumentirana, ni trpinčenje.
Še to sem pomislila, ko sem vas poslušala, ko ste rekli, da se zavzamemo, da skupaj stopimo, da so mogoče te mlajše generacije mogoče malo drugače glede tega. Kakšne so vaše izkušnje?
Mogoče mladi prej rečejo, da imajo dovolj, postavijo neko mejo.
Ampak odhod ni vedno rešitev, kaj menite o tem?
To me velikokrat vprašajo. Jaz vedno rečem, sprejeti je treba informirano odločitev. To pomeni, res je treba pretehtati pluse in minuse. Med drugim, a sem jaz zaposljiva nekje drugje? Sem sploh kader, ki lahko najde službo? V kaki koži sem jaz? Ker če to traja že leto, leto pa pol, zelo verjetno, mislim, ne zelo verjetno, 100-odstotno so nekje posledice. Ali so na zdravju, ali so na mojem dojemanju sveta, a sem prestrašena, a sem jaz sploh taka primerna, da bom šla na nek razgovor? Delodajalci bolj iščejo nekoga, ki je poln energije.
Potem je treba pretehtati, a imam jaz finančna sredstva, če bom nekaj časa brez službe. Če bom odšla, a bom jaz odšla na tak način, da bom dobila vsaj odpravnino, pa da se bom potem lahko prijavila na Zavod za zaposlovanje, ali bom odšla v afektu, ker me bo stvar pripeljala tako daleč, da bom dala v nekem trenutku, ko ne bom več zmogla, odpoved. To je najslabša možna rešitev.
Potem tudi, če jaz odidem, moram sama pri sebi zelo dobro premleti, a sem jaz sposobna to pustiti za sabo. Kaj to pomeni? Jaz bom odšla. Zelo velika verjetnost je, da me bo kolektiv, ljudje, ki sem jih morda imela tudi za prijateljice, prijatelje nekoč, da me bodo videli kot problem, in da bodo zelo srečni, da sem jaz odšla, ker so se rešili problema. A sem jaz pripravljena oziroma zmorem živeti s tem, da si bodo o meni mislili to? To je kar pomemben psihološki element.
Tako da skratka, res informirano odločitev sprejeti. Ne kar na prvo žogo reči oditi, čeprav je včasih morda to lahko edina rešitev. Ene študije so pokazale, ameriške, da ene oblike raka so statistično značilno povezane z doživljanjem trpinčenja na delovnem mestu.
Res polagam žrtvam na srce, naj sprejmejo informirano odločitev.
Zdi se, da je družba na splošno danes precej nasilna.
Družba kot taka tudi. Nerealno je pričakovati, če je v družbi vsako nasilje normalizirano, da bo v delovnih okoljih drugače. Saj tam smo isti ljudje.