V nadaljevanju preberite:
- Družina z dvema otrokoma potuje po svetu.
- Otroka se izobražujeta na daljavo, starša delata preko spleta.
- Kakšni so njihovi dnevi, največji izzivi in prednosti takšnega načina življenja.
Medtem ko večina družin sanja o daljšem potovanju, so se oni odločili, da iz njega naredijo način življenja. Štiričlanska družina z Nove Zelandije je novembra 2023 zapustila dom in se podala na pot digitalnega nomadstva. Danes njihovo življenje poteka med odkrivanjem doživetij po vsem svetu, delom preko spleta, izobraževanjem otrok na daljavo in iskanjem ravnovesja med svobodo ter vsakdanjimi izzivi življenja na poti.
Z družino, ki trenutno največ časa preživi na Šrilanki in v Maleziji, smo se pogovarjali o življenju na poti, delu na daljavo, šolanju otrok in trenutkih, ki jih je ta način življenja za vedno spremenil.
Nam lahko začetek na kratko predstavite svojo družino, od kod prihajate, koliko vas je, koliko so stari otroci in kako dolgo že potujete?
Zakaj ste se odločili za takšen način življenja in kaj vas je pri tem navdihnilo?
Življenjski stroški na Novi Zelandiji so se nam zdeli previsoki, želeli smo odplačati dolgove in prihraniti za hišo. Zdelo se nam je, da bi lahko v tujini, v državah z nižjimi življenjskimi stroški, živeli precej bolj ugodno.
Kaj sta počela, preden ste se odločili za življenje digitalnih nomadov?
Imava svoje podjetje za svetovanje na področju zavarovanj. Vse naše stranke prihajajo z Nove Zelandije, večina dela pa je že prej potekala preko spleta.
Je takšen način življenja drag?
Takšen način življenja je za nas bistveno bolj dostopen in cenejši.
Kakšen je približno vaš mesečni proračun?
Približno 4.000 ameriških dolarjev na mesec (3.405 evrov).
Kateri mesec na poti je bil za vas najdražji in kateri najcenejši - ter zakaj?
V Vietnamu smo dlje časa ostali na enem mestu, nastanitve in hrana pa so bili zelo ugodni.
Kako pri vas poteka usklajevanje dela, potovanj in šolanja otrok? Kaj vam je pri tem najbolj všeč?
Najraje potujemo počasi, zato na posamezni destinaciji ostanemo najmanj en mesec, idealno pa tri. Otroka se šolata preko spleta po novozelandskem šolskem sistemu, kar jima daje precej strukture. Oba z možem delava v svojem podjetju, jaz približno dve do tri ure dnevno, mož štiri do pet ur.
Težje je usklajevati šolo in delo, kadar se pogosteje selimo. Obožujemo pa to, da nismo vezani na eno lokacijo, in da imamo svobodo prilagajati delo svojemu načinu življenja.
Kaj bi opisali kot največji izziv?
Težko usklajujem pomoč otrokom pri učenju in hkrati opravljam svoje delo.
Kako dolgo običajno ostanete na enem mestu? Imate najljubšo destinacijo, kamor se radi vračate? Kako izbirate naslednje destinacije?
Kakšni so vaši dnevi? Lahko bralcem ponudite vpogled v življenje, o katerem večina le sanja?
Naše življenje je večinoma zelo podobno življenju družin, ki otroke šolajo doma. Otroci se dopoldne učijo, midva delava, popoldnevi pa so namenjeni raziskovanju. Ko prispemo na novo destinacijo, si najprej ogledamo znamenitosti, nato pa ustvarimo rutino.
Ali vas pri takšnem načinu življenja kaj moti? Kaj pogrešate?
Pogrešam, da bi otroka obiskovala običajno šolo, kjer bi imela jaz pet ur časa za delo in vsakodnevne obveznosti, onadva pa reden stik z vrstniki. Pogrešamo tudi družino doma.
Kako je takšen način življenja vplival na odnose znotraj družine?
Zelo smo si blizu. Biti skupaj 24 ur na dan, se voziti v tuk-tuku z nekom v naročju in včasih deliti eno sobo, vse to nas je povezalo na način, ki ga doma verjetno ne bi nikoli doživeli. Mislim, da svoje otroke resnično poznava.
Kako otroka doživljata tak način življenja?
Kako poteka njuno izobraževanje?
Gre za običajno šolsko izobraževanje, ki vključuje branje, pisanje in matematiko preko spletnih virov. Potovanja pa njuno izobraževanje zagotovo bogatijo. Veliko učenja se dogaja zunaj učilnice, ob obiskovanju zgodovinskih krajev, spoznavanju kultur, njihovih prepričanj, običajev in hrane.
Kaj je po vašem mnenju največja prednost takšnega načina življenja za otroka?
Spoznala sta, kako različno živijo ljudje po svetu, hkrati pa odkrila, da si večina družin v resnici želi isto: biti zdrave, varne in srečne.
V čem se razlikujeta od svojih vrstnikov? Si želita ustaliti na enem mestu?
Njuni trenutni vrstniki so večinoma drugi popotniki, zato imajo veliko skupnih izkušenj. Otroka si želita vrnitve na Novo Zelandijo.
Potovanja pa izobraževanje otrok bogatijo, saj se veliko učenja dogaja zunaj učilnice, ob obiskovanju zgodovinskih krajev, spoznavanju kultur, njihovih prepričanj, običajev in hrane.
Ali jima je težko nenehno menjavati okolje in sklepati odnose z ljudmi, ki morda ne ostanejo dolgo v njunem življenju?
Ne zares. S prijatelji, ki sta jih spoznala, ostajata v stiku preko spleta.
Na nek način da. Ker zaradi nenehnega premikanja nimata veliko igrač, pogosto rišeta in ustvarjata.
Ali vas kdaj skrbi dolgoročna stabilnost – finančna, izobraževalna ali socialna?
Sploh ne. Mislim, da sta zaradi potovanj in spoznavanja sveta na boljšem v vseh pogledih.
Kako so vaši bližnji reagirali na odločitev za takšno življenje?
Na začetku je bilo starim staršem težko tako dolgo ne videti vnukov. So pa zelo podporni. Obiskali so nas tukaj na Šrilanki, decembra pa smo bili tri mesece doma na Novi Zelandiji. Seveda si želijo, da bi se vrnili, a ne čutimo pritiska.
Bi bili pripravljeni deliti kakšno posebno anekdoto s poti? Ste kdaj obžalovali svojo odločitev ali doživeli trenutek, ko ste resnično začutili, kako izpolnjujoče je to življenje?
Približno šest mesecev po začetku potovanja je bila najina hči zelo osamljena in skrbelo me je za njeno duševno zdravje. Začeli smo iskati skupnost in zadeli v polno, ko smo prišli na Šrilanko. Tam je spoznala veliko prijateljev. Pridružili smo se tudi skupinam "world schoolinga" in različnim srečanjem potujočih družin.
Eden najbolj neverjetnih trenutkov pa je bil, ko smo skupaj stali pred piramidami v Egiptu. To je eden tistih trenutkov, ko ne moreš verjeti, da je to tvoje življenje.
Kakšen nasvet bi dali družini, ki razmišlja o podobnem koraku, a še vedno okleva?
Stvari, zaradi katerih vas je strah pred odhodom, se bodo zdele nepomembne takoj, ko pristanete v prvi državi. Na celotno izkušnjo se ne moreš pripraviti vnaprej, preprosto moraš iti.
