Pod streho > Gradimo & obnavljamo
2171 ogledov

"Takšna je bila pač tedaj vloga žensk. Zdaj je drugače ..."

Špela Kuhar
1/3
Saša Despot
Odlične arhitektke so bile še nedolgo nazaj prepričane, da se lahko izpostavljajo le moški. Marsikdaj so se pod dela žensk brez slabe vesti podpisali moški.

Arhitektka in soustanoviteljica izobraževalnega programa Igriva arhitektura Špela Kuhar pravi, da lahko prav v vsakem slovenskem mestu najdemo arhitekturo, ki izstopa, žal pogosto ne le v pozitivnem smislu. Fasade živih barv v naš prostor pač ne spadajo, je prepričana, zato bi morali že otroke seznaniti s pomenom arhitekture, ki je med Slovenci močno izgubila na vplivu in ugledu.

Velik del svojih prizadevanj posveča ozaveščanju o pomenu arhitekture in prostora za boljše življenje vsakogar. Tudi z namenom, da bi se čim širši krog ljudi zavedal, kako pomemben del kulture je arhitektura, ki jo soustvarjamo vsi, ne le arhitekti, sta z možem pripravila zbirko zgodb, skozi katere na poljuden način predstavljata arhitekturo na Slovenskem v različnih časovnih obdobjih.

Za knjigo Zgodbe slovenske arhitekture sta moči združila z možem Robertom Potokarjem, prav tako arhitektom. Kako je potekala priprava besedil, ali tudi sicer rada sodelujeta tudi profesionalno?

Z Robertom sva že leta 2008 skupaj napisala vodnik Gremo v mesto Ljubljana. Osebno mi je interakcija med delom všeč, vedno raje delam v skupini, saj se mi zdi, da te takšen dialog bogati. Vsaka stvar je lahko boljša, če gre skozi različne kreativne procese in se združi več mnenj, ki skupaj zgradijo končno podobo. Z možem občasno sodelujeva tudi v njegovem biroju, predvsem na idejnih projektih. Veva, kdo je na katerem področju boljši in kaj kdo zmore.

Torej tekmovalnosti med vama ni?

Ne, ker je tekmovalnost kontraproduktivna. Delo v skupini je tudi trening za ego, da znaš stopiti korak nazaj in premisliti, na koncu pa sprejeti, kar je najboljše, ne glede na to, kdo se je tega domislil. Delo v skupini je za zrele ljudi, ki se zavedajo, da bo končni izdelek boljši, če v procesu izdelave sodelujejo tudi drugi. Si pa morajo sodelavci deliti neke osnovne poglede na stroko, estetiko in tematiko, s katero se ukvarjajo. Preveliki razkoraki lahko vodijo do trenj, ki so kontraproduktivna in ne omogočajo dobrega rezultata.

Pravite, da je arhitektura tako pomembna kot slovenska govorjena in pisana beseda. Jo v tem smislu Slovenci zapostavljamo?

Zelo. Arhitektura je najbolj zapostavljena umetnost. No, v resnici ni samo umetnost, je tudi inženirstvo, tehnika. Arhitekti smo vse to. Arhitektura je še toliko bolj pomembna, ker se ji ne moremo izogniti – slike lahko skrijemo v galerije, v stanovanja, kjer si jih ogledajo tisti, ki si jih želijo, arhitektura pa je vsem na očeh. Prav zato sva z Robertom želela doseči, da bi se čim širši krog ljudi zavedal, kako pomemben del kulture je. Poleg tega jo soustvarjajo vsi, ne le arhitekti.

Ljudje, ki z vpadljivimi barvami prebarvajo fasade, bi morali razumeti, da jih ne barvajo le zase, temveč za cela naselja, soseske. Do arhitekture je treba biti spoštljiv, in več kot veš o njej, bolj jo boš spoštoval.

Katero mesto v Sloveniji se vam zdi arhitekturno najbolj skladno, brez ekscesov?

Stari deli mesta so že skladni, ker so tudi spomeniško varovani, a na stavbah, ki se širijo izven tega dela mesta, ni več čutiti tega vpliva. In to velja prav za vsa mesta v Sloveniji.

Piran - ptičja perspektiva | Avtor: Profimedia Profimedia
V zaključku knjige Zgodbe slovenske arhitekture ste omenili Francijo, natančneje Tour de France. Snemanje pokrajine iz zraka nam je po vaših besedah boleče nastavilo ogledalo, saj so vse vasi ob poti, kjer poteka kolesarska dirka, skladne. Zakaj ni tako tudi pri nas, ali nimamo zakonov in predpisov, ki bi to primerno uredili?

Načeloma imamo zelo smiselne zakonske podlage, a očitno pri nas prevladuje mentaliteta, da je treba sistem "prinesti okrog". Če bi vsakega, ki pobarva fasado v živo rožnato barvo, oglobili z nekaj tisoč evri kazni, tega ne bi več nihče počel. Torej tudi inšpektorji svojega dela ne opravljajo dovolj učinkovito. Ljudje se tega zavedajo in predpisov niti ne poskušajo upoštevati. Največji problem pa je nezavedanje ljudi o pomenu arhitekture za naš skupni prostor.

Se vam zdi, da je takšnih ekscesov vse več?

Po mojem opažanju je enako, kot je bilo. V Sloveniji lahko vidimo novogradnje s katastrofalno barvo fasade, nekatere so tudi oblikovno povsem zgrešene. Po drugi strani pa imamo tudi vse več kakovostne arhitekture, ne le v mestih, temveč tudi v vaseh.

Kako se arhitektura razvija, kakšen slog trenutno prevladuje?

Demokracija v razmišljanju se pozna tudi na arhitekturi. V umetnostnih slogih v zgodovini, če naštejemo le nekatere mlajše, od obdobja klasicizma, secesije, do modernizma in postmodernizma so gradili stavbe le v uveljavljenem slogu. A duh je ušel iz steklenice, zdaj lahko vidimo različne sloge, ki se razlikujejo od arhitekta do arhitekta. Bolj intenziven je tudi vpliv tujine. Včasih smo za to, da smo spoznavali zgradbe v tujini, morali tja na ekskurzijo, ali pa vsaj kupiti knjigo oziroma poslušati predavanja arhitektov. Zdaj lahko do tega dostopamo z enim klikom. Praktično vsako jutro lahko pogledamo, kaj je bilo včeraj zgrajeno. Je pa nujno, da arhitekti upoštevajo tudi prostor, kjer gradijo, in spoštujejo njegovo tradicijo, zgodovino. Da nastane dobra arhitektura, se mora "poklopiti" ogromno dejavnikov.

Špela Kuhar, rojena v Kranju, deluje kot samostojna ustvarjalka na področju arhitekturnega načrtovanja, izobraževanja in arhitekturne publicistike. Je soustanoviteljica Centra arhitekture Slovenije, programa Igriva arhitektura ter blagovne znamke Darilo slovenske arhitekture. Je članica organizacijskega odbora mednarodne arhitekturne konference Piranski dnevi arhitekture, članica strokovne ekipe galerije Dessa in članica delovne skupine Ženske v arhitekturi. Leta 2020 je bila podpredsednica žirije mednarodne nagrade  Prix des femmes architects, v organizaciji francoske organizacije ARVHA.

Imate zdaj, ko oblikujete, v mislih tudi podnebne spremembe?

Zagotovo. Na Fakulteti za arhitekturo je denimo med predavatelji izbirnega predmeta tudi Lučka Kajfež Bogataj. Nova dognanja v smeri trajnostne arhitekture so pomembna, gradijo neko zavest, ki jo bo v prihodnosti treba še bolj upoštevati. Zemlja je samo ena, z vsakim posegom vplivamo nanjo.

Kaj pa kar se tiče samih gradbenih elementov in materialov? Temperature se bodo po napovedih klimatologov povišale tudi v Sloveniji, vse več bo vremenskih ekstremov.

Arhitekt že od začetka oblikovanja stavbe sodeluje z inženirji elektrotehnike, strojništva, gradbeništva in s statiki. Trajnostni trend veleva, da so stavbe zasnovane tako, da poleti ni treba uporabljati klime, da se hiša lahko zrači tudi brez rekuperatorjev … Skratka, da za čim manj vložka dobimo čim več. A za to je potreben velik razmislek vseh deležnikov, da na koncu vse deluje tako kot mora. Dober primer je arhitekt Emil Navinšek, ki je v svojih brezkoridornih šolah vedno na južni strani pred velike steklene površine razredov posadil velika listopadna drevesa, ki so poleti ščitila pred pregrevanjem.  

predstavitev džamije | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Katera znana stavba, zgrajena v zadnjem času, je po vašem največ doprinesla k slovenski arhitekturi?

Lahko smo ponosni, da smo dobili novo stavbo velikega merila – džamijo v Ljubljani, ki jo odlikuje izjemna arhitektura. Džamije se običajno gradijo v tradicionalnem slogu, tu pa so arhitekti oblikovali stavbo, v katero so prepletli tradicijo in sodobno oblikovanje. Kupola je običajno na vrhu džamije, tukaj je v notranjosti. Fasada je zelo tehnična, hkrati senči in daje vzorec tradicionalne čipke. Takšne vrste arhitektura bo ostala dolgoročno prepoznavna, tudi v svetovnem merilu.

predstavitev džamije Za 34 milijonov Slovenija Muslimani v Sloveniji končno dobili prvo džamijo

Katero stavbo pa bi najraje izbrisali iz spomina?

Predvsem so to anonimne "kreacije". Vsa Slovenija je polna slabe arhitekture, veliko je samograditeljstva, a je tudi veliko slabih stavb, ki so jih zasnovali arhitekti, ki tega poklica ne bi smeli opravljati. Tudi arhitekti se včasih pogovarjamo med seboj, češ: "Sem šel proti Domžalam in videl vse tiste nove hiše ... Joj, katastrofa!" (smeh).

Kot neke vrste poklicna deformacija torej.

Najbrž res. Je pa v Sloveniji mogoče videti tudi marsikatero lepo novo stavbo. Zato sem mnenja, da je treba z arhitekturo seznaniti že otroke, da bodo ozaveščeni naročniki, ko odrastejo.

Kaj jih učite kot soustanoviteljica programa Igriva arhitektura?

Program Igriva arhitektura ima že veliko sodelavcev, predvsem mlajših arhitektk in arhitektov, ki z delavnicami in tehničnimi in kulturnimi dnevi otrokom predstavljajo svet arhitekture, od pomena svetlobe, zvoka, taktilnosti, skladnih razmerij, trajnostnega bivanja, pomena zelenih površin za dobro počutje, in še mnogo drugega, kar daje življenju lepše okvire. Tudi zato, da bodo tudi sami, ko bodo nekoč naročniki, vedeli, kako jim lahko arhitekt pomaga in zasnuje stavbo, v kateri se bodo dobro počutili in bo narejena po meri, za potrebe njihovega načina življenja.

V času koronavirusa smo ogromno časa preživeli doma. Kako pomemben je domač prostor za naše počutje? Kako vpliva na nas in na našo produktivnost?

Ljudje, ki imajo dovolj veliko, funkcionalno in lepo stanovanje, so lažje prestali to obdobje kot tisti, ki te sreče nimajo. Z delom od doma in šolanjem na daljavo pa so mnoge družine prišle tudi do ugotovitve, da je smiselno, če ima vsak član družine svojo sobo oziroma prostor, kamor se lahko umakne, večjo dodano vrednost sta dobila tudi balkon in terasa. K počutju v domu pa ne pripomore le arhitektura, pohištvo, temveč tudi umetniška dela, katerih prodaja se je močno zmanjšala. Včasih so ljudje kupovali slike za razne obletnice, za odhod v pokoj … Zdaj je tega manj.

Generične slike, ki jih kupimo na dekor oddelku pohištvenih trgovskih verig nimajo tiste posebne energije, ki jo dajejo unikatne slike. Če je umetnik v neko delo vložil vse svoje znanje, sanje energijo, potem to iz slike seva, včasih te kar potegne vanjo. Kopija takšna čustva težko vzbudi.

Špela Kuhar | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Kako vi oblikujete stavbe, kaj vas vodi, kaj je vaše glavno načelo?

Kot arhitekta te začnejo oblikovati že v času študija, kjer sem imela veliko srečo, da sem študirala v seminarju profesorja Janeza Koželja, kasneje pa sem delala v biroju pri Vojtehu Ravnikarju. V tistem času smo se pri njih učili, da gre pri arhitekturi za preplet prostorskih kvalitet; po eni strani moramo biti racionalni, po drugi pa kreativni. Meni osebno je pomembno, da so prostori funkcionalno in kakovostno zasnovani, da dihajo, da so stropi visoki, da so odprtine na pravih mestih, da so materiali žlahtni in trajnostni, nato pa s kreativnostjo dodajamo še oblikovni del. Zelo rada sodelujem tudi z umetniki in strokovnjaki z različnih področij. Skupaj lahko naredimo presežek, ki ga ena sama oseba težko doseže.

Arhitekt torej lahko oblikuje za družino idealno hišo, na specifični lokaciji, prilagojeno njihovim potrebam in življenjskemu slogu?

Točno to. Ne vem, če se ljudje tega zavedajo, veliko jih najprej pomisli, da bodo od arhitekta dobili le načrt. V resnici pa takrat, ko najameš arhitekta, z njim stopiš v nekakšen intimen stik. Zaupaš mu svoje želje, sanje, potrebe, ki jih lahko on udejanji v stavbo. Zelo pomembno je, da izbereš pravega, ki bo upošteval tvoje želje. Večina ljudi, za katere oblikujem hiše, so prepričani, da je njihova hiša najlepša. To je zato, ker je narejena prav zanje, za njihove potrebe. Prav nasprotno je v primeru generičnih načrtov, na prostore katerih se mora potem družina prilagajati.

Kako pa je z renovacijami, je tudi zanje smiselno najeti arhitekta?

Zagotovo, nekateri arhitekti so se specializirali prav za renovacije. To področje je zelo specifično, treba je imeti veliko občutka in znanja o materialih, zgodovini, da veš, kaj je sploh možno storiti. Nekatere prenove so zelo "verne", ko konzervator le osveži stavbo, druge pa so lahko precej bolj kreativne, ko skuša arhitekt recimo vnesti v stavbo drugačne vsebine od prvotnih, ali na primer vnesti več svetlobe v stavbo. Ena takšnih mojstric prenov v Sloveniji je Maruša Zorec, ki je s sodelavci prenovila Plečnikovo hišo, grajsko pristavo v Ormožu, Vetrinjski dvor v Mariboru … Vsakič na zelo subtilen način razmisli, kaj se da storiti, vedno je opaziti njene posege, a so zadržani in spoštljivi do obstoječe strukture. V stavbah, ki niso spomeniško zaščitene, si lahko privoščiš več. Tudi sama ljudi, ki se na nas obrnejo, ko želijo podreti kakšno staro hišo, spodbujam, naj jo raje prenovijo.

Bivanje v starih stavbah daje neko večjo energijo, saj združuje več plasti zgodovine. Tudi Zorčeva denimo rada pusti kakšno steno s plastmi, ki se niso oluščile, ali pa zgolj kakšen vzorec, ki spominja na preteklost, na prejšnje lastnike.

Ste članica delovne skupine Ženske v arhitekturi. Kako ste se začele povezovati? Kaj počnete?

Zbrale smo se na povabilo avstrijskih kolegic, s katerimi skupaj pripravljamo mednarodni projekt, v katerem sodelujejo še arhitektke iz Nemčije, Španije, Francije. Analizirale smo, kako delujejo arhitektke in inženirke po posameznih državah. Izvedle smo anketo, s katero smo želele preveriti, kaj ženske moti, kaj si želijo, da bi se izboljšalo.

Izkazalo se je, da usklajevanje dela in družine pri nas ni tako velika težava, saj imamo zelo dober sistem predšolskega varstva in močne medgeneracijske povezave znotraj družin, prav tako ne plače, v Franciji in v Avstriji so recimo ženske precej slabše plačane kot moški. Pri nas je ta razlika le nekaj odstotna. 

Kljub temu smo se odločile, da bomo povabile strokovnjake, ki bi opolnomočili ženske na področjih, kjer se počutijo šibkejše – na finančnem področju, kako poskrbeti zase, se postaviti zase, usklajevati delo in družino. Poleg tega snujemo revijo Arhitektov bilten (AB), ki bo posvečena samo ženskam. Z njo želimo predstaviti žensko perspektivo in hkrati mladim arhitektkam, ki šele začenjajo svojo poklicno pot in si hkrati osnujejo družino, predstaviti izkušnje in različne poglede starejših generacij arhitektk.

Kaj pa je pri nas največja težava?

V bistvu se celotna stroka v Sloveniji sooča z enako težavo – arhitektura je izgubila ugled, ki ga je nekoč uživala. Včasih so bili arhitekti cenjeni kot zdravniki, odvetniki. Mogoče je do tega padca prišlo tudi zato, ker je arhitektov vedno več. Nekateri so odlični, veliko je dobrih, veliko pa je tudi takih, ki mečejo slabo luč na celotno stroko.

Kdaj so se arhitektke sploh začele pojavljati v strokovni javnosti?

Prve ženske so diplomirale pri arhitektu Jožetu Plečniku in Ivanu Vurniku, kasneje Ravnikarju, a o njih ni bilo veliko slišati. Zelo malo se jih je izpostavilo. Večina je delala s svojimi moškimi kolegi, očeti ali možmi.

Zakaj?

V tistih časih so se držale v ozadju, saj so si ženske šele utirale pot v enakopravnost. Družbena vloga žensk je bila do druge svetovne vojne izrazito naklonjena ženski kot materi in ženi. Šele s socialistično ureditvijo, ki je spodbujala enakopravnost in tudi zagotovila inštitucije, ki so ženskam pomagale, da so se razbremenile svoje dotedanje prevladujoče vloge, je naredila velik korak k enakopravnosti. A ženske so potrebovale precej časa, da so presegle pretekle vzorce, še dolgo so, če vzamemo arhitekturni poklic, v ozadju vse pridno izrisale, izračunale vse potrebno, na koncu pa so se v ospredje postavili moški. Tudi Plečnik je od arhitektke Milice Detoni, ki je v njegovem seminarju zrisala nagrobnik za svojega očeta, le tega brez slabe vesti prenesel v park Zvezda kot spomenik ženskim demonstracijam, brez omembe njenega imena. Glede tega arhitekti niso imeli prevelikih zadržkov, ženske pa so se pač v tišini sprijaznile, da bodo hvalo pobrali moški, same pa bodo skrbele za družino in dom, bolj ambiciozne za povrh vsega še za možev biro.

Sodelujete tudi pri pripravi arhitekturnih razstav V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja. Ste tudi tam opazili, da se ženske nerade izpostavljajo?

Zgodbe slovenske arhitekture | Avtor: Žurnal24 Žurnal24
Do zdaj smo v okviru razstav V ospredje s sodelovanjem Umetnostnozgodovinskega Inštituta Franceta Steleta, Centra arhitekture Slovenije in galerije Dessa pripravile štiri razstave, na vsaki smo predstavile po 10 arhitektk. Projekt smo letos zaključile z monografijo, v kateri smo predstavile vseh 40 do zdaj izpostavljenih arhitektk, smo se pa že prijavile tudi na nov razpis, ker je v Sloveniji še veliko arhitektk, ki si zaslužijo posebno pozornost. So bile pa priprave teh razstav vselej zelo zanimive. Že v prvem pogovoru z Majdo Dobravec Lajovic (arhitektko in oblikovalko, ki sodi med najboljše študente Ravnikarjeve šole, op. a.), sem opazila, da se izmika pozornosti. Ko sva se prvič pogovarjali, sem ji predlagala, da bi ji pripravili razstavo, namenjeno samo njej in njenem delu. Ona pa je odvrnila: "Joj, pa saj nič nimam, saj ni nič posebnega …". Ko sem videla, da je negotova, sem jo prosila, če jo lahko v petek pokličem še enkrat. Takrat se je s pripravo razstave strinjala. A že v ponedeljek me je poklicala nazaj, češ da ni nič našla, da nima nič za pokazati … Ni bila vajena pozornosti. Pred razstavo smo našle tudi njen plakat, ki je v arhivu MoME, newyorškega muzeja sodobne umetnosti, predstavljen kot eden od najboljših plakatov za čas 60. let prejšnjega stoletja. Njen odgovor, kako ji je uspelo to doseči? "Res ne vem, kje so me našli!" (smeh). Takšna je bila pač tedaj vloga žensk. Zdaj je drugače, v stroki smo enakovredne, nismo več tako zadržane.

Kaj pa v svetovnem merilu, se je tudi kaj takega dogajalo?

Seveda. Dober primer sta arhitekta Robert Venturi, ki se ga smatra kot pionirja postmoderne arhitekture, in njegova tesna sodelavka in žena Denise Scott Brown, izjemno sposobna arhitektka. Vse sta ustvarila skupaj, a ko so podeljevali Pritzkerjevo nagrado (ta velja za najpomembnejšo nagrado na področju arhitekture, kot nekakšna Nobelova nagrada za arhitekturne dosežke, op. a.), pa jo je prejel samo Venturi, čeprav sta bila na vseh projektih in knjigah podpisana oba. Komisija je utemeljila, da lahko nagrado prejme le ena oseba, čeprav se jim že čez nekaj let ni bilo težko ugrizniti v jezik in podeliti nagrade dvema nagrajencema – obema moškima.

Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, popotnicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

 

 

nina.sprohar@zurnal24.si