Pod streho
27745 ogledov

Pri sosedu parkiral 15 let, zdaj ga toži za zemljišče

avto Profimedia
Uporaba ali posest sosedovega zemljišča še ne pomeni, da smo do njega upravičeni. Pa čeprav v zakonu obstaja institut priposestvovanja.

Na spletu lahko beremo različne zgodbe, ki jih pišejo medsosedski odnosi. Iz ene od njih izvemo, da je nekdo 15 let svoj avtomobil parkiral na delu sosedovega dvorišča. Lastnik dvorišča mu je to dovolil, v zameno pa je uporabnik ta del posesti vzdrževal. Zdaj del, na katerem je parkiral, zahteva zase.

Drugo zgodbo pripoveduje kmet, lastnik večjega števila razdrobljenih parcel, torej njiv in travnikov,  katerih lastnina res da ni vpisana v zemljiško knjigo niti v kataster zemljišč. Meje posameznih parcel torej niso natančno znane, saj kmet nikoli ni pri geodetskem podjetju naročil izmer. Že več let eno od teh parcel, na kateri je travnik, kosi sovaščan. Tako sta se ustno dogovorila pred več kot 10 leti. Zdaj pa sovaščan, ki zemljišče uporablja, na sodišču toži lastnika, saj parcelo zahteva v svojo last. Lastnik pa mora dokazovati, da je parcela njegova. Ker za to nima pogodbe o nakupu ali druge pravne listine, niti vpisa v zemljiško knjigo, mora lastnino dokazovati s pričami. Kako se bo sodni proces razpletel, ne ve.

Ali nekateri institut priposestvovanja izkoriščajo?

V obeh primerih tisti, ki uporabljajo sosedovo zemljišče, to v svojo last zahtevajo na podlagi priposestvovanja, ki ga opredeljuje stvarnopravni zakonik (SPZ). Priposestvovanje je zakonsko določen institut, ki je zapuščina prejšnjega sistema, ohranil pa se je tudi v slovenskem pravnem redu. Pa imajo prav ali institut priposestvovanja razumejo narobe in ga celo izkoriščajo? 

Neurejena lastniška razmerja so bolj kot v urbanih središčih značilna za podeželje, spori pa precej pogosti. Predvsem tisti, ki so prepričani, da je določeno zemljišče njihovo, pa čeprav ga je leta in leta na podlagi dogovora ali pa brez uporabljal nekdo drug, pogosto pozivajo pristojne, naj institut priposestvovanja ukinejo.

Zapuščina, ki je država ne more kar ukiniti

Državljanom, ki na potralu Predlagam vladi pozivajo naj se ta institut ukine, saj je po njihovem kraja pri belem dnevu, na ministrstvu za pravosodje odgovarjajo: „Institut priposestvovanja je močno povezan z institutom posesti, pri čemer priposestvovanje po eni strani varuje interese priposestvovalca (s tem, da mu po daljšem času dobrovernega izvrševanja lastninske pravice to pravico prizna), po drugi strani pa varuje pravni promet, torej tretje osebe, ki s priposestvovalcem v prepričanju, da je ta resnični lastnik stvari, sklepajo pravne posle.“

Na ministrstvu še dodajajo, da „na nepremičninskem področju javnost podatkov o nepremičninah zagotavlja zemljiška knjiga, z vpogledom v katero se lahko vsakdo prepriča, kdo je lastnik konkretne nepremičnine, pa ni mogoče v prav vseh primerih izključiti dobrovernosti priposestvovalcev in posledično ukiniti instituta priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah.“

Vse nepremičnine namreč niso vpisane v zemljiško knjigo, še posebej to velja za obdobje pred uveljavitvijo stvarnopravnega zakonika. V nekaterih primerih zaradi neurejenega stanja zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin vpis v številnih primerih sploh ni bil mogoč. „Sodna praksa zato tudi po uveljavitvi SPZ dopušča tako imenovano zunajknjižno priposestvovanje, zlasti v odločbah, ki se nanašajo na starejša razmerja.“

Nekaterih nepremičnin ni bilo mogoče vpisati v zemljiško knjigo

Tudi po uveljavitvi SPZ je treba upoštevati posebne okoliščine, zaradi katerih nepremičnina ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Te so na primer, ko ni „vzpostavljena etažna lastnina niti urejeno solastniško razmerje, če ni prišlo do parcelacije iz razlogov na strani odsvojitelja, če je ta izginil, ne da bi izstavil ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, ali če je umrl, pa kateri od dedičev ne izstavi zemljiškoknjižnega dovolila, ker ni znano, kje se nahaja. Glede na to, da se v primeru dedovanja in pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa lastninska pravica pridobi brez vpisa v zemljiško knjigo, obstaja možnost zunajknjižnega priposestvovanja nepremičnine tudi v primerih, ko bi bila pridobitev z dedovanjem ali odločbo sodišča ali upravnega organa zaradi kateregakoli razloga neveljavna. Pri nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, pa je zunajknjižno priposestvovanje edini način priposestvovanja.“

Pogoji so jasni, pravde pa vseeno zahtevne

Iz zapisov na spletu pa lahko sklepamo, da si ljudje institut priposestvovanja pogosto razlagajo napačno. Stvarnopravni zakonik v drugem in tretjem odstavku 43. člena natančno določa, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni:

  • dobra vera,
  • lastniška posest,
  • pretek časa 10 let.

Lastniška posest pomeni, da je lastniški posestnik tisti, ki ima nepremičnino v posesti, kot da je njegova, hkrati pa ne ve ali pa ne more vedeti, da ni njegova oziroma da ni upravičen do nje. Na to se nanaša tudi pogoj dobra vera oziroma dobrovernost, kar pomeni, da je ta, ki uporablja nepremičnino v opravičljivi zmoti o tem, da je njen lastnik. Tretji pogoj pa pomeni, da mora lastniški posestnik nepremičnino v dobri veri uporabljati vsaj 10 let.

Hipotetični primer, ki izpolnjuje te pogoje je lahko naslednji

Nekdo je že v bivši državi kupil parcelo, na kateri stoji tudi hiša in na primer še gospodarsko poslopje. Ob nakupu ni bila narejena parcelacija, niti nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, v naravi pa je videti, da so meje med sosedi urejene. Potem pa se sosed te dotične parcele odloči, da bo svoje zemljišče prodal in naroči parcelacijo, pri kateri se ugotovi, da na primer del gospodarskega poslopja stoji na njegovi parceli. 

Lastnik hiše in gospodarskega poslopja, ki je oboje v dobri veri, da je njegovo oziroma da tudi poslopje stoji na njegovi parceli, uporabljal več desetletji, lahko postane lastnik spornega dela na podlagi instituta priposestvovanja. 

Če pa bi vedel, da del njegovega poslopja stoji na sosedovi parceli, pa dobrovernost ni izpolnjena. 

Da bi lahko lastninsko pravico dobili na podlagi priposestvovanja, je treba vložiti zahtevek za ugotovitev tega na pristojno sodišče. To pa se po lastni presoji odloči ali bo razpisalo razpravo in nanjo vabilo vse udeležence. Običajno se zaplete takrat, ko kot podlaga za priposestvovanje ne obstajajo nobene pravne listine, zato morata obe strani svoj prav dokazovati s pričami. 

Sodišče Pod streho Pod streho Brez teh stroškov se lastnine ne da urediti

Komentarjev 14
  • Avatar strauski
    strauski 08:18 14.junij 2020.

    kjer je tvoje ogradi,če ne ogradiš pa opozorilo da ne parkiraj,samo tako lahko nekdo ve kam parkirat in če sme ali ne sme .

  • TistoPravo 01:39 14.junij 2020.

    V Sloveniji obstajajo cele vasi po katerih tečejo državne ceste in javna kanalizacija po privat parcelah...pluži, obrezuje in pometa pa občina...po privat državnih cestah...prima ane. Ko se kej zgodi na taki cesti, je kriv miki nikovič

  • edv 23:18 13.junij 2020.

    Hm, čudna je zakonodaja na tem področju. Čim prej uredit.