Kam na izlet, če živite v Ljubljani? Da bo blizu, v čisti naravi, na soncu, da bo poučno in hkrati zanimivo tudi za otroke. Predlagamo, da se zapeljete proti Litiji, dobre pol ure boste potrebovali do tja, do srca Slovenije, kjer so po ozki cesti povpnete do slikovite vasice Posavskega hribovja.
Na nadmorski višini 600 metrov, v vasi Mrmolj vas bo pričakal pravi raj, Zeleni raj, kot je svoj park poimenoval Miha Kos,
20 let je sadil različne rastline in prišel do zbirke, ki zajema 2000 sort iz vsega sveta. Pravzaprav jih je še več. "Ko bom vse rastline označil, bom vedel točno številko. Skoraj ni dneva, da ne bi posadil kakšne nove. Gre za rastline praktično iz celotnega sveta, od Avstralije, Koreje, Kitajske, Tajvana, Južne in Severne Amerike, veliko jih je tudi iz Evrope," nam pove Miha.
Z vrtnarstvom se ukvarja od svojega petnajstega leta in že kot otrok je imel pri babici in dedku svoj vrtiček.
V Zelenem raju raste kot 500 različnih vrst iglavcev, med njimi so tudi pradrevesa, živi fosili, endemične rastline, kar pomeni, da rastejo samo na določenem območju na svetu. Miha je posadil tudi čebulnice, grmovnice, trajnice. Tukaj rastejo eksotične rastline, kot so agave, juke, kaktusi in palme.
Sprehodili smo se čez tri majhne ribnike. "Naredil sem jih zaradi ekosistema, da narava sama zase poskrbi. Veliko je divjih živali, veliko sem jih tudi prinesel, tako da nimam težav s komarji in polži."
"Lega je takšna, da veliko rastlin, ki uspevajo tukaj, na primer v Litiji ne bi uspevalo, ker od spodaj je megla, ki pomeni eno samo bolezen. Imam lego, kjer je sonce od jutra do večera, tam so posajene rastline, ki potrebujejo sonce, tiste, ki potrebujejo polsenčno lego, seveda so še tukaj rastline, ki potrebujejo senco. Gledam, kako se giblje sonce, in jih tudi tako sadim."
Park je namenjen tistim, ki želite raziskati bogat rastlinski svet, družinam z radovednimi otroki, ki uživajo v naravnem okolju, različnim skupinam, kot so na primer upokojenci, šolarji, fotografom, ki iščete edinstvene motive in seveda botanikom in različnim strokovnjakom s področja naravoslovja.
Zgodovina oglarjenja
Če vas pot zapelje proti Litiji, priporočamo tudi obisk oglarske dežele, tematske oglarske poti, ki poteka mimo oglarskih kmetij v občini Dole pri Ljubljani. Na njej izveste vse o stoletni tradiciji oglarjenja v Sloveniji, ki se je ohranila vse do današnjih dni. Gre za dobro označeno krožno pot. Dolga je okoli 14 kilometrov, kar vam bo vzelo na primer 5 ur hoje.
Najprej nekaj o zgodovini oglarjenja v teh krajih
Pred približno sto deset leti so tehnike pridobivanja oglja v kopah v kraje na Dolah prinesli italijanski oglarji. Po prvi svetovni voljno so začeli na področju Kuma, Podkuma, Dol in Gabrovke resno oglariti. Oglje so vozili na železniški postaji Mirna in Velika Loka.
Med drugo svetovno vojno oglarjenja na Dolah ni bilo, saj je večina ljudi bila izseljena, Po vojni se je nadaljevalo še v večjem obsegu kot prej, saj so v teh letih iz železniške postaje Mirna odpeljali tudi po 170 vagonov oglja, proizvedenega predvsem na tem območju.
Oglje se je izvažalo predvsem v Italijo, med domačimi porabniki sta bila velika odjemalca ljubljanski Litostroj in strojna tovarna Trbovlje. V zadnjem času se oglje uporablja večinoma za peko na žaru.
Kopa je torej sestavljena iz lesa, najpogosteje bukovega lesa, saj ga je v teh krajih največ. Uporabiti je treba trde listavce in ne na primer smreke. Ko so drva zložena, jih prekrijejo s smrekovimi vejicami, listjem, senom ali svežo travo. Sledi pa mu črnjenje, ko kopo posujejo z zemljo.
Prižgejo jo tako, da z vrha vržejo v notranjost nekaj trsk, nanje pa stresejo žerjavico. Kopa je prižgana, se začne kuhanje. Trajalo bo 18 dni, potem. Na leto jih prižgejo tri do štiri.
Ko je prižgana, se torej začne kuhanje oglja. Zakaj kuhanje? Verjetno zato, ker se iz kope vali dim in spominja na pokrit lonec, iz katerega uhaja para. Takrat morajo biti oglarji še posebno pozorni, da gori ravno prav.
Zato so si pri Brinovčevih zraven postavili kolibo, kamor se med kuhanjem kope kar preselijo. "Ponoči je treba vstajati na pol ure, v kopo je namreč treba dodajati koščke lesa," pove Renata.
Nanjo nato postavijo še prečna drva, ki držijo prst in stiskajo kopo. Prižgejo jo tako, da z vrha vržejo v notranjost nekaj trsk, nanje pa stresejo žerjavico. Kopa je prižgana, se začne kuhanje. Trajalo bo 18 dni, potem. Na leto jih prižgejo tri do štiri.
In kaj vse vas čaka, če pridete k njim, na primer z družino, in imate časa za ves dan. "Za otroke imamo veliko iger na temo oglarstva, na ognju si lahko spečejo hrenovke in v tem času še kostanj, družina si lahko skuha kosilo na ognjišču, seveda jim povemo, kako deluje kopa, jo pokažemo," pove Renata. Nam so na koncu postregli z bogato oglarsko malico, tudi z golažem, ki smo ga pojedli z leseno žilico.
