Popotnik
5223 ogledov

"Kaj je z vami, imate nadnaravne moči?" "Ja, jaz sem Slovenka!"

S. H. H.
Ura je pol osmih zjutraj, čakam pred recepcijo kampa, kjer bi me moral pobrati taksist. Tokrat je moja Camino Krk pot organizirana drugače kot spomladi, ko sem prenočevala na koncu etape.

Zdaj spim v kampu Ježevac, v enem redkih kampov na Krku, ki je odprt skozi vse leto. Na začetek etape me vozi taksist, prav tako me pride iskat.
To je tudi način, kot je tudi organizirana večina pohodnikov, ki se odločijo za Camino Krk. Razdalje na Krku niso velike, na pot pa v tem primeru ni treba nositi vse prtljage. Ja, na zadnjih dveh etapah, ki sta še pred mano in veljata za bolj težavni, res ne bi nosila še težkega nahrbtnika. 

Taksist se odkupi z izletom z ladjico

Ko taksist izpolni kvoto akademskih 15 minut, ga pokličem in izkaže se, da je pozabil name. Ko se pojavi, izpuhti vsa moja jeza, možakar je izjemno simpatičen in zgovoren, kar ne neha se opravičevati. "Povem vam po resnici, lupil sem krompir in čisto pozabil," mi razlaga. Toni ni samo taksist, je tudi lastnik dveh ladjic s katerima vozi turiste na izlete po Krku. Na ta dan ima najavljeno veliko skupino, turistov je na Krku te dni ogromno, ne le, da so krompirjeve počitnice, vreme je krasno in voda je topla. Tudi v kampu je živahno kot poleti. 

Da bi se mi odkupil, me povabi na izlet s svojo ladjico, takoj, ob prvi priložnosti, ko bo z njo peljal turiste. Obljubo dva dni kasneje res uresniči, a to je že druga zgodba. 

Vroče maja, vroče oktobra

"Slovencev je na Krku kot Rusov," pravi Toni. Hkrati z mano se na Camino Krk podaja še ena skupina pohodnikov iz Slovenije, tudi njih prevaža Toni, a oni gredo od začetka, od prve etape. Jaz sem prvih pet etap prehodila v začetku maja, a zadnji dve sem si, predvsem zaradi vročine, pustila za jesen. Tukaj lahko preberete reportaže s prvih petih etap:

1. del Popotnik "Sama, čisto sama? Kaj pa kače, divje svinje in šakali?" 5. del Popotnik Vedno sem želela spoznati to mestece, nikoli nisem mislila, da bom tja prišla peš! Krk, obala, pohodništvo 3. del Popotnik Kriza. V moji glavi vre: "Bom sploh lahko nadaljevala?" Krk, most 4. del Popotnik Sonce vzhaja in pred mano ta prizor 2. del Popotnik Prva stvar, ki jo vpraša: "A ste videli tisto drevo sredi gozda?"

 "Konec oktobra ne bo vroče," sem bila spomladi prepričana. A sem se motila. 

Vinogradniški dragulji

Prispeva do Vrbnika, kjer se začne šesta etapa Camina Krk, pred mano je 23,3 kilometrov poti, ko me bo Toni pobral na cilju v Baški. Pot z mesta zavije med vinograde, na Vrbniško polje, kjer se na tamkajšnjih parcelah že več kot sto let rastejo pravi vinogradniški dragulji. Iz njega nastaja Žlahtina, kakovostno in zelo pitno vino.

Na trti ni več grozdja, listje je obarvano v vseh odtenkih jeseni in osvetljeno z jutranjim soncem. Kmalu se začnem dvigovati in spet sem doma, v gozdu. Med vožnjo na Krk sem opazovala gozdove, ki so se na celini razkazovali v jesenskih barvah in se spraševala, kakšen bo gozd na Krku. Drugačen je, še vedno zelen, tudi listnato drevje se večinoma še ni obarvalo, le sem in tja je kakšno rumeno rdeče drevo, ki toliko bolj izstopa. 

 | Avtor: S. H. H. S. H. H.

Družba na poti

Sem na vodnatem območju, približujem se izviru Reke Rika, tla so mokra in gozd neverjetno diši. Na poti pred sabo zagledam dva ovna, rogovje imata veliko in dvakrat zavito. Spogledamo se, zmrznem. "To sta najbrž tista dva, ki pazita na svojo čredo, zdaj bosta zaščitniška," si mislim. 
Tudi ovna najprej obstaneta, nato pa se urno obrneta in odpeketata na varno razdaljo kakih 20 metrov. Tako nekaj časa družno hodimo, ovnoma dolga dlaka opleta in skače, videti sta kot, da bi nosila dreadlockse. Verjetno bom danes imela kar nekaj ovčje družbe, predvidevam. 

Od izvira Vele Rike ni veliko, še vedno je sušno in tam, kjer sicer teče reka, je samo veliko polegle trave. Prizor je kar fascinanten. 

 | Avtor:

"Kaj je z vami, imate nadnaravne moči?"

Po nekaj kilometrih hoje iz gozda stopim na asfaltno cesto. Asfaltne ceste so zame manj priljubljeni deli poti, zato pospešim korak in dohitim skupino hrvaških pohodnikov, ki se v težki planinski opremi počasi pomikajo po cesti. Ko se pomešam mednje, v skupini završi. "Kaj je z vami, imate nadnaravne moči, da hodite tako hitro v ta hrib?" me vpraša eden od njih. Najprej ne vem, kaj naj odgovorim, potem pa izstrelim: "Seveda, saj sem Slovenka!" Skupina se strese od smeha, Slovenci smo na Hrvaškem znani pohodniki, tisti, ki rinemo v hrib, če se le da. 

Se bojimo mi njih ali one nas?

Da bi pot nadaljevala v svojem miru in ubežala klepetavi skupini, še pospešim korak. "Enkrat bo že konec te ceste," si govorim, ko se asfaltu ni videti konca. A vendarle, asvaltna cesta preide v makadamsko. Na vsakih nekaj sto metrov so nižje opazovalnice, na vsaki strani ceste pa ograja. Ne vem čemu služi vse to. Ali gre za divje živali in ali se mi bojimo njih ali one nas? Ali gre za varnost pred požari, verjamem, da se ogenj, če zajame nizko grmičevje, hitro širi. Še zdaj nisem ugotovila. 

 | Avtor:

Mrgari in ovce

Kilometre in kilometre hodim po makadamski cesti, mimo številnih kamnitih ograj, mrgari jim pravijo domačini. Iz pričje perspektive delujejo kot nekakšni labirinti ali cvetovi. Zgradili so jih pastirji, ki tja trikrat na leto naženejo svoje ovce, ki se sicer prosto pasejo po planoti. Vsak del mrgara pripada drugemu pastirju, v njih na prastari način ločujejo svoje ovce od drugih. 

 | Avtor:

Sonce je visoko na nebu, vroče je, sence ni nikjer, a poti nazaj ni, samo naprej. Z vodo moram ravnati varčno, lakote ne čutim. Hoja po tej, kako bi rekla, puščavi, postane meditativna. Pokrajina je ves čas  ista, ptic ni slišati, majhni ribniki, kjer se sicer napaja drobnica, so večinoma presušeni. Sence, kamor bi sedla in počivala ni. Samo jaz in moj Camino. 

 | Avtor: S. H. H. S. H. H.

Ne zaupaj aplikaciji

Hodim po najbolj znanem in nenavadnem predelu na območju Baške, ki zaradi gole pokrajine brez kakršne koli sence spominja na kamnito puščavo ali Mesečevo površino.
Aplikacija na telefonu, ki naj bi merila prehojeno pot, mi nagaja, kilometri se ne premaknejo in postajam slabe volje, ker mislim, da sem prehodila šele četrt poti, čeprav hodim že nekaj ur. Zato sem toliko bolj presenečena, ko pridem do križišča, ki že označuje konec znamenitega Mesečevega platoja in spust proti Baški.
Ta del poti že poznam, večkrat sem ga prehodila z druge strani, ko sem iz Baške šla na Mesečev plato. Če vas bo pot torej nesla po Caminu Krk, skrenite nekoliko z označene poti in se nekoliko povzpnite na vrh platoja, razgledi tam so vredni tega. 

 | Avtor: S. H. H. S. H. H.

Spust proti Baški

Spet sem v gozdu, na stezi, ki se po strmem pobočju vijugasto spušča proti Baški. Noge so boleče in zdi se mi, da čutim vsak kamenček na katerega stopim. A gozd je tukaj krasen, najprej gosti, nizki borovci, potem pa listnato drevje, med njimi pa jasice z mehko travo. Ko se odprejo razgledi, se pred mano odkrije Baška in v daljavi otok Prvič.

Znak, ki me je poklical na Pot

Po poti, ki se imenuje, kako drugače, pot na Mesec, pridem do ostankov naselja srednjeveške Baške, ki so jo leta 1380 požgali Benečani.

 | Avtor: S. H. H. S. H. H.
Tam srečam Camino znak in v spomin se povrne občutek, ko sem ga pred dvema letoma videla prvič. Trenutka, ko se je v meni rodila želja, da prehodim Camino Krk. In zdaj ga počasi končujem, prelepe spomine nosim s sabo in veliko ponosa. 

V Baško pridem v poznih popoldanskih urah, turistov je tudi tukaj nekaj, a restavracije in trgovine so tukaj, v nasprotju z mestom Krk, večinoma zaprte. Sedem na plažo in noge namočim v morje, pogledam na desno, na planoto, ki se dviga visoko, višje od Mesečevega platoja.  "Tukaj bom hodila jutri," si mislim in zdi sem mi skoraj nemogoče.  

Se nadaljuje ...

 

 
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.