Popotnik
11440 ogledov

"Preden me je 'zmanjkalo', sem imel občutek, kot da nisem v svojem telesu"

Gorski reševalci reševanje nesreča v gorah helikopter PU Kranj
"Najprej me je bolela glava zaradi padca, ko je adrenalin popustil, pa so se začele velike bolečine v predelu hrbtenice," se spominja planinec. *Fotografija je simbolična.

Na blogu Kranjski gamsi je planinec delil svojo zgodbo, s katero je želel opozoriti, kako pomembna je previdnost v gorah. Kot je pojasnil, so gore njegova strast, zato si vsako leto prizadeva pridobiti čim več znanja in novih izkušenj, letos pa je dobil izkušnjo, na katero ni računal in ki je ne privošči nikomur.

"Dolgo sem premišljeval, ali naj sploh delim izkušnjo javno, ali ne, pa sem se glede na to, da se število (sploh nesmiselnih) nesreč v gorah vsako leto povečuje, odločil, da jo," je dejal.

Opisal je pot, na kateri se je poškodoval. Proti Briceljku so se odpravili zgodaj, okrog petih zjutraj, v skupini so bili samo vodniki in inštruktorji. Vreme je bilo lepo, pri lovski koči so naredili postanek, nato pa je pot vodil sam avtor zapisa. 

To je bila zadnja stvar, ki se je spomni

"Ko smo nadaljevali pot, sem imel občutek, da nekako nisem najboljši. Fizično sem bil super pripravljen na tako turo zato sem razmišljal, da mogoče nisem dobro spal, premalo pojedel, popil, ipd. V takšnem stanju smo nadaljevali naprej še kakšnih 15 minut, nato sem se ustavil in rekel, da naj gredo kar mimo, da moram malo počiti, ker 'mi je zgleda cuker padu'," je pojasnil.
 
"Poleg obraza Petre, ki je šla mimo, je bila to ena zadnjih stvari, ki se jih spomnim, in nato samo še bežne slike usodnega drevesa, kjer se je vse zgodilo. Predno me je 'zmanjkalo', sem imel občutek, kot da nisem v svojem telesu ampak kak meter nad njim in sem se gledal kako želim priti čez to drevo, potem pa tema,"
je nadaljeval.

 

Nato pa se spomni svojih kolegov, ki so ga položili v polsedeč položaj in poklicali reševalce. "Najprej me je bolela glava zaradi padca, ko pa je adrenalin popustil, pa so se začele velike bolečine v predelu hrbtenice," je pojasnil in dodal, da je njegova ekipa pred prihodom helikopterja zavarovala vse stvari ter ob prvem preletu z Y nakazala, da potrebujejo pomoč.

"Ves čas sem gledal imobiliziran v strop, ter občasno zdravnico in reševalca"

Helikopter je nato spustil reševalca in zdravnico, ki sta planinca pregledala in zaradi suma poškodbe hrbtenice imobilizirala.

"Kmalu sem se znašel v helikopterju, ki je imel smer neposredno proti UKC Ljubljana. Ves čas sem gledal imobiliziran v strop, ter občasno zdravnico in reševalca," se spominja. Ob tem se je zahvalil celotni posadki za korektno in strokovno delo.

"Ker so mi dali anti bolečinski tretma, se mi je ob pristanku zdelo, kot da sem v filmu. Vse je potekalo tako kot treba, hitro, natančno, jasno ... Takoj so me dali na vse možne preglede, rentgen, CT, EM itd... Po vseh teh pregledih je sledila soba. V sobi smo bili samo "hrbteničarji", se pravi samo mi s poškodbami hrbtenice," je nadaljeval zapis. 

Zdravniki so ugotovili, da ima zdrobljeni dve vretenci, ki sta pritiskali na hrbtenjačo, tri dodatno polomljena vretenca, devet zlomljenih reber ter manjši hematom zaradi udarca v desnem predelu glave. "Zaradi vseh pripravkov, ki so mi omilili bolečino, se resnosti poškodb verjetno takrat sploh nisem zavedal," ugotavlja planinec.

Sledila je operacija in okrevanje

Peti dan so ga operirali, vse je minilo brez težav. "Po operaciji, ko so videli, da se dobro držim, so me odpeljali nazaj v sobo. Naslednji dan sem šel s pomočjo že lahko na stranišče, kajti kateter, račke in svečke so bile res muka. Naslednji dan, po viziti in pogovoru, so mi dovolili oditi v domačo oskrbo," je opisal potek zdravljenja.

Komaj je našel izhod iz UKC, nato pa ga je čakalo še domače okrevanje. "Za nekoga, ki je vajen gibanja, je ležanje pri miru res muka. Nekaj dni je še šlo, kajti bolečine so bile take, da je bil cel projekt, si umiti zobe. Ampak, domače okolje naredi svoje in po dobrih desetih dneh od operacije, sem se zbasal ven in naredil prve 4 km hoje po ravnem. Je bolelo? Seveda je, ampak tudi ležanje je bolelo. Gibanje po ravnem sem počasi stopnjeval in v tednu dni delal že 6 km s hitrostjo skoraj teka," se spominja.

S hojo je nadaljeval in zdaj je, kot pravi, že občutno bolje pripravljen. "Za konec naj povem samo to, da nesreča res nikoli ne počiva, zato pazite nase in se izogibate temu, da hodite sami v gore, sploh nekam, kjer ste prvič, kajti, v mojem primeru, če ne bi bilo teh enkratnih ljudi okoli mene, ki so vodniki, inštruktorji in gorski reševalci, potem bogve, kako bi se moja zgodba končala," je dejal in se še enkrat zahvalil zdravstvenemu osebju in gorskim reševalcem ter ekipi, ki se je z njim odpravila v gore.

 

dezurni@styria-media.si

 
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.

Sorodne novice