V nadaljevanju preberite:
- Zakaj se turistični dan v vasici pod Meteoro začne že pred sončnim vzhodom.
- Kako so James Bond, Unesco in olimpijske igre spremenili nekoč mirno destinacijo.
- Kaj se zgodi, ko se turisti zvečer umaknejo.
Prebivalci vasice Kastraki še sladko spijo, ko se edina cesta skozi vas že polni. Čeprav se še zdanilo ni, v koloni prevladujejo avtobusi, sledijo kombiji, avtomobilov je le peščica, nekaj pa je tudi takih, ki se na pot odpravijo peš. Ne gre za kakšen izreden dogodek, temveč ustaljeno prakso, v kakršni morajo domačini živeti od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Ker pozimi ozke in vijugaste poti pobeli sneg, si lahko takrat končno malo odpočijejo od navala množic.
Vsi se odpravljajo na isto mesto, na specifično kamnito formacijo, ki je namenjena opazovanju sončnega vzhoda. Sončni vzhod na Meteori je namreč nekaj, kar se obiskovalcu močno vtisne v spomin in kar ponujajo tudi vse lokalne turistične agencije. Prav te obiskovalce večinoma na vzpetine peljejo s kombiji, medtem ko med avtobusi prevladujejo skupine, ki so sem prispele iz Aten ali Soluna.
Prva točka je, kot rečeno, velika skala, kjer je razgled na Meteore najlepši, sledi ogled enega ali dveh ikoničnih "samostanov na nebu", postanki na najlepših razglednih točkah, morda še ogled ljubke bizantinske cerkve pod vznožjem skal, nato pa odhod proti izhodiščni točki.
Stara bizantinska cerkev pod Meteoro.
Ko se dopoldanski ogledi končajo, vasica pod Unescovo zaščito končno zadiha. A ne za dolgo. Popoldan jih čaka zrcalno dogajanje, tokrat v obratnem vrstnem redu. Ker menihi in nune samostane zapirajo pozno popoldan, se skupine turistov tja odpravijo najprej, zatem spet sledi nekaj ključnih razglednih točk, za konec pa seveda opazovanje sončnega zahoda. Le da na drugi skali, ta je še v Googlovih zemljevidih poimenovana kot "Sunset rock" oziroma skala za opazovanje sončnega zahoda.
"Vsako leto je več obiskovalcev, lokalne oblasti pritiskajo na državo, naj vendarle postavi nekaj omejitev," pravi lokalni vodič. Množični turizem pa močno posega tudi v vsakdan menihov in nun, ki se v času največjega navala bolj ali manj umaknejo v svoje sobane znotraj samostanov. Mi smo, recimo, obiskali samostan nun, a smo videli le eno – še ta je pobirala vstopnino.
Za red skrbijo varnostniki, ki svoje delo jemljejo na smrt resno. "Gospa, zakrijte vendar ramena," eden ostro opozori približno 60-letno damo v obleki brez rokavov. Prestreli jo s pogledom in s prsti pokaže proti nebu, češ – bog vse vidi in takšne oprave v svoji hiši ne odobrava.
V notranjosti samostana, kjer prebivajo nune.
Stoletja so menihi in obiskovalci do samostanov na vrhu pečin dostopali le s pomočjo košar na vrveh, mrež in premičnih lestev. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so v skalo vklesali kamnite stopnice in poti, šele leta 1948 pa so dokončali asfaltirano cesto, ki je prvič omogočila osnovni dostop za vozila.
Nato pa je napočilo leto 1981 in James Bond. Akcijske prizore v filmu Samo za tvoje oči (For Your Eyes Only) so pri samostanu Svete Trojice posneli kljub ostremu nasprotovanju menihov. Ti so snemalcem skušali ponagajati, med drugim tudi tako, da so namerno izobešali perilo in s tem kvarili idilično kuliso, spor pa je nazadnje prišel celo do grških sodišč. Meteora je s filmom stopila na svetovni turistični zemljevid.
Leta 1988 so bili samostani v Meteori uradno uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine, kar je še utrdilo njihov status vrhunske kulturne in arhitekturne znamenitosti.
Eden od "samostanov na nebu".
A tudi če jim turisti že presedajo, tega pri domačinih ne boste začutili – ne primanjkuje jim gostoljubnosti, cen pa niso še tako zasolili ne za prenočišča ne za gostinsko ponudbo. Mi smo, na primer, za prijetno hotelsko sobo s pogledom na ogromne kamnite skulpture plačali le 60 evrov. Kastraki je – poleg tega, da je odlično izhodišče za izlet v samostane ali za opazovanje mogočnih skal – že sam po sebi zanimiva atrakcija. Slikovita vasica, ki leži tik pod mogočnimi peščenjakovimi stebri in samostani Meteore, je del območja, ki je od leta 1988 pod Unescovo zaščito. V vasi veljajo stroga gradbena pravila, namenjena ohranjanju kamnitih hiš, streh s rdečimi strešniki in ozkih ulic.
Geološki muzej, v ozadju pa veličastne skale Meteore.
Tako Kastraki kljub milijonom obiskovalcev še vedno ni postal zgolj kulisa za turiste, življenje v njem pa teče naprej po svoje in včasih precej drugače, kot bi pričakovali.
Ko se ozračje vendarle ohladi, po večerji posedimo na balkonu, ko naenkrat zaslišimo nenavaden hrup – nekaj lomasti proti sosednji restavraciji, kjer lastnik in nekaj osebja z radovednostjo opazujejo dogajanje. Opazijo, da je dogajanje pritegnilo tudi nas in prižge luč, ki osvetli četico živali. "Prašiči," pove potiho, da jih ne bi prestrašil, a ga nekdo od sodelavcev ogovori v grščini. "Divje svinje," se popravi. "Zakaj pa pridejo tako blizu?" ga povprašam. "Ker jih vsak večer nahranim," se priduša. "Zdaj so se že navadile in pridejo vsak večer."
