Poleg tega je od (vsaj po imenu) imenitnejših sosedov, kot so Chamonix ali Albertville krepko cenejši. Dnevna smučarska vozovnica stane 41 evrov (dobrih 30 km oddaljeni Chamonix je z dnevno karto 53 evrov skoraj za četrtino dražji), za šestdnevno družinsko smučarijo (dva odrasla in dva otroka) pa je treba odšteti 704 evre.
Smučarsko središče Espace Diamant povezuje šest vasi (Praz-sur-Arly, Bellecombe, Flumet, Crest-Voland, Les Saisies in Hauteluce), baha se s 192 kilometri razgibanih in večinoma prostranih prog. Nadmorska višina ni tipična za smučišča v francoskih Alpah, proge se povzpnejo le do dva tisoč metrov, a s snegom kljub temu nimajo težav, zagotavljajo tamkajšnji žičničarji.
Gondol ni, imajo pa 82 sedežnic in sem ter tja kakšno vlečnico. Ko pa se zgodi, da zima z žičničarji vendarle noče sodelovati, aktivirajo 653 snežnih topov.
Lahko pa ceno smučarskih vozovnic še oklestite, in sicer tako, da središča Les Saisies v paket ne vključite. Odrasli boste tako za dnevno vozovnico plačali 33 namesto 41 evrov in še vedno imeli na voljo okoli 120 kilometrov prog, kar je za družinsko smučarijo povsem dovolj.
Od olimpijskega zmagovalca do maratonca
Les Saisies se sicer baha še s 120 kilometri tekaških prog, prav tu so v okviru olimpijskih iger leta 1992 priredili tekaška in biatlonska tekmovanja. Iz Les Saisiesja pa prihaja tudi Franck Piccard, prvi dobitnik zlate olimpijske medalje v superveleslalomu v Calgaryju leta 1988.
Piccardu so občinski veljaki po osvojenem olimpijskem zlatu sredi rodnega kraja podarili zemljišče in dovoljenje, da zgradi manjši hotel, kar je dve leti kasneje tudi naredil in ga poimenoval – Calgary.
Konec marca, le dober teden pred zaključkom sezone, smo smučarsko središče obiskali slovenski novinarji - tam je namreč potekalo svetovno prvenstvo novinarjev smučarjev. Iz prve roke smo se lahko prepričali, da je smuka v tem delu savojskih Alp fantastična tudi na začetku pomladi in da sneg kljub relativno visokim temperaturam 'zdrži' praktično do konca dneva.
Proge so kot nalašč za družinsko smučarijo in prav družine so tiste, ki jih želijo v svoje kraje privabiti tamkajšnji turistični delavci, toda konkurenca med središči je na tem področju velikanska.
Za razliko od velikih in mondenih središč v okolici, so se v dolini reke Arly odločili, da bodo, kolikor je pač mogoče, poskrbeli za ohranitev tradicionalne arhitekture. Ko se boste peljali skozi zgoraj naštete vasi, torej ne boste videli velikih hotelov, le kakšen butičen družinski hotel se najde sem ter tja.
Večina smučarjev nastanitev sicer poišče v številnih apartmajskih hiškah s tipično lokalno arhitekturo, za tiste, ki za namestitev običajno malce globlje sežejo v žep, se najde tudi kup lesenih koč ('chalets'), ki seveda ponujajo več luksuza, običajno premo sorazmerno s količino denarja.
Belgijska 'kolonija' sredi francoskih Alp
Je pa dolina Val d'Arly zanimiva še zaradi ene posebnosti. Svoj košček smučarskega turizma so si v teh krajih odrezali Belgijci, ki svojih smučarskih središč nimajo. Posebej zanimiva je zgodovina mesta Charleroi, skozi zgodovino eno večjih industrijskih mest v Belgiji, ki je z velikimi rudniki premoga in jeklarsko industrijo enega od vzponov doživelo po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba uničeno evropsko infrastrukturo spet postaviti na noge.
Ker je bila po vojni zdesetkana tudi belgijska delovna sila, so več deset tisoč parov delovnih rok privabili iz drugih držav, največ iz Italije. Prebivalci kraja Marcinel, ki je danes del mesta Charleroi, so bili leta 1956 priča veliki tragediji – v rudniški nesreči je umrlo 262 rudarjev. Tedanji župan kraja je sklenil, da bo osirotelim družinam pomagal, zato je mesto v dolini reke Arly kupilo zemljišče in zgradilo štiri poslopja z okoli 600 posteljami. Od takrat vsako leto več kot tisoč šolarjev tamkajšnjih javnih šolskih ustanov šolo v naravi preživi v francoskih Alpah.
