"Nezdrave niso jedi, nezdravi so jedilniki"

Če govoriva o uvajanju zdrave prehrane, je najbolje, da najprej definirava, kaj to sploh je?
Prepričanje, ki ga zagovarjam tako strokovno kot zasebno pri svoji družini je, da je zdrava prehrana sestavljena iz čim bolj pestrih, zanimivih in raznolikih sestavin, da sta sadje in zelenjava pridelana čim bližje domu, na naravi prijazen način ter da so jedi pripravljene iz osnovnih sestavin. Bistveno je, da jedilniki niso ustaljeni in da niso sestavljeni zgolj iz jedi, ki se kuhajo le na en način in nič drugače. Raznolikost pomeni tudi to, da uvajamo nova zanimiva živila in smo čim bolj radovedni pri iskanju novih stvari, jedi. Zrezek ali ocvrt krompirček lahko normalno uživamo, če zraven pojemo zelenjavno juho in tako uravnotežimo obrok.

To torej pomeni, da v zdravem načinu prehranjevanja ni prepovedanih jedi in si lahko privoščimo tudi kakšno pregreho?
Pri zdravem prehranjevanju je treba razmejiti praznično prehrano od vsakdanje. Pri praznični si lahko privoščimo tudi kako manj zdravo jed, a res samo za posebne priložnosti. Takrat izberite tisto jed, ki je najbolj vabljiva in je res vredna pregrehe. Pri nas doma imamo pecivo samo ob koncih tedna, med tednom pa je za posladek večkrat sadje, sem in tja pa kak piškotek, košček čokolade. Vsakdanja hrana naj bo zdrava, a tudi okusna, kar najbolje dosežemo z začimbami, ki lahko veliko prispevajo k raznolikosti jedi na mizi.

Prijatelj mi je slovensko prehrano nekoč opisal kot neoznačeno. “Kakšen okus ima pražen krompir?” Od njegove pripombe dalje sem se tega zavedla in začela bolj sproščeno uporabljati začimbe, takšno hrano pa pri nas brez težav jedo tudi otroci. Dandanes je v naših trgovinah na voljo veliko začimb in če jih uporabimo vsaj polovico, je to že velika sprememba. Tradicionalne slovenske kruhove cmoke lahko z drugačnimi začimbami ali drugim kruhom, semeni ali drugimi dodatki zelo popestrite – lahko so vsakič drugačni. Sicer morate biti pripravljeni tudi na to, da včasih jed ne uspe, toda to ni nič hudega. Naša kuhinja je laboratorij.

Recimo, da smo se odločili, da končno začnemo jesti zdravo, a moramo obenem poskrbeti tudi za druge družinske člane. Kako se tega projekta lotiti, da bodo vsi zadovoljni?
Uvajanja zdravega prehranjevanja se lahko lotimo brez velikih besed in napovedi, saj ni nobene potrebe po tem. Nesmiselno je reči “Od danes naprej bo pa popolnoma drugače”. Bolje je preprosto postopoma začeti uvajati v jedilnik zdrave jedi in izločati manj zdrave. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da pred nekaj leti nihče razen mene ni jedel jajčevcev, a sem jih enkrat pripravila marinirane, drugič v solati, tretjič kot “parmigiana” (v pečici s paradižnikom in sirom, op. a.) je vsak malo pokusil ter se tako počasi navajal na nove okuse. Seveda se bodo družinski člani, vajeni določenega načina prehranjevanja, upirali in bo šlo počasi, a ne obupajte. S postopnimi koraki se da, a privajanje lahko traja tudi več let.

Kdo težje sprejme nove prehranjevalne navade, odrasli ali otroci?
Odrasle je veliko težje navaditi na nove jedi kot otroke, saj morajo narediti preskok v razmišljanju. Pri otrocih se lahko s hrano igramo, jedi drugače poimenujemo in so zanje že zanimive. Odrasli pa imamo že svoj način prehranjevanja, še posebno moški se težko ločijo od svojih najljubših prigrizkov. Tu pride v poštev sklicevanje na kalorije in na kakovost hrane, treba je začeti brati deklaracije. Najlažje se za zdravo prehranjevanje odloči nosečnica, saj je najbolj dojemljiva za to. Takrat je najbrž k spremembi jedilnika najlažje pritegniti tudi moža. Najbolj kritična skupina populacije so sicer moški, vsaj po mojih izkušnjah. Po 40. letu začnejo pogosto pridobivati težo, saj se njihove energetske potrebe znižajo, in če se nekdo prehranjuje enako, kot se je nekoč, se kilogrami začnejo nabirati. Takrat je čas, da se razmislijo o tem, kaj je v prehrani odveč in ponavadi hitro najdejo krivce za odvečno težo.

Najbrž se je vsakomur težko ločiti od tradicionalnih jedi, ki so jih kuhale naše mame in babice?
Pri kuhanju se je treba predvsem sprostiti, to je ključno. Tudi jaz sem imela pred leti težave, ko sem si želela, da bi kuhala kot mama. Mama je tista, ki kuha najboljše, vsaj tako se nam zdi, ko odraščamo. Na plano je treba spustiti ustvarjalnost in se morda odcepiti od teh vezi. Upornost je v teh primerih smiselna.

Brez dvoma pa so se tudi energetske potrebe ljudi spremenile oziroma zmanjšale in nam (večini) danes ni več treba kuhati po starih receptih naših babic, z veliko maščobe, ki bi nam dala energijo za težko fizično delo. Konec koncev je napredovala tudi tehnologija kuhanja in nam tudi zaradi kakovostnejše posode ni več treba kuhati na maščobi. Mi pa se temu nismo prilagodili. Praženje čebule na olju, maslu ali masti lahko na primer brez težav opustimo v celoti ali delno. Maščobo raje uporabljajmo po pameti in bolj ali kot začimbo, na primer oljčno olje.

Moramo biti pri uvajanju zdrave prehrane pripravljeni tudi na dodatno obremenitev družinskega proračuna?
Morali se bomo začeti ceniti. Če kupujemo sadje in zelenjavo dvomljive kakovosti, ki sta na pogled sicer lepa, a nista okusna, pomeni, da se ne cenimo. Vidim, da ljudje opažajo razliko v kakovosti, a še vedno podležejo nizki ceni, za kar res ni potrebe, saj se da varčevati pri toliko drugih izdelkih. Najbolj dragi so že predelani izdelki in če te izločimo iz košarice, v denarnici ostane več kot dovolj denarja za nakup kakovostnega sadja in zelenjave. Ukvarjamo se s tem, kakšno gorivo bomo natočili v avto, veliko manj pa s tem, kaj pojemo, čeprav je hrana gorivo za naše telo.

Ali smo že dovolj seznanjeni s tem, kako pravilno izbrati živila?
Mislim, da še nismo dovolj ozaveščeni. Kupec mora zelo dobro poznati živilsko industrijo in izdelke, da zna ločiti dobro od slabega. O tem bi morali dosti več govoriti. Večinoma so cenejše in manj kakovostne tudi lastne trgovinske blagovne znamke z drugačnimi sestavinami in razmerjem med njimi. To vam bo znal povedati vsak živilski tehnolog. Nekaterim kupcem je sicer takšen izdelek seveda všeč, a večinoma najmanj zgrešimo z nakupom naravnih osnovnih živili, ki so gotovo tudi cenejša.

Odrasli razumemo, zakaj določen način prehranjevanja ni zdrav, kako pa to dopovedati otrokom? Oglaševanje nezdravih prigrizkov je najbrž velika ovira.
Striktno se ni treba držati nobenih prehranskih pravil. S strogostjo ne dosežemo ničesar – s strogim omejevanjem sladkarij in slanih prigrizkov pri otroku dosežemo kvečjemu upor. Pri nas doma se pogovorimo, kaj je pri neki hrani dobro, kaj ne in zakaj. Včasih lahko otrokom celo pustimo, da se česa naučijo iz lastnih napak, da jih denimo po vrečki ali dveh slanih prestic boli trebuh. Dajmo jim možnost, da se počutijo pomembne in sami izberejo nekaj dobrega. Bistvo zdravega prehranjevanja je, da starši otroke naučimo, da znajo biti odgovorni do sebe. Le tako bodo, tudi ko bodo odrasli, znali na primer v trgovini izbrati nekaj dobrega in razmisliti, kaj naj skuhamo za kosilo, večerjo.

Je pogovor dovolj ali naj otroke povabimo tudi h kuhanju?
Več ko govorimo o prehranjevanju, ustvarjanju jedilnikov, kuhanju, bolj v tem uživamo in otroci prej začutijo, kako pomemben del življenja je to, koliko dobrega bomo s hrano lahko naredili našemu organizmu. Zelo redko kuham sama, z mano velikokrat kuhajo tudi otroci, ki imajo zelo zanimive domislice. Oni še niso vpeti v tradicionalne norme, ki pri ustvarjanju v kuhinji pogosto ovirajo odrasle. Kuhanje je zabava, umetnost in izziv ter za otroke tudi igra. Skupaj z najmlajšimi pregledujte recepte, izbirajte kuharske knjige, nakupujte sestavine in preizkušajte nove jedi. Zelo zanimivo se mi zdi, da na otroških rojstnih dnevih otrokom vedno ponujajo čips, smoki, piškote in podobno. Pri nas tega nikoli nismo počeli, pa nisem imela nikoli občutka, da bi otroci take prigrizke pogrešali. Ponudili smo jim opečence, kruhke, melono, sadno torto in seveda zanimivo aktivnost. Otroci so zelo zadovoljni s takimi stvarmi. Upati se je treba ponuditi nekaj drugačnega.

Otroci med tednom vsak dan jedo tudi v šoli. Kakšni se vam zdijo šolski jedilniki?
Smernice so podane in so načeloma dobre, čeprav se v nekaterih točkah ne strinjam z njimi. Žal je prehrana v vrtcih in šolah na splošno slaba, čeprav seveda obstajajo izjeme. Sestavljanje šolskih jedilnikov je znanost in bi mu bilo treba posvetiti več pozornosti. Jedilniki se berejo zelo zanimivo, a jedi pogosto niso pripravljene tako, kot bi morale biti. Pri slovenskem zajtrku, ki naj bi bil pripravljen s polnovrednim kruhom, takega kruha na primer še nisem zasledila. Namesto tega je zajtrk pripravljen z belim, razlog pa naj bi bil ta, da polnovrednega otroci ne bi hoteli jesti. Problem šolske prehrane je tudi ta, da se vodje šolske prehrane trudijo vstavljati v jedilnik jedi, ki jih bodo otroci zagotovo pojedli – to pa so pica, hrenovke in podobno. To je zelo slab izgovor za neustrezno prehrano. Veliko vlogo imajo tu starši, saj bi otrokom, ki so že od doma navajeni različnih jedi, tudi v šoli lažje ponudili kaj bolj zdravega.