Romantične komedije - užitek in past!

Pred nekaj dnevi so bili objavljeni izsledki raziskave o gledalcih romantičnih komedij, ki so jo izvedli v Univerzi na Edinghbourgu. Na kratko, raziskovalci so prišli do rezultatov, da slabo vplivajo na ljubezensko življenje zaradi takšnih in drugačnih razlogov, ki bodo še omenjeni. Optimistične romantične komedije večina rada pogleda, sam pa sem se nedolgo nazaj kratkočasil ob filmu Ljubezen je luštna stvar z Jackom Nicholsonom, Diane Keaton in Keanujem Reevesom in se zamislil ob samem koncu.

Glavna junaka filma se vse bolj in bolj usodno zapletata, a se zdi, da jima happy end ni usojen. Na koncu on nenapovedano prispe v Pariz, kjer ona praznuje rojstni dan skupaj z mladeničem, ki je po vztrajnem dvorjenju osvojil njeno zlomljeno srce (ali pa samo preveč osamljeno). Na nenačrtovani skupni večerji mladenič ugotovi, da stara ljubezen nikoli ne zarjavi in se kavalirsko umakne, stara ljubimca pa si med snežinkami na mostu nad Seno srečno planeta v objem. Zaključek filma je prikazan kot zmagoslavje ljubezni nad vsemi preprekami, celo nad sebičnostjo zakrknjenega samca Nicholsona, ki je v iskanju samega sebe prepotoval kopico zveznih držav, da bi poiskal nekdanje ljubice in se soočil s preteklostjo, ki mu je pred nosom velikokrat zaloputnila vrata. Ob vseh teh fanfarah pa se skriva tudi takoj pozabljena usoda mladeniča, ki je iskreno ljubil starejšo žensko. Ko so snežinke naletavale nad reko, se je on skrival v hotelu in se počutil, kot se počuti vsak zavrnjeni ali zapuščeni ljubimec. Le da tega ne vidimo. To si lahko gledalec le predstavlja. Toda pomembno je, da happy end velja za glavna junaka.

Če ni film, je pa Pariz. © iStockphoto

Želim le reči, da romantične komedije v zasledovanju poveličevanja ljubezni prikazujejo tudi vedenje, ki se ne ozira na bolečino in jo tudi prezre, čeprav bi bila v dejanskem življenju zagotovo prisotna. Vedenje, ki z odgovornostjo nima kaj dosti, ampak je podvrženo iracionalnim vzgibom. Pa čeprav usode. Drži, da je bolje, da sta dva srečna kot trije nesrečni, lahkotnost prikazanega pa vseeno preseneča. Romantične komedije tudi poudarjajo moč višje sile, ki neizbežno in za vselej združi hrepeneči srci. Prav gotovo obstaja zaljubljenost na prvi pogled, do prave ljubezni pa se je treba še tisočkrat pogledati globoko v oči. In nenehoma sedeti doma ter upati, da boste na poti do smetnjaka za ločeno zbiranje odpadkov srečali sorodno dušo iz ene izmed okoliških stolpnic, je precej jalovo početje.

Seveda imajo romantične komedije svojo namensko ali nenamensko funkcijo. Vzbujajo določena pričakovanja, radi jih gledajo ljudje z določenim psihološkim profilom in izkušnjami ali (ne)izpolnjenimi hrepenenji. Sporočilo romantičnih komedij o ljubezni je večplastno: nerealistična podoba razmerij, pravi bo prišel, ko bo hotela usoda, pričakovanja, da nas bo partner razumel sam od sebe in brez besed, na razmerju ni treba delati in zanj ni potreben napor. Travme glavnih junakov so zgolj obvezna pot do večne sreče, počutje njihovih otrok in manj pomembnih likov ob vseh zapletih in razpletih pa je postranska tema, ki se ne omenja in problematizira. Saj je le film, bo kdo rekel, toda prava filmska ljubezen preživi vse, tudi prevaro. In je močnejša od vsega. Tudi od ljubezni, ki v resničnosti ne bi imela možnosti.

Romantika pooseblja odnos do nečesa neznanega in nedostopnega, a za kar smo vseeno prepričani, da nas bo osrečilo. Je res tako? Mogoče. A najprej je treba osrečiti samega sebe. Je pa res, da ni lahko in da vmes (povsem človeško) čakamo na druge.

"V enem samem romanu je več ljubezni kot v enem velikem mestu," je rekel Jovan Dućić, in iz enakega razloga, kot beremo romane, tudi radi gledamo takšne filme.  "V drugi ljubezni se človek počuti, kot bi ponavljal razred. Pozna vse predmete, vendar ni prepričan, da bo opravil izpit,'" pa je dejal Branislav Nušić. Za tiste, ki imajo raje romantične drame.