Jani Kokalj, Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič in Boris Mlekuž so se tako kot ostali reševalci in letalci 10. junija 1997 udeležili vaje pred začetkom pestre poletne sezone. Za izvajanje vaje dviga reševalca letalca in ponesrečenca v helikopterski reševalni vreči z jeklenico in vitlom v helikopter je bilo določeno nevarno sidrišče v severni steni Turske gore.
Fotografije sobotnega pohoda reševalcev in ponesrečencev si lahko ogledate v galeriji.
Dva reševalca letalca, ki sta izvajala vajo reševalec- ponesrečeni, so s sidrišča v steni s pomočjo jeklenice in vitla v helikopterju dvignili v helikopter. V trenutku nesreče so bili na sidrišču vsi. Dva so z vitlom dvigali v helikopter, a zaradi povezave, ki je ostala med helikopterjem in sidriščem, je helikopter odtrgal s sidrišča tudi vseh pet reševalcev letalcev. Vrvica ni vzdržala teže petih reševalcev, ki so padli v globino.
Na nesrečo ne bodo pozabili
"Še vedno mislimo na to. Tudi sklad Okrešelj za pomoč otrokom še deluje. V tem letu dajemo štipendije šestim otrokom in to je ena od oblik pomoči. Tega se spominjamo ne samo kot na tragedijo ampak tudi kot dogodek, iz katerega smo se marsikaj naučili," pravi Dušan Polajnar iz Gorske reševalne zveze in tako naveže na burne dogodke znotraj te organizacije, ki so sledili po nesreči. Številni funkcionarji in reševalci so se namreč sprli, niso vedeli, "kdo pije in kdo plača", krivca za tragičen dogodek niso znali določiti...
"Počakali smo do volitev leta 1998. Takrat sem jaz postal nov načelnik in stvari smo zapeljali tako, da smo stopili preko teh razprtij. Začeli smo zopet dihati z gorsko rševalno službo. Pomembno je bilo, da smo šli v konkretno delo, da se nismo zapletali okrog nesreče," pravi Polajnar.
Nekateri si niso opomogli
O dogodkih "po Okrešlju" je v knjigi Tragedija v Turski gori pisal tudi eden od reševalcev, ki je bil takrat z nesrečnimi kolegi na vaji, Iztok Tomazin.
Nekateri reševalci si od tega niso opomogli in so se raje posvetili družinam, je zapisal v knjigi.
"Zaradi različnih dejavnikov jih kar nekaj ni bilo več tako aktivnih ali pa so prenehali z reševanjem. A število ni bilo tako veliko, za to so se odločili posamezniki," pravi Polajnar.
