Doktor antropologije, pobudnik Društva prostovoljcev Ejga – za lepše Jesenice, kandidat za jeseniškega župana, ki si je kot zgled aktivnega državljanstva leta 2014 prislužil nominacijo za Delovo osebnost leta ter postal Izjemna osebnost leta 2014 po izboru Naše žene, po vsem tem je znan 39-letni Jeseničan, ki se je z družino, ker v Sloveniji zanj ni bilo službe, preselil v Singapur. "Tujec si in ni lahko, ampak, enkrat ko imaš službo, je vse drugače, " pravi po desetih mesecih.
Srečno novo leto vam in vaši družini tudi iz Slovenije, kjer se je življenje po burnem novem letu vrnilo na stare tirnice. Kako je s tem pri vas? So tudi pri vas trenutno razprodaje in seveda, kako in kje ste preživeli polnoč?
Najlepša hvala, pošiljam čestitke nazaj. Samo naj bo mir, pa veliko zdravja, ostalo bo že. Singapur je ena sama velika razprodaja, tukaj so vedno neke akcije in popusti, tako da ni bistvene razlike med decembrom in februarjem. Kot deloholiki Singapurci ne posvečajo ogromno pozornosti praznovanju novega leta. To bolj izkoristijo za počitek, saj je praznik samo en dan, prvega januarja, potem se gre nazaj na delo. So pa zato toliko bolj osredotočeni na praznovanje kitajskega novega leta, ki bo letos osmega in devetega februarja.
Kako Singapurci preživljajo novo leto, je tudi pri njih najbolj zanimivo silvestrovati na prostem? Se se tudi vi s prijatelji dobivali na kuhanem vinu, nakupovali na stojnicah, zahajali na prednovoletne službene zabave?
Z družino smo prišli do točke, ko ne moremo več preživeti, ste nam zaupali tik pred lanskimi prvomajskimi prazniki, takrat, ko je dozorela odločitev, da se preselite v tujino. Dve leti ste namreč iskali službo, ki je kljub visoki izobrazbi niste dobili. Razočaranje je bilo veliko, vsaj zdelo se mi je tako, saj sva se pred odhodom pogovarjala o tem. Zdaj po desetih mesecih me zanima, če je to razočaranje vendarle za vami? Po vaših objavah sodeč imam občutek, da ste se v Singapurju dobro znašli...
Ne bom rekel, da sem razočaran. Poznam ogromno visoko izobraženih ljudi, ki niso dobili priložnosti v Sloveniji in so morali v tujino, kjer so jih sprejeli odprtih rok. Jaz sem samo eden tistih, ki jim ni uspelo. Zakaj, ne vem. Uspelo mi je priti do nekaj razgovorov, potem se ni zgodilo nič. Do konca sem se trudil in upal, da bo, ampak ko so prihranki posli, alternative ni bilo več. Sem pa zelo hvaležen za vse, kar sem doživel. Ravno tako sem hvaležen slovenski državi za brezplačno šolanje najinih otrok v času bivanja, odlično zdravstvo, razumevanje pri urejanju vize za soprogo. Hvaležen sem za vse, kar smo dobili v pozitivnem smislu. Zdaj smo v Singapurju, kjer oba z ženo pridno delava in zopet varčujeva za prihodnost. Dela je ogromno, ampak plačani smo tudi dobro, tako da se ne pritožujeva. V enem mesecu sva zaslužila več, kot v Sloveniji v dveh letih. Držim se načela, da je treba uživati življenje, kjer koli že si. Če si v Sloveniji, se trudiš do konca in daš vse od sebe, ostaneš optimist in greš naprej. Isto velja za tujino. Nic ni hujšega, kot nergati in živeti v pesimizmu.
Veliko mladih družin odhaja v tujino, poznam ljudi, ki so se preselili v daljno Avstralijo. Čeprav ne radi govorijo o tem, življenje v "obljubljenih deželah" vendarle ni tako idilično, kot se zdi na prvi pogled. Zaposlitev moraš imeti prej, pomembne so veze. Je bilo tudi pri vas tako?
Magične formule ni. Vsaka zgodba je individualna in specifična. Sam sem imel neznansko srečo, da so me takoj sprejeli nazaj v bivšem podjetju, saj so rekli, da z veseljem vzamejo nazaj dobrega delavca. Isto velja za ženo, saj je takoj dobila službo kot učiteljica angleškega jezika. To me je naučilo v življenju; ko odhajaš, nikoli ne podri mostu za sabo. Zdaj je ta most zelo prav prišel. Če me ne bi vzeli, bi bila situacija veliko težja za mene osebno. Ko sem prišel sem prvič v letu 2007, da bi dobil službo, sem poslal prek petsto prošenj, da bi prišel do razgovora v sedanjem podjetju. Tudi tu namreč veljajo zveze in poznanstva, zlasti za boljše službe. Tujec si in ni lahko, ampak, enkrat ko imas službo, je vse drugače. Če se že nekdo odpravlja v tujino, mu svetujem obilo potrpežljivosti in dobre priprave, kar vključuje čim večjo analizo dosegljivih informacij o bodoči lokaciji.
Velik zalogaj je tudi selitev družine. Kako je to potekalo pri vas? Pravijo, da se otroci bistveno prej prilagodijo na nove razmere. Sta otroka srečna, sta našla nove prijatelje? Kako so vas sprejeli Singapurci, kdo so vaši družinski prijatelji.
Potekalo je stresno, pa vendar brezhibno, saj smo se vračali v nam znano okolje. Morali smo urediti kar nekaj papirjev, izpisati otroke iz šole in jih vpisati ponovno v Singapurju. Družinski prijatelji so pomagali, dokler se nismo stabilizirali, tako da nismo čutili nekih večjih težav, zlasti otroci ne, vendar takšne zgodbe vedno povzročijo visoke stroške. Samo za karte smo morali odšteti okoli tri tisoč evrov. Bilo je malo stresno na začetku, zdaj je veliko lažje. Singapurci so zaprti, sledijo mentaliteti imenovani "kiasu", kar pomeni "drži se zase". Drugače so zelo prijazni, ampak niso preveč navdušeni za obiske, druženje z ljudmi po delu. Osebno mi pomaga to, da kar nekaj Slovencev in ljudi iz bivše Jugoslavije pride na izlet v Singapur in se tako dobimo na kavici, ta srečanja mi ogromno pomenijo. Pa še to: ko sem prišel sem leta 2007, je bilo tu deset ljudi iz Slovenije. Danes nas je ze skoraj osemdeset. Tudi to nekaj pove o stanju doma.
Mesto je veliko za Jeseničana. Čeprav je svetovljan, predvidevam, da ni lahko. Kaj je najtežje za vas v tako velikem mestu, je to narava, ki ste jo imeli na Gorenjskem tako blizu, so to ljudje, ki enostavno hitijo en mimo drugega?
V bistvu oboje. Pa gneče se nikakor ne morem navaditi. Kamor koli greš, vidiš množico. Ljudje radi zrejo v pametne telefone in se ne ozirajo na druge. Kot skupnost so dokaj zaprti in življenje v velikem mestu to požene v ekstremne višave. Pogrešam prelepo naravo v Sloveniji, družino, prijatelje in hrano, ampak pritoževanje ne pomaga, tako da smo se lotili raziskovanja singapurske zgodovine skozi muzeje in kraje, za izlete prek vikenda, občasno pa si privoščimo tudi potovanja po Aziji. V zadnjih mesecih nam je tako uspelo obiskati magično Japonsko in prelepo Indonezijo.
Predvidevam, da pogrešate domovino, delo, ki ste ga z velikim veseljem opravljali. Mislim seveda na Društvo prostovoljcev Ejga – za lepše Jesenice. Ko ste odšli ste dejali, da upate, da bo vaša iniciativa živela naprej, saj kot ste navedli "gre za resno skupino resnih ljudi, to ni kult osebnosti."
Še vedno stojim za temi besedami. Tega ne bom nikoli doživel v Singapurju, saj so zadeve popolnoma drugačne. Jesenice so specifično mesto in po zlatem obdobju Železarne Jesenice, ko so ljudje živeli relativno dobro, se je zgodil proces ekonomske stagnacije, kar se je odrazilo tudi na ostalih področjih. S svojimi prostovoljnimi akcijami smo želeli nekaj narediti za svoje mesto in ljudi zbuditi iz apatije. In na moje veliko veselje se to še vedno dogaja. Tudi sam pomagam, kolikor lahko in ko bom na dopustu, bomo naredili se kaj s skupnimi močmi. Ljubezen do rojstnega kraja ne sme umreti, ne glede na to, da nisi dobil priložnosti.
Seveda ne moreva mimo beguncev, ki so po vašem odhodu preplavili Slovenijo. Vaša sestra Faila je zelo aktivna pri pomoči tem ljudem. Nedavno tega sem govorila z njo, bila je zelo zaskrbljena, ko so se v enem izmed centrov izgubili trije otroci. Na srečo se je vse dobro končalo s pomočjo prostovoljcev, ki jih vodi. Ste dobro seznanjeni z njenim delom, ji kaj pomagate, svetujete?
Kako v Singapurju gledajo na begunsko problematiko, so v najpomembnejših medijih poročali kaj o Sloveniji?
Singapurčani sploh vedo, kje se nahaja naša država?
Starejša generacija ve za Jugoslavijo, saj vsi poznajo Tita, medtem ko mlajši vedno bolj pogosto potujejo po svetu in v zadnjem času je priljubljen tudi ïzlet v jugovzhodno Evropo, kamor so uvrstili tudi Slovenijo. Kar nekaj sodelavcev imam, ki so že bili na Bledu, v Postojni in Ljubljani. Bili so navdušeni nad našo državo! Na žalost so letalske povezave med Azijo in Slovenijo slabe, tako da bi imeli se več azijskih turistov in obiskov, če bi imeli direktno povezavo med Brnikom in enem od azijskih letališč.
Vmes se nam je zgodila žica, ki je v Sloveniji dvignila veliko prahu. Kakšno je vaše mnenje?
Ker ste antropolog in dober poznavalec problematike me seveda zanima vaše mnenje o tem, kdaj če sploh bo konec te begunske krize in kaj Evropa po vašem dela narobe?
Dogajajo se tektonski premiki v svetovnem merilu, tako da lahko na žalost pričakujemo se več takšnih poglavij. Ko sem gledal soočenje republikanskih kandidatov za ameriške volitve, me je zmrazilo, koliko arogantnosti, sovraštva in groženj je bilo slišati na televiziji. Bojim se, da bo izvolitev novega predsednika / predsednice v ZDA prinesla še več namerno sproženih vojn in konfliktov, od katerih bo imela korist manjšina, zlasti lobiji, trpela pa bo velika večina, zlasti v Evropi in na Bližnjem Vzhodu. Begunske krize bo konec, ko bodo centri moči ustavili vojno v Siriji in se nehali vtikati v notranje zadeve na Bližnjem vzhodu. To je glavni razlog vseh zgoraj omenjenih težav. Evropa bi morala imeti bolj pokončno hrbtenico v odnosu do ZDA in se distancirati od konfliktnega vedenja, ter s skupno politiko znotraj Evropske unije delati na reformah, ki bodo prinesle boljši jutri ljudem v Evropi. To bo potem omogočilo tudi bolj kakovostno pomoč beguncem.
Preden končava, vas bi vprašala, če ste spremljali, si mogoče ogledali fantastičnega Prevca - v Sloveniji namreč trenutno govorimo samo o tem. So tamkajšnji mediji kaj poročali o novoletni turneji?
Edini šport, o katerem redno poročajo, je angleška Premier liga. Prevca ni na njihovih naslovnicah, je pa zato v naših srcih, saj smo vsi spremljali njegove nastope in se skupaj z njim veselil. Fant je enostavno legenda in zelim mu čim več uspehov v življenju.
Čas je torej, da pridete kaj na obisk. Se bo to v bližnji prihodnosti zgodilo?
Še vedno razmišljate o vrnitvi domov - nekje v prihodnosti? Slovenija vas bi še potrebovala...
Žalostno je, da je Slovenija vložila toliko denarja v izobraževanje mene in drugih visoko izobraženih ljudi, zdaj pa ima od tega korist tujina, ki vame ni vložila nič. Ali ne bi bilo bolje, da se naše znanje izkoristi doma in ne drugod? Ne verjamem pa, da me Slovenija potrebuje. Če v dveh letih ne dobiš priložnosti, je verjetno ne bom dobil tudi v bodoče. To je kruta realnost, ampak človek mora ostati optimisti. Upanje bo v meni vedno tlelo, čas bo pa že pokazal svoje.
vanda.levstik@zurnal24.si
Te bosanci-vehabisti-islamisti se kotijo kot albanci po celi Sloveniji, kmalu bodo zahtevali svojo avtonomno pokrajino in imeli bomo same težave tako kot Srbi na Kosovu. Zgleda se te islamisti infiltrirajo na zelo visoke položaje v Sloveniji in v različne sfere,… ...prikaži več, kjer jih je težko zatreti in nam vsiljujejo svojo politiko indirektno ter počasi. To ne zgleda dobro!
ko bo pa zbolel se bo pa zelo hitro vrnil v Slovenijo...
Razmerje 8 : 1, dobro. Jaz doma nič, tam 8 x 0. Ali še ne mislite nehati s temi Pašovići.