Slovenija
490 ogledov

Borut Marolt: Na vrh se pririnejo patološki narcisi, da ne rečem psihopati

Borut Marolt Andrej Korenč
Borut Marolt, pevec Nietov in učitelj v zavodu za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami, ob izidu svojega knjižnega prvenca o tem, zakaj ne verjame v revolucije, spremembah generacij in pasivnosti.

Vaš knjižni prvenec je prvoosebni in glavni lik v njem je pevec v glasbeni skupini, pa vendar ne gre za avtobiografski roman, kajne?
Res je. Takšno vlogo za glavnega junaka sem izbral zato, ker to najbolje poznam. Mislim, da je treba pisati iz zornega kota, ki ti je blizu in si lahko v tem prepričljiv in hkrati dovolj oseben, da ti ljudje verjamejo.

Po glasbi, sodelovanju v gledališču zdaj še literatura. Vas je to mikalo že dolgo?
To se je zgodilo povsem po naključju. Namreč, pred več kot desetimi leti, v obdobju benda Prisluhnimo tišini, sem se lotil pisanja besedila na drugačen način. Namen je bil napisati kratko, približno eno A4 dolgo zgodbo, iz katere bi nato nastalo besedilo za pesem. Ko sem začel pisati, se je končalo pri petih straneh in iz besedila ni bilo nič. Več let kasneje sem pregledoval datoteke na računalniku in našel ta dokument. Prebral sem ga in začel pisati naprej. Leto kasneje je bil roman dokončan.

Knjigo Kako se znebiti trupla ste izdali pri manjši neodvisni založbi Manični poet. Je težko dobiti založbo za delo – literarno ali glasbeno – , za katero se v naprej ne ve, da bo prodajna uspešnica?
Kaj pa vem. Sam sem v teh vodah povsem nov in zelen. Poskušal sem pri nekaj večjih založbah in bil tudi na parih sestankih, pa se iz vsega ni izcimilo nič. Čeprav so bili odzivi na prebran tekst dobri, do izdaje ni prišlo. Tekst sem nato pospravil "v predal" in se z njim nisem ukvarjal več, začel sem celo pisati novo zgodbo. Potem pa sem na internetu zasledil razpis založbe Manični poet. Poslal sem tekst in mesec kasneje dobil odgovor, da bi bili veseli, če bi roman izdal pri njih.

Skozi roman, ki se začenja tam nekje v osemdesetih, je rock glasba nekakšna stalnica. Se vam zdi, da če bi pisal o današnji mladini, da bi jo morala nadomestiti kakšna druga zvrst?
Verjetno. Vsaka generacija ima svoj kulturo ali pa subkulturo, lahko je teh tudi več. Roman sledi zgodbi protagonista in se dogaja v devetdesetih letih in v prehodu novo tisočletje. V času, ki sem ga zelo intenzivno doživljal sam, zato je najlažje pisati o tem obdobju. Mladostniško odraščanje in vstopanje v svet odraslih in odgovornih te zaznamuje za vedno. Če bi pisal o današnji mladini, bi se sigurno posvetil njihovemu načinu razmišljanja, preživljanja prostega časa, dojemanja sveta okoli sebe ...

Borut Marolt | Avtor: Tanja Ristič Tanja Ristič
Včasih so bili mladi tisti, ki do bili prvi v boju proti sistemu, bi tudi glede na svoje izkušnje kot učitelj v zavodu za vzgojo in izobraževanje v Logatcu še rekel, da je tako?
Mislim, da so ti časi mimo. Generacija X je bila glede tega še takšna in jo je poleg sebe zanimala tudi skupnost, poleg tega pa se je v tistih časih še verjelo v nek boljši jutri. Kasneje se zdi, da je skrb za skupnost postala le še meglica nekaterih posameznikov vpijočih v puščavi. Velike večine mladih ne moreš mobilizirati, ker je danes bolj pomembna skrb zase. Mladina je tako vzgojena že iz osnovne šole naprej. Pehanje za individualnim uspehom je v današnjem svetu na prvem mestu in tudi v šolah je sistem naravnan tako. Včasih smo na fakulteti kopirali zapiske od tistega, ki je imel najboljše. Zastonj seveda. Dekleta so skrbela za to, fantje pa smo poskrbeli za kakšno zabavo. Še na faksu smo bili klapa. Danes zapiske prodajajo.

Glavni protagonist romana, Tomaž, je med odraščanjem doživel razpad Jugoslavije in je zdaj v novi državi razočaran nad sistemom, v katerem se ne znajde. Zveni nekako tipično slovensko … Se vam zdi, da so bile sanje prevelike ali se je šla država res v tako zelo napačno smer?
Čas razpada Jugoslavije je bil poseben, čutila se je evforija na vsakem koraku in ljudje so res verjeli, da gremo v neko smer, ki bo drugačna in hkrati boljša za vse. Seveda človek naivno misli, da imajo ljudje vedno le dobre namene. Dejstvo je, da so določeni posamezniki izkoristili prehod in nesramno obogateli na račun večine. Izkoristili so zgodovinski trenutek in nas pahnili naravnost v kapitalizem najbolj surove sorte. Ne vem, če se je to zgodilo samo pri nas, močno dvomim. Je pa to dokaz človeške narave in tega, da se na vrh pririnejo patološki narcisi, da ne rečem psihopati, ki gredo skozi življenje s pomočjo manipulacije in brezobzirnosti. Sebično si jemljejo vse, kar si želijo, in počnejo zgolj to, kar želijo in so pri tem celo uspešni.

Tako kot pojete tudi pišete o begu iz družbenega konformizma in truplih, ki jih za samo pušča sistem, ampak beg in apatija še ničesar nista spremenila. Vidite možnost za večje družbene spremembe, revolucijo?
Ne verjamem v velike spremembe ravno zaradi prej povedanega. Na vrhu bodo vedno ljudje, ki ne poznajo empatije in jim je zato skrb za človeka nekaj tujega. Tudi skozi zgodovino se je izkazalo, da so sicer revolucije dale nekatere socialne ugodnosti in je družba v tem smislu napredovala, vendar pa je vodenje vedno pristalo v rokah tistih, ki so bili najbolj brezobzirni. Poleg vsega, pa sem že prej omenil, je v današnjem času iluzorno pričakovati, da bodo ljudje stopili skupaj in naredili spremembo. Največ kar naredimo je, da podpišemo peticijo na spletu, damo kakšen "lajk" na angažirane posamezne ideje in se gremo revolucijo na klik.

Brez vaše primerjave s Primožem Habičem tudi v vaši knjigi ne gre? Imate občutek da se morate oziroma da vas še vedno primerjajo z njim?
Na začetku sem bil s tem obremenjen, zdaj pa ne več. Normalno je, da se primerja in povsem normalno je, da marsikomu bend z mano v vlogi frontmena ni več všeč. Veliko je bilo takih zgodb tudi pri tujih bendih, od AC DC naprej. Primož je postal del mitologije, sploh z načinom, kako je odšel. Okrog mitov pa je tako - puščamo, da živijo in rastejo, da se razvijajo nove in nove zgodbe. Ljudje smo nagnjeni k temu, da imamo nekatere stvari za svete in tisti, ki se to drzne spremeniti, lahko doživi pogrom.

Borut Marolt  | Avtor: Tina Rus Tina Rus

Komentarjev 3
  • Jaffa 09:36 03.marec 2016.

    Dobri ste res. "Na vrh se prebijejo patološki narcisi", a to je avtobiografija patološka bleferja in narcisa. Dodi, poznamo te, nismo stare 20 let, da nas boš nategoval s svojimi forami.

  • Avatar skeptik
    skeptik 10:14 29.februar 2016.

    Knjiga, ki je 101% vredna branja. Komaj čakam, da jo dobim v roke.

  • blueone 08:24 29.februar 2016.

    Dober intervju