Izpoved posiljevalčevega sina

Policija in socialni delavci se niso odzivali na opozorila o strašnih posilstvih in brutalnem pretepanju britanskega Fritzla. Sorodniki so vedeli, kaj se dogaja, toda nihče ni ukrepal. Posilstva so se začela, ko sta bili deklici stari pet in osem let. Pošast, katere ime oblasti nočejo razkriti, prestaja dosmrtno ječo zaradi fizičnega nasilja in posilstev, zaradi katerih sta mu hčeri rodili devet otrok.

Po letih trpljenja se je posiljevalčev sin odločil spregovoriti. Sin, čigar ime prav tako ni bilo razkrito, je povedal, da je bil oče pravi mučitelj. "Vsi smo poznali zvok njegovega avtomobila. Ko je parkiral pred hišo, smo pobegnili v sobe in se skrili," je povedal 30-letnik. Povedal je, da je prvič poskušal storiti samomor pri sedmih letih, ker ni hotel biti član družine. Njegov oče je bil obsojen na dosmrtno ječo za vsako od 25 posilstev, ki jih je priznal na sodišču. Po 19 letih bi bil lahko izpuščen.

"Lahko bi nas rešili"
Posiljevalčev sin je v intervjuju za BBC Radio 5 Live povedal, da ga je policija prvič zaslišala o dogodkih v družini pred več kot desetimi leti, toda ukrenili niso nič. "Ne morem se spomniti niti enega srečnega trenutka v družini. Kot normalni ljudje smo se počutili le, kadar je bil oče zdoma," je povedal. Povedal je še, da je oče svoje dejanje obžaloval le enkrat. "Udaril me je tako močno, da sem padel po stopnicah in začel krvaveti. Mislim, da se je takrat zelo ustrašil. Obljubil mi je, da me ne bo nikoli več udaril, če ljudem povem, da sva se s sestro stepla," se spominja dogodka. "Moj oče je sestri neprestano pretepal. Hotel sem jima pomagati, toda bil sem premajhen." 30-letnik se spominja dne, ko je oče brutalno pretepel starejšo sestro. "Bilo je grozljivo. Zagrabil jo je za lase in jo začel udarjati s pestmi in z nogami. Nekako mu je pobegnila, toda takrat je podivjal. Lovil jo je po celi hiši in jo hotel ubiti."

Posiljevalčev sin bo do konca življenja deležen zdravljenja z injekcijami, ki stabilizirajo njegovo razpoloženje. "Vsi smo se zelo veselili ponedeljkov, saj smo vedeli, da nas dopoldne ne bo doma. V šoli smo se počutili varne," razkriva 30-letnik. Povedal je, da bi jim lahko policisti in socialni delavci neštetokrat pomagali, toda nihče si ni upal ukrepati. "Lahko bi nas rešili. Vedeli so, da smo nesrečni," zlomljeno pove sin. Svojega očeta noče nikoli več srečati, toda prepričan je, da ga bo videl še enkrat v življenju. Ko ga bodo iz zapora odnesli v krsti.