Na današnji dan leta 1959 je bil v gramozni jami na Rogoškem polju blizu Hoč ustreljen 30-letni Franc Rihtarič, kar je bila zadnja izvršitev smrtne kazni v Sloveniji. Toda, ali je res umrl takrat? Zgodovinar Ivan Rihtarič, ki ni v sorodu s Francem, se je dokopal do dokazov, da je ta še 51 let živel na drugi strani velike luže. Tudi na njegovem nagrobniku na pokopališču na Kapelskem Vrhu sta ob letnici rojstva vklesana datum smrti 2010 in pripis Pokopan v Kanadi.
Slabo nadarjen, še delavoljen
Ivan Rihtarič, nekdanji ravnatelj gimnazije v Ljutomeru in zatem, do upokojitve, direktor Ljudske univerze v Gornji Radgoni, je iz zgodovine doktoriral v Mariboru in Celovcu. O Francu Rihtariču je izdal dve knjigi.
Kot lahko preberemo v prvi, Franc Rihtarič: od resnice do mita, je Rihtarič, rojen 23. septembra 1929 v Očeslavcih, na osnovni šoli na Kapeli dokončal šest razredov in ves čas pomagal očetu Jožefu pri poljskih opravilih na šest hektarjev veliki kmetiji. Aprila 1946 se je vpisal na Državno vinarsko in sadjarsko šolo v Mariboru in jo naslednje leto dokončal z ne najboljšim spričevalom: "Slabo nadarjen, še delavoljen, ni discipliniran, Skojevec, še ni zanesljiv."
Ukradel okrajni avto in ga karamboliral
Po delu na državnih posestvih na Bizeljskem, kjer je spoznal bodoče dekle Anico Urek, in v Jeruzalemu so ugodili njegovi prošnji za vrnitev v domače okolje in v radgonskem okraju je postal inštruktor za vinogradništvo. Tukaj se je začelo njegovo pustolovsko in s kriminalom zaznamovano življenje.
"S prijateljem Antonom Štebihom, inštruktorjem za sadjarstvo, sta vzela okrajni avto in se odpeljala na veselico na Ptuj, ki pa se je ob njunem prihodu že končala. Nekaj časa sta pila pri Štebihu doma, nato pa spet sedla v avto, da se vrneta v Gornjo Radgono. Toda Franc je zapeljal v obcestni jarek in karambolirano vozilo sta pustila kar tam," nam je povedal Ivan Rihtarič, ki smo ga obiskali v domačih Radencih.
Zgodovinar Ivan Rihtarič
Postal sodelavec Udbe
Franc je zatem pohajkoval po Sloveniji, se za nekaj dni na Bizeljskem ustavil pri Anici, ki je z njim zanosila, in se nazadnje skupaj s prijateljem Francem Pelcem odločil, da pobegne v Avstrijo. Tam so ju prijeli in zaprli v begunsko taborišče Strass, po njuni izpustitvi pa sta kradla po okoliških vaseh, dokler Rihtarič ni sklenil, da se vrne v Jugoslavijo. "Za Pelcem se je izgubila vsaka sled. Kasneje sem izvedel, da je odšel v Nemčijo in tam umrl," nam je pojasnil Ivan Rihtarič.
Kot je nadaljeval, se je Francu ponesrečil tudi pobeg v domovino. Pristal je v rokah Uprave državne varnosti, torej Udbe: "Zdajšnji župan Radencev Roman Leljak mi je leta 2012 izročil USB-ključek s 15.000 dokumenti Udbe za radgonski okraj. Nisem mogel verjeti, koga vse sem našel v njih, nisem mogel spati. Tudi iz teh dokumentov sem doktoriral v Mariboru. Med njimi je bila izjava Rihtariča, da bo postal sodelavec Udbe pod kodnim imenom Franc Žmavc. V drugem dokumentu je pisalo, da bo deloval v domačem okolju in poročal o treh družinah."
Uboj miličnika Alojza Bartola
Toda Franc Rihtarič, med ljudmi znan tudi kot štajerski Robin Hood, je še naprej kršil zakon. S pajdaši je vlamljal v kmetijske zadruge, ko mu je začelo goreti za petami, pa se spet odločil za pobeg v Avstrijo. Takrat, 2. avgusta 1955, naj bi zagrešil svoj največji zločin. Kot je zapisal Ivan Rihtarič, sta 20 minut po polnoči na mejnem prehodu ob mostu čez Muro v Gornji Radgoni odjeknila dva strela iz lovske puške in zadet je bil mejni miličnik Alojz Bartol. Hudo ranjenega so odpeljali v mariborsko bolnišnico, kjer je ob 4.15 umrl.
Miličnik Alojz Bartol
Presenetili so ga med spanjem
Ni pa bil okarakteriziran samo kot tat, ampak tudi kot protidržavni element. Njegovo sodelovanje z Udbo naj bi bila zgolj kratkotrajna epizoda in pripisovali so mu pisanje letakov s protikomunistično vsebino.
Vsaka pustolovščina pa se enkrat konča in tudi Rihtaričeva se je. Bil je izdan in miličniki so ga 1. marca 1958 presenetili med spanjem na seniku njegove stare matere. "Franc je ljubicam govoril, da ga ne bodo nikdar živega prijeli, in tudi takrat je imel pod seboj rudniški eksploziv kamniktit. Lahko se vprašamo, ali bi ga res aktiviral, če ga ne bi dobili spečega," razmišlja Ivan Rihtarič.
Rihtarič se je skrival tudi v zemljanki na Boču.
Aleksandar Ranković zavrnil prošnjo za pomilostitev
Okrožno javno tožilstvo je obtožnico proti Rihtariču za uboj in 70 drugih kaznivih dejanj vložilo 1. septembra 1958, skupaj s 13 soobtoženimi pa so mu v Mariboru začeli soditi 9. decembra. Smrtno obsodbo mu je predsednik senata Anton Klemenčič izrekel 15. aprila 1959.
Vrhovno sodišče v Ljubljani in Zvezno vrhovno sodišče v Beogradu sta zavrnila Rihtaričevo pritožbo, podpredsednik Zveznega izvršnega sveta Aleksandar Ranković, ki se je kasneje znašel v Titovi nemilosti, pa ni odobril njegove prošnje za pomilostitev. Tridesetega oktobra ob 6.28 so v gramozni jami odjeknili streli iz petih pušk in Rihtaričevo truplo so izročili Pogrebnemu zavodu Maribor.
Anica ga je leta 1963 obiskala v Avstriji
In vendar se tukaj zgodba še ne konča. Ivan Rihtarič jo je nadaljeval v knjigi Od laži do resnice: "Jeseni 2022 me je klicala gospa iz Ljubljane, češ da je prebrala mojo prvo knjigo, in da je v sorodu z nekaterimi soobtoženimi na procesu. Prek nje sem dobil telefonsko številko Erike, ki se je rodila v zvezi Franca in Anice Urek, in živi v Osijeku. Med drugim mi je povedala, da je moral Jožef Rihtarič pred izvršitvijo smrtne kazni v zapor prinesti sinovo obleko in čevlje. Zdelo se mi je nenavadno, da bi ga ustrelili v zakmašni obleki. Izvedel sem tudi, da je bila Anica marca 1963 nekaj dni pri Francu v Avstriji, naslednje leto pa je prišel v Laško k Erikini teti. Ko se je Erika leta 1968 poročila, ji je Franc iz tujine nekajkrat poslal denar."
Erika, hčerka Franca Rihtariča
Vztrajno detektivsko raziskovanje je Ivana Rihtariča pripeljalo vse do daljne Kanade, kjer naj bi Franca opazila Erikina teta. Erika pa je nazadnje našla družino, ki je imela sorodnike v Kanadi in ti so v domu za mestne reveže našli podatke, da naj bi Franc tam umrl junija 2010. Na občinske stroške naj bi ga kremirali in pokopali v neoznačen grob.
Če je vse to res, se je življenje Franca Rihtariča žalostno končalo v Kanadi. Po "uradnem streljanju" ni imel groba v domovini, označenega nima niti v tujini. Zato je Erika dala vklesati njegovo ime na družinski grob njegovih staršev.
