Slovenija
21 ogledov

“Drugačni smo zaradi kulture, ne trgovskih centrov”

Igor Samobor
1/4
Saša Despot
“Ne smemo dovoliti, da bodo umetniki spet ustvarjali v kamrah in mrtvi čakali na prepoznanje,” ob vedno bolj tržnem pristopu do kulture opozarja ravnatelj SNG Drame Ljubljana Igor Samobor.

Kako gledate na zaplete v zvezi z letošnjimi Prešernovimi nagrajenci, ko je zaradi odločitve upravnega odbora, da eno od nagrad dobi Jože Možina za dokumentarec o Pedru Opeki, odstopila predsednica strokovne komisije Nataša Barbara Gračner?
Strokovna komisija in njena predsednica sta odstopili iz načelnega razloga. Zdi se mi, da je zaradi tega nastala popolnoma nepotrebna polemika, ki izvira iz nejasno napisanih pravil podeljevanja Prešernovih nagrad. Sam mislim, da so ravnali pravilno, saj so zagovarjali svoje strokovno stališče in zanj jamčili z vsem svojim umetniškim opusom. Žal je predmet polemike dokumentarni film o izjemnem človeku Pedru Opeki, ki nas je s svojim delovanjem vse prevzel. Vnela se je za Slovence tipična ideološka razprava, ki ne koristi nikomur. Prešernove nagrade se podeljujejo za največje umetniške dosežke in verjamem, da je strokovna komisija dovolj vestno in kompetentno ocenjevala prispele predloge, filma pa verjetno iz utemeljenih razlogov ni uvrstila mednje.

Igralci iz skupine Via Negativa v predstavi Generalka za generacijo, ki je pred kratkim doživela premiero v Mali drami, pravijo, da se kulturo zavija v ideološke plenice. Bi se strinjali?
Bi se kar strinjal. Pred volitvami se recimo beseda kultura zelo pogosto pojavlja, po volitvah pa v glavnem izgine z repertoarja. Jezik, kultura in umetnost so bile besede, ki so bile največkrat uporabljene med osamosvojitvijo. Jasno in javno izražena zahteva po samostojnosti je najprej prišla iz kulturniških krogov. Jezik, kultura in umetnost je tisto, kar nas povezuje v enoto, ki se imenuje država, dela nas drugačne in edinstvene. Gre za državotvorne elemente.

Sami v nasprotju z Via Negativo verjetno ne bi nikogar “na gobec”, če bi vam rekel kulturnik?
Ne. To je pač mnenje skupine. Mislim, da se je proti spolitiziranosti kulture treba boriti drugače – od znotraj, ne od zunaj. V tem smo si različni, zaznavamo pa isti problem.

Se pa vseeno zdi, da je kultura v zadnjih letih postala neke vrste žaljivka.
No, nekatere politične skupine so uspešno razklale naš narod. Najprej na javni in realni sektor, kar je popolnoma nesmiselna delitev, ker ne moremo drug brez drugega, v zadnjem času pa še znotraj javnega sektorja. Vedno se išče tiste, ki naj bi bili zajedalci. Največkrat ta čast pripade kulturnikom. Žal živimo v času, ko se številnim kultura zdi nekaj popolnoma nepotrebnega. Sam menim, da bi kultura morala biti temelj za vse. Noben trgovski center, nobene korporacije nas ne bodo naredile drugačne od drugih in nas s tem vpisale na zemljevid sveta. Drugačni smo zaradi kulture, umetnosti, jezika in inovativnosti. V veliko deželah so kulturo postavili na prvo bojno črto za ohranitev prepoznavnosti in drugačnosti. Tako bi moralo biti tudi pri nas – pa žal ni.

Ste vi v prvi vrsti kulturnik ali umetnik in kakšna je za vas bistvena razlika med njima?
Zdaj, ko sediva v tej pisarni, sem kulturnik, kadar grem na oder, pa sem umetnik. Tako nekako si jaz predstavljam to razliko.

Ali umetnik kdaj dela kaj, kar ni všeč kulturniku, in obratno? Kadar kulturnik recimo reče umetniku, da bo moral rezati stroške?
Pri meni teh težav ni, ker se kulturnik zaleze v umetnika, umetnik pa v kulturnika. Predstavljam si, da vem, kje je treba rezati, da se na umetnosti to ne bi poznalo. Bojim pa se, da ni več ostalo dosti možnosti. Rezov, ki smo jim priča med krizo, je toliko, da se resno sprašujemo, kako naprej.

Koliko je rezov?
V zadnjih štirih, petih letih je naša finančna slika kot posledica različnih varčevalnih ukrepov postala takšna, da je od 30 do 40 odstotkov manj sredstev za programe. Se pravi, da ne odstopamo od drugih področij in splošne gospodarske situacije. Vprašanje pa je, kako dolgo lahko vsa ta krčenja še zdržimo.

Kaj vam je všeč in kaj ne pri nacionalnem programu za kulturo 2014–2017?
To je krovni dokument razvoja kulture za naslednja leta, nastal med gospodarsko krizo, ki pa bo dolgoročno spremenil odnos do kulture. Kultura kot javna dobrina izginja z repertoarja trenutne politike, in to ne samo pri nas. To se lahko izkaže za zelo problematično, čeprav glede na čase, v katerih živimo, in glede na krizo kultura in umetniki do neke mere moramo poskrbeti zase. Neoliberalistično načelo je, da se vse meri v denarju in dobičku, dobiček kulture pa se vendarle ne more meriti z denarjem. Med znamenitimi pariškimi časi – v katerih so umetniki živeli v revni boemi in iz nič ustvarjali umetnine, ki se zdaj prodajajo za milijarde – in današnjimi časi je velika razlika. Vmes so bila obdobja, ko smo na kulturo, šolstvo, socialo, zdravstvo ... gledali popolnoma drugače. V teh sto letih se je svet popolnoma spremenil in ne bi smeli dovoliti, da bi nova-stara logika pripeljala do tega, da bodo umetniki spet ustvarjali v kamrah ter mrtvi čakali na prepoznanje in prodajo svojih umetnin.

Mislite, da je ta strah upravičen?
Bojim se, da je. Van Gogh recimo ni mogel prodreti niti na razstave, ker je ustvarjal drugače od ustaljene prakse. In tako je tudi danes. Nečesa, kar ni v “streamu”, se ta trenutek ne da prodati. Lahko pa, da je umetnina, ki bo čez 50 let, ko bo umetnik umrl od lakote, imela milijonsko vrednost. V čase, zaznamovane s tem, da “kar lahko prodaš, je dobro, česar ne moreš prodati, pa nima vrednosti”, se ne bi smeli vrniti.

Če vas razumem, pa je še vedno boljši takšen nacionalni program za kulturo, kot da ga sploh ni.
Absolutno. V tem programu so tudi številne zaveze, načrti, ki so zelo pomembni. Menim, da nacionalni program za kulturo zelo spretno kombinira eno in drugo miselnost. Vendar vseeno mislim, da pri umetnosti nikoli ne gre za finančni dobiček, ampak za dobiček v splošnem stanju duha. To bi morala razumeti vsaka oblast.

Mesto ravnatelja Drame ste dolgo zavračali. Kaj vas je na koncu prepričalo, da ste ga sprejeli?
Glavna razloga, da sem odklanjal to službo, sta bila, da sem premlad in še ne dovolj izkušen ali da preveč rad igram. Resnica je, da so bile v Drami v zadnjih letih številne menjave vodstev in nobeno ni utegnilo razviti dolgoročnega načrta. Kadar pa ni vizije, se stvari godijo po inerciji, kar je za gledališče najslabše. In ta motiv je bil na koncu odločilen.

Eden od glavnih pomislekov, da se niste odločili za mesto ravnatelja, je bil tudi to, da vaša žena vodi Mestno gledališče ljubljansko (MGL).
Seveda. Ta pomislek je bil čisto do zadnjega najmočnejši.

Takrat ste to opisali celo kot nehigienično in nekonstruktivno.
To so bile faze v razmišljanju. Včasih se mi je zdelo to, včasih drugo. Moram reči, da sem to idejo zelo dolgo preizkušal. Spraševal sem prijatelje, sodelavce, ljudi, ki spremljajo gledališko situacijo od zunaj, kako jo vidijo, in nikomur od njih se ni zdela izrecno sporna, nekaterim se je zdelo celo nasprotno. Očitno je bil to več ali manj intimni strah.

Če si predstavljam vaše družinske večerje, bi ugibala, da potekajo nekako tako: “Boš ti imela to predstavo?”, “Ne, vzemi jo raje ti” in podobno.
Ne, ne, te stvari ne potekajo tako preprosto. Imava ločeni delovni sobi, vsak svoj računalnik in predvsem vsak svojo glavo.

Se glede na vajina poklica doma sploh lahko 
izogneta službi?
Seveda se, ampak moram reči, da se je zdaj, v teh napetih trenutkih, ko se krčijo sredstva, ko dnevno dobivamo nova navodila ministrstva, ko gre za to, kako bodo gledališča preživela, temu težje izogniti. Veliko je tudi splošnih pogovorov o gledališču, kam se razvijamo in tako naprej, so pa seveda tudi trenutki brez vsega tega. Hvala bogu!

Bi kdaj zamenjali z njo?
U, joj. So dnevi, ko bi takoj zamenjal, ker ko gledaš s strani, se ti vse zdi veliko lažje. Ona je v MGL že šest let, vse je videti obvladljivo in urejeno. Seveda ni tako preprosto in vem, da je za vsem skupaj ogromno dela ter izkušenj. Mene včasih duši nešteto drobnarij, ki jih je treba urediti, in samo upam lahko, da jih bom čez čas obvladal.

Česa ste se najtežje navadili na novem položaju? Da vas kličejo gospod ravnatelj?
Saj me nihče ne kliče tako, kje pa. Mi tudi ni nič do tega in bi se počutil zelo čudno, če bi me. Kar strese me, ko kdo reče “ravnatelj je rekel”, jaz pa sedim zraven. No, to se zgodi samo na sestankih.

Česa se je bilo najtežje navaditi kot ravnatelj? Osamljene pisarne?
Mogoče, ja. Najbolj čuden občutek je bil, ko sem se prvič podpisal pod neki dokument, na katerem je pisalo Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Ljubljana. Ko sem se podpisal, sem se počutil popolnoma odtujenega, neavtentičnega.

Ali kaj trpite, ko v nastajajoči predstavi vidite dobro vlogo in se vam zdi, da bi bila idealna za vas?
Ne, ne trpim. Pravzaprav za to nimam časa, ker me zasuva milijon opravkov. Na nekatere sem se že navadil, nekateri pa me še vedno presenečajo. Skratka, učim se tega posla. S tem imam veliko dela in zabave, velikokrat pa seveda tudi ni zabava. Najprej se bom moral v pisarni udomačiti, potem pa bom prav gotovo šel nazaj igrat. No, ja, ko gledam kolege, me seveda včasih vseeno grabita nostalgija in želja po igranju.

Če ste prej, ugibam, kritizirali stanje v Drami v internem bifeju, kaj pa zdaj?
Jaz zdaj težko kritiziram tisto, kar se dogaja v pisarnah, verjamem pa, da je kritiziranje v intercu ostalo podobno. Doza tega mora vedno biti. Tiste stvari, ki smo jih kritizirali skupaj, poskušam popraviti. Koliko bom uspešen, pa je druga stvar.

V kakšnem stanju ste dobili Dramo od svojega predhodnika Petra Sotoška?
Finančno stanje Drame je bilo dobro in skrbim, da bi tako tudi ostalo. Pri vsaki primopredaji so stvari, ki jih moraš nadaljevati ali pa spremeniti, in nikoli se ne bi pritoževal, tudi če bi bilo kaj narobe. Stanje stavbe je recimo katastrofalno, pri tem pa Sotošek ni mogel kaj dosti pomagati. Jaz sem prišel ravno, ko so reševali Malo dramo.

Se vam zdi, da bi, če bi politiki več hodili v Dramo, takšne stvari potekale hitreje?
Ne verjamem. Politiki so – vsaj takšna je bila praksa do zdaj – v gledališče vedno prihajali malo pred volitvami, potem pa ne več tako pogosto. Zdaj delam krivico nekaterim, ki so naši redni obiskovalci. A zaradi tega situacija ni čisto nič drugačna. To, da je Drama v takšnem stanju, je sramota za državo, za njen odnos do kulture. Mislim, da ni dežele na svetu, ki bi imela nacionalno hišo tako slabo oskrbovano, kot jo imamo mi. Ironija je, da pri nas, ki smo kulturni praznik določili za državnega, osrednja gledališka hiša tako rekoč razpada.

Kako se je to zgodilo?
Res ne razumem te ignorance. Vse države, ki so se na novo osamosvojile, so najprej uredile “državotvorne” ustanove in mednje spada tudi nacionalno gledališče. Pri nas pa nismo zamenjali niti žarnic. Tukaj je bilo očitno nekaj v temelju narobe. Upam, da se bo to zdaj spremenilo. V nacionalnem programu za kulturo so namreč v letu 2016 predvidena sredstva za obnovo. Upam, da ne bo spet ostalo samo pri projektih.

Komentarjev 1
  • Pepe007 15:51 08.februar 2014.

    Gospod se naj gre v trgovski center učit managerskega posla. Pa ne bomo imeli več težav.Kako kot ravnatelj lahko jamra, da niso zamenjali žarnic? Ali naj pride minister in jim jih zamenja?