Gozpod Inzko, kaj bodo vaši prvi koraki v bosni in Hercegovini (BiH)?
Najprej se bom udeležil sestanka Sveta za implementacijo miru, ki se srečuje trikrat do štirikrat na leto; to je neke vrste upravni odbor, ki se ga bom udeležil, v sredo ga bo še zadnjič vodil slovaški zunanji minister gospod Lajčák, ki je dolžnost predstavnika mednarodne skupnosti opravljal do zdaj. Od četrtka naprej pa bo to moje delo.

Kakšna je vaša agenda za Bosno?
Mojo agendo za Bosno sta določili mednarodna in Evropska skupnost. Gre za implementacijo daytonskega sporazuma - kako se le ta izvršuje; druga naloga je, da se Bosna približa strukturam Evropske skupnosti.

Kot avstrijski veleposlanik v Ljubljani ste opazovali Slovenijo, mlado članico EU. Kako boste izkušnje prenesli v bosansko okolje?
BiH je trenutno v položaju, da se položaj visokega predstavnika mednarodne skupnosti zapira in se transformira oziroma preimenuje v posebnega odposlanca EU. To je možno le, če Bosna izpolni pet ciljev - le enega še ni, in sicer gre za razdelitev državnega premoženja; v okviru teh ciljev je bil podpisan tudi asociacijsko-stabilizacijski sporazum. Drugi pogoj so stabilne politične razmere.

Torej je vaš cilj, da ste zadnji visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Sarajevu?
Da, to bi se lahko zgodilo, to so govorili tudi nekateri moji predhodniki, ampak jaz tega ne bom rekel. Če se bo to zgodilo, če bi Bosna izpolnila pogoje, bom delo nadaljeval kot posebni odposlanec EU s posebnimi pooblastili. Potem bi imel samo pooblastila EU, ne pa tudi mednarodne skupnosti.

V BiH gre končno nekdo, ki že pozna Balkan

Slovenec. Valentin Inzko se je rodil leta 1949 v Celovcu. Šolal se je na slovenski gimnaziji v Celovcu, na graški univerzi pa je študiral pravo, srbščino in ruščino. Poročen je s slovensko mezosopranistko argentinskega rodu Bernardo Fink. Veleposlanik v Ljubljani je bil od leta 2005. Dimplomat. Kariero diplomata je začel v Mongoliji in na Šrilanki, nato pa se je zaposlil na avstrijskem veleposlaništvu na Dunaju. Delal je v Beogradu, Sandžaku, Sarajevu, Pragi, New Yorku in Ljubljani.

BiH spada v Evropo, a je vprašanje, ali bi jo EU zdaj lahkok sprejela. Kakšne so vaše prognoze?
Bosna ima iste možnosti kot vse druge države, Avstrija se je dolgo in trdo pogajala za vstop - tako kot Slovenija. Vsi morajo prevzeti zakonodajo evropske skupnosti, tukaj gre za približno 80 tisoč strani, ne gre le za prevzemanje, ampak tudi izvrševanje te zakonodaje. Ko so enkrat vsi pogoji izpolnjeni, se država lahko pridruži skupnosti.

Bosna je precej razdeljena država. Kako se vi nameravate lotiti delitev?
BiH je dejansko razdeljena država, tam so trije narodi in dve entiteti. Ne glede na vse razprtije in vse razlike vsi narodi hočejo v Evropo, vsi si želijo biti člani tega elitnega kluba, ki se imenuje EU. Glede tega so si pa vsi enotni.

Kako boste izboljšali gospodarske razmere? Če ljudje nimajo služb, nacionalne napetosti naraščajo.
To ni v okviru mojih pristojnosti - te so bolj politične narave. Kot pogosto ponavljam: s praznimi želodci ne moreš narediti države in demokracije. Ljudje se preveč ukvarjajo sami s seboj, če ne delajo. Treba je spremeniti to paradigmo. V predalih že čakajo načrti za koridor, avtocesto Budimpešta-Ploče, lahko bi se aktivirali že obstoječi načrti glede hidroelektrarn - Bosna je država z največ vode v Evropi, imajo tudi termalno energijo. Kmalu se bo nekaj ljudi iz Republike srpske odpravilo na Islandijo, ker so doma odkrili vodo z visoko temperaturo; treba je pripeljati širokopasovno tehnologijo ... Prosil bom avstrijske in druge strokovnjake, naj preverijo oceno potenciala v bosanskem prostoru. Tudi gozdov je veliko.

Slovenijo in Bosno zadnje čase povezuje še ena tema: grobišča.
Vsak ima pravico do pietetnega pokopa. Civilizacija je nastala s prvim človekom - ko je bil pokopan. To si zasluži tudi vsaka bosanska žrtev. Tako izkušnje iz drugih delov sveta kot iz Bosne pravijo, da če je mama izgubila moža in pet sinov, je to izguba, ki je ni mogoče preboleti. Ko pa je vedela, kje so pokopani, ji je bilo vsaj nekoliko lažje. Lahko ji ne bo nikoli, in to je treba spoštovati.

S kakšnimi občutki ste spremljali novice o Hudi Jami?
Bil sem šokiran, takšnih fotografij v svojem življenju še nisem videl. Če si človek predstavlja, da so bili ljudje živi zabetonirani v rove … Bil sem hudo pretresen in me te
slike zasledujejo vsak dan.

	Vsak narod se mora soočiti s svojimi zločinci. To velja tudi za Slovence. To je dobro za duševno zdravje vsakega naroda, tudi slovenskega. Valentin Inzko o Hudi Jami

Ali bi se spodobilo, da se te žrtve pokopljejo?
Absolutno. To je dolžnost vsakega civiliziranega naroda. Muzej novejše zgodovine tukaj dobro dela. Tudi za Slovenijo, ko bodo vse uredili, žalovanje in pozneje raziskovalno, bo lažje. Ker sem ravno v Berlinu, sem šel mimo spomenika za žrtve holokavsta. Je neverjeten občutek: za Nemce je to zelo boleč spomin, ampak jim tudi to omogoča, da se rane zaprejo.

Vsak narod se mora soočiti z lastnimi zločinci?
Nujno.

To velja tudi za Slovence?
Tudi za Slovence. To je dobro za duševno zdravje vsakega naroda, tudi slovenskega.

Kako gledate na razprtije med Hrvaško in Slovenijo?
Tega ne bi komentiral. Po naravi sem optimist in sem prepričan, da se bo tudi tukaj našla rešitev. Vedno se najde kak kompromis. Evropa je v bistvu rezultat enega kompromisa. Vse, kar smo dosegli, je bilo prostovoljno, vsak je malo popustil in vsak je nekaj dobil. Evropa sloni na kompromisu, dialogu in trdnem prijateljstvu med Nemčijo, Francijo in drugimi državami.

Zakaj Evropa še vedno ne razume Balkana? Kje nastane izkrivljena perspektiva?
Nujno je, da Bosno evropeiziramo, po drugi strani pa je nujno, da tako rečem, pobosančiti Evropo. Zavedam se Srebrenice in vsega, kar je bilo med vojno. Toda, doli sem našel krasne ljudi, širokogrudne ljudi, za katere je soseščina nekaj svetega - "komšiluk". V tem smislu se seveda od njih velja nekaj naučiti, oni pa želijo v klub elitnih držav - pogoje morajo izpolniti, druge poti ni.

Kakšna sporočila ste dobili v Washingtonu, Moskvi in Berlinu?
Imel sem različna srečanja, sporočila pa so povsod ista: Bosna naj postane normalna država. Eni so za bolj odločen pristop, drugi za bolj mehak, vsi pa hočejo, da se Bosna približa in postane članica EU. Pri vsakem primeru je treba posebej izbrati taktiko.

Ali pa uporabiti kombinacijo obeh?
Da, melange, kot rečemo na Dunaju.

Bo v Sarajevu živela tudi vaša družina?
Družina potuje v Sarajevo z mano v sredo, ne bo pa z mano ves čas. Sin je na praksi na avstrijskem veleposlaništvu v Ljubljani, hčerka pa hodi v slovensko gimnazijo v Celovcu. Pri meni ne bosta stalno, ampak me bosta obiskovala. Jaz pa bom prek Slovenije hodil na Koroško.

Po Wolfgangu Petriču ste že drugi Slovenec na tem položaju. Kako ste avstrijski Slovenci tako uspešni - v nasprotju s sorojaki iz Slovenije, ki jih na tako visokih položajih v mednarodni skupnosti ni videti? V čem je skrivnost?
Za sabo imam 35 let dela v diplomaciji. Tudi Wolfgang Petrič je izkušen diplomat, bil je tajnik znanega avstrijskega kanclerja Bruna Kreiskyja, to je bila njegova najboljša šola. Sam sam v nekdanji Jugoslaviji imel štiri položaje, bil sem tudi opazovalec Ovseja na volitvah v Črni gori. Poznam vse jezike, poznam vse politične akterje, tudi v soseščini, od Tadića do Sanaderja in Mesića, in to je kakovost, ki jo prinašam. Kot koroški Slovenec pa gojim senzibilnost do drugih narodov, zagotovo vem, kako sta važna aktivni dialog in toleranca. Vem, kako je pomembno, da imaš dobre odnose s sosedi ali mejaki, kot bi rekel Prešeren.

Kako dolg bo vaš mandat?
Mandat je eno leto, ker gre za tranzicijo, sem dobil pogodbo za eno leto z možnostjo podaljšanja. S solzami v očeh se poslavljam od Ljubljane.

Vaša priljubljena balkanska jed?
Čevapi s kajmakom v čevabdžinici Željo v središču Sarajeva!