Za GRS Bovec je "že skoraj klasika, da vsaj nekajkrat v sezoni "pobiramo" nekaj izgubljenih, prestrašenih in poškodovanih na težko, ali lahko dostopnih krajih". A 30. 9. so imeli reševalci precej bolj zahtevno nalogo, saj so dva alpinista, ki sta se odpravljala v smeri "Sivi ideal", v južni steni Jerebice, reševali kar 17 ur.
"Prvi v navezi je v mokrem delu raztežaja padel približno 6,7 metrov in si poškodoval nogo. Do sidrišča ga spusti soplezalka, tam se dodatno zavarujeta in pokličeta 112. Ideja je, da helikopter pobere oba plezalca, reševalci pa smo se v tem času zbrali na postaji za morebitno klasično reševanje. Po telefonskem pogovoru jima damo jasno vedeti, da zaradi izjemno strme zajede in previsa obstaja zelo majhna možnost, da ju iz stene pobere helikopter, a obstaja upanje. Vojaški helikopter in dežurna ekipa GRS na Brniku v tem času ravno pobira na Prisojniku, kjer smo imeli Bovčani še eno intervencijo," stanje opisuje Teo Žagar, GRS Bovec.
A alpinistov zaradi izredno strme stene in nekaj sunkov vetra s helikopterjem niso mogli rešiti. Že pred tem so reševalci na srečo zbrali vso potrebno opremo za stensko reševanje, a je tovrstno reševanje eno izmed težjih, je pojasnil Žagar.
"Ekipa s helikopterja med prečesavanjem južne stene Jerebice naredi še nekaj fotografij, katere nam bodo prišle še kako prav pri dostopu do plezalcev. Nato nam sporočijo: “Prihajamo po vas”. Naveza je pod previsom in v strmi zajedi, približno 150 metrov pod vrhom smeri. Helikopter v dveh ciklih odpelje ekipo in vso potrebno opremo malo pod vrh Jerebice. Med poletom proti vrhu se mrači in vsem je jasno, da bo kmalu prevladala tema," dodaja.
Pomagala sta tudi dva alpinista
Na kraju, kjer jih je odložil helikopter, so srečali še dva alpinista, ki so ju prosili za pomoč. "Skupaj nas je na terenu 7 reševalcev GRS Bovec in 2 alpinista, ki nam pomagata predvsem pri točnem lociranju smeri iz vrha navzdol. V trdi temi je iskanje prehodov še posebej zahtevno. A kaj je v tistem trenutku lepšega kot to, da ti prehode mimo ruševja in skalnih stebrov pokaže nekdo, ki je bil tam le uro nazaj."
Kot je pojasnil Žagar, so samo za dostop do smeri porabili 300 metrov vrvi, po kateri so se spuščali vsak posebej z veliko opreme, s prehodi čez vmesne točke, ki so jih sproti navrtali. "Po nekaj urah le pridemo do vrha zajede, kjer se bo potrebno spustiti do plezalcev. V skali nekaj metrov višje navrtamo sidrišča in določimo smer spusta. Prostora na delovišču je zelo malo, a druge ni. V prvo sidrišče vpnemo maestro, v drugega ID. Nekako vsi skupaj upamo, da bo 100 metrov vrvi dovolj, da pridemo do njih, a kako že pravijo: “Sanja svinja…”. Obe sidrišči sta pripravljeni, prav tako reševalec: “Pripravljen na spust!”, pravi Pero, inštruktor, ki smo ga kot prvega spustili v zajedo. Med spustom nam pogled uhaja v vrečo za vrv, po domače “prasico”, v katero vsi gledamo, kako hitro se prazni: “Še 20, še 15, še 10 metrov”. Ustavimo! Postane nam jasno, da bo spodaj nekje potrebno navrtati še dodatno sidrišče, saj sta alpinista še nekoliko nižje," reševanje opisuje Žagar.
Reševalec spodaj ju je lociral, ocenil situacijo in navrtal še dodatni sidrišči, v katere je vpel vrvi. Do spodnjega sidrišča se nato vsak s svojo statično vrvjo na hrbtu spustiva še dva, najprej pripravnik za inštruktorja, nato še pripravnik za gorskega reševalca, dodaja reševalec.
"Še ena dobra “generalka” letos pred prihajajočimi izpiti, ki bodo sredi oktobra potekali v Ajdovščini. Vpnemo se v sidrišče in naredimo plan. Do alpinistov spustimo le vrvi, na katere se naveže najprej soplezalka, ki jo s škripčevjem potegnemo dobrih 25 metrov k nam na sidrišče. Ko jo zavarujemo, vrvi spustimo še do plezalca s poškodovano nogo. Z malo poplezavanja nam oba pomagata, da potegi na sidrišču niso pretežki. Ko jih spravimo iz previsa, poškodovanega imobiliziramo, a potrebno bo priti še dodatnih 90 metrov na vrh, kjer je preostala ekipa že pripravila vitel in maestro za dvig. S poškodovancem se vpneva v vrvi, s katerima naju potegnejo na vrh, še dve dodatni vrvi pa “vlečeva” za seboj, saj kasneje služita za poteg nazaj do sidrišča. Postopek je dolgotrajen, dvigovanje napreduje centimeter za centimetrom in zahteva veliko moči," razloži.
Helikopter je ponje prišel zjutraj
Na vrh sta prišla v uri in pol, nato so se povzpeli še drugi člani reševalne ekipe, med katerimi sta še vedno alpinista, ki so ju srečali po poti. "Cel dan sta s soplezalcem plezala zahtevno smer, nato pa ostala z nami celo noč in bila v pomoč… Fanta, vsa čast! Ura je že približno 4 zjutraj, ko je na spodnjem sidrišču še zadnji reševalec, ki ga prav tako v dobri uri potegnemo na vrh. Malce si oddahnemo, saj smo iz najhujšega ven. Na “rami” z nekaj ruševja še dodelamo vrvno ograjo in se malce prerazporedimo, saj je kar naenkrat na delovišču gneča. Enotni smo si, da bo helikopter na tem mestu lahko povitlal tako poškodovanca in njegovo soplezalko," piše Žagar.
Po sončnem vzhodu so dočakali helikopter, ki je najprej odpeljal poškodovanca, soplezalko in nekaj opreme v Bovec. Čez čas pa se je vrnil še po reševalce.
"Reševanje je trajalo 17 ur, končali smo 1. oktobra ob 10:00 zjutraj. Na izredno zahtevni intervenciji je na terenu sodelovalo 7 reševalcev GRS Bovec, vojaški helikopter z dežurno ekipo na Brniku, še štirje reševalci pa so bili pripravljeni v dolini za morebitno pomoč. Hvala posadki helikopterja za izjemno opravljeno delo! Velika zahvala tudi navezi, fantoma, ki sta nam celo noč brezkompromisno pomagala pri reševanju," sklene Žagar.
Jaki neki alpinisti, če jih morajo reševati iz stene ! So bolj pohodniki, ki so se usmerili v vertikalne stene !
Nekoč so v GRS uporabljali jeklenice, ki so jih podaljševali do ... enkrat je šlo na 700 metrov.
Kaj ni bil oni ki je plezal s Kurtzem?