Kdo se lahko obrne na Beli obroč?
Pri Belem obroču se ukvarjamo z žrtvami kaznivih dejanj, na nas se obračajo predvsem ljudje, ki so kaj hudega doživeli. Veliko je žensk, med žrtvami pa so tudi moški, dečki,  mladostniki in otroci.

Kakšna je povezava med Belim obročem in varnimi hišami?
Ženskam, ki se tja zatečejo, poskušamo pomagati pri vrnitvi v normalno življenje. V varni hiši si namreč lahko samo eno leto. Po navadi je ta prehod zelo težaven, ker so žrtve v varnih hišah izolirane, poskrbljeno je tudi za njihovo eksistenco, nato pa se morajo spet spoprijeti z življenjem.

So stranke vaše odvetniške pisarne predvsem ženske?
Največ se ukvarjam z dekleti in ženskami, nazadnje sem na sodišču zastopala deklico, žrtev, ki je zdaj stara 16 let. Pri trinajstih jo je zlorabil očim.

Žrtev nasilja sprožila akcijo, kot je še ni bilo

Kobariški primer. Pred nekaj dnevi smo obširno poročali o nasilju v družini kobariških gostilničarjev. Žena se je zaradi strahu pred pol leta odselila od doma, pred tem je iskala pomoč na policiji, a je ni našla. Zatekla se je v Italijo. Domov se je vrnila v spremstvu odvetnikov, medijev, sodnega cenilca, Belega obroča in mišičnjakov. Moževa odvetnica je nasilno ravnanje svoje stranke zanikala. Suzana Gale, ki zastopa soprogo, pa je zatrdila, da kaže njena stranka vsa znamenja preživetega nasilja.

Za kakšno zlorabo je šlo?
Zlorabe v družinskem krogu so najhujše, saj se velikokrat zgodi, da žrtev zlorabi kdo, ki ji je blizu, torej človek, ki bi jo pravzaprav moral varovati in uživa v družinskem krogu in nasploh veliko podpore. Tudi v tem primeru je bilo tako, dekle namreč ni dobilo podpore niti od svoje lastne matere. Očim je zlorabil tudi njeno sestrično in dve prijateljici, na srečo pa so njih podprli starši. Moja stranka pa je bila prepuščena sama sebi, deležna je bila številnih pritiskov z materine strani, med drugim je morala napisati pismo, da si je vse  zmislila. Vendar je vztrajala pri svojem.

Kako je dekle prišlo do Belega obroča?
Prek centra za socialno delo, oče ene izmed drugih dveh zlorabljenih deklic pa je dal prijavo na sodišče. Pozneje so se v postopek vključile tudi vse pristojne službe.

Kako ocenjujete delo centrov za socialno delo?
Deležni so precej kritik. Ne bom rekla, da so tam zaposleni nestrokovni, vzroki za neučinkovitost ležijo v organizaciji, pa tudi razmere, v katerih delajo, so neustrezne in slabe.

Kakšno je merilo, kdo lahko dobi pomoč Belega obroča?
Ni nujno, da obstaja pravnomočen postopek, dovolj je, da oseba pristopi k nam, opravi razgovor in pove, kaj se ji je zgodilo. Beli obroč ima tudi podporne službe, psihologinjo, ki opravi razgovor, in prostovoljce iz drugih strokovnih področij.

Vrnimo se k omenjeni 16-letnici. Kaj je danes z njo?
V opisanem okolju je zdržala štiri leta, danes pa je pridna v šoli. Izkušnja je ni uničila. Žalostno je, ker je žrtev najprej žrtev, ker se ji je nekaj slabega zgodilo, v opisanem primeru pa je dekle še drugič postalo žrtev, ker je mama ni podprla. Še nekatere druge okoliščine so botrovale primeru, zaradi česar je bil postopek ponovljen in se je zadeva vlekla skoraj štiri leta. Postopek še ni končan, zaradi vnovičnega sojenja pa je moralo dekle vse podoživeti, tudi izjave na sodišču. Večina ljudi ne zdrži teh hudih psihičnih pritiskov.

Kaj pa se je zgodilo z očimom?
Prvič je že bil obsojen, še ena obravnava bo in pričakujem obsodilno sodbo, vendar na žalost le pogojno. Kazni za te zločine so razmeroma nizke; ocenjujem, da prenizke. Poleg tega pa, ironično, še vedno živijo v skupnem gospodinjstvu, dekle ga vsak dan srečuje.

Zakaj ni bila sprejeta v varno hišo?
Nekako ni izrazila te želje pa tudi polnoletna ni. Varne hiše namreč niso za mladoletne.

Suzana Gale meni, da je v Sloveniji še vedno premalo varnih hiš. © Dejan Mijovič

S kakšnimi primeri se še srečujete?
Pred leti sem se ukvarjala s primerom moža, ki je dolga leta pretepal ženo. Žena je na koncu le zbrala dovolj moči, da se je ločila. Z ločitvijo pa se nasilje ni končalo. On je dobil novo partnerico, ki pa je bila duševno zaostala in je zlorabila nepolnoletnega sina prve žene. Sprožen je bil kazenski postopek, vendar ga je sodišče prekinilo, ker je ugotovilo, da je ženska na ravni dvanajstletnega otroka in torej ni kazensko odgovorna. Zgodba še ni končana, ker je moževa partnerica nato začela kazenske postopke proti materi sina, ki ga je zlorabila. Začela jo je nadlegovati in sramotiti. Paradoksalno pa je, da je ta oseba, ki ni odgovarjala za zlorabo zaradi duševne zaostalosti, lahko podala kazensko ovadbo in pri tem dobila še brezplačno pravno svetovanje. Ironično, da sodišče takrat ni zavrnilo njenih ovadb!

Je v Sloveniji dovolj varnih hiš?
Premalo jih je. Problem je, da velike večine primerov takega nasilja nikoli ne prijavijo. Žrtve je večinoma sram o tem govoriti, počutijo se umazane, veliko žensk je prepričanih,  da so za nasilje krive same.

Je nasilje doma še vedno tabu?
Da. Velikokrat se zgodi, da se žrtev osami, okolica pa nemo spremlja nasilje in žrtev stigmatizira. To se je zgodilo tudi v najnovejšem primeru, s katerim se ukvarjam, tam so se  okolica in celo otroci žrtve postavili na stran nasilnega očeta. Žrtev je prenašala nasilje dolga leta, vendar je zdaj ona izločena in ne dobi nobene podpore. Ko se je le postavila zase, so jo obsodili tisti, ki naj bi jo podprli.

Kako bi dosegli, da bi več takih primerov prišlo v javnost?
Zelo je pomembno, da se o tem govori in da se nasilje ne skriva. Trend bi moral biti, da se nasilje – kakršnokoli – obsoja in da žrtev ne krivimo, ne izoliramo in ne dvomimo o njihovi verodostojnosti. Institucije delajo na tem, ko pride primer do njih, vendar je dokazni postopek težak, in mislim, da zakonodaja ni primerna.

Kakšne ukrepe predlagate?
Že v osnovnih šolah bi morali govoriti o nasilju, kako se mu upreti, h komu je treba iti po pomoč in tako dalje. Mediji so pred kratkim poročali, da pedofil za Bežigradom vabi  otroke na osamljene hodnike. Oblečen je v trenirko in se predstavlja za učitelja telovadbe. Zelo modra odločitev je bila, da je bilo to objavljeno. O primeru se je govorilo, otrokom je bil predstavljen vzorec takšnega vedenja, zato da ga bodo lahko tudi sami prepoznavali in bodo previdnejši.

	Ukvarjam se predvsem s tistimi, ki so v sebi ohranili še nekaj samoohranitvenega nagona in pravzaprav za okrevanje potrebujejo zaključek, moralno zadoščenje.

Kako se končajo postopki proti pedofilom?
Pred leti sem imela primer, ko je množični posiljevalec, povratnik, dobil 17 let zapora. Zastopala sem dekle, staro 14 let, ki ga je ta človek na Ljubljanskem gradu davil in potem prisilil v oralni seks. Imel je zelo pretkan, a na žalost učinkovit vzorec, ki ga je dosledno uporabljal. Zjutraj je hodil v lokale, kjer se zbirajo starejši osnovnošolci, in oprezal za dekleti. Po navadi je izbral dve prijateljici, k njima pristopil in jima naložil, da je policist pod krinko in da potrebuje pomoč pri zasledovanju. Potem je deklici poskušal ločiti in eno izmed njiju spraviti na samo, kjer jo je posilil.

Kaj pa starši?
Pri takih primerih starši ne sodelujejo pri postopku, ker je na žalost tako, da mora žrtev v zaslišanju natančno in podrobno opisati, kaj se ji je zgodilo. Tega pa noben starš ne more poslušati. Tovrstni storilci si zaslužijo višje kazni. Sem na strani tistih, ki zagovarjajo spoštovanje človekovih pravic, intime in osebnih podatkov, vendar pa bi, ko govorimo o posiljevalcih in pedofilih, vodila register in objavljala osebne podatke. Čeprav se to zelo grdo sliši in bom mogoče deležna kritik, stojim za tem. Ironično je, da je bil storilec v  opisanem primeru povratnik in se je poročil z invalidno osebo, tetraplegikom, zato da bi mu omilili kazen, ko pa je prišel ven, je spet posiljeval.

V večini vaših primerov je torej žrtev dobila zadoščenje?
Res, izberem tiste primere, za katere ocenim, da ima žrtev še dovolj moči, da bo to prenesla in si uredila življenje. Pri tistih, pri katerih ocenim, da temu ne bo tako, jih kljub  temu, da si zaslužijo sodno varstvo in podporo, raje napotim k drugim podpornim službam, kot so psihiatri in psihologi. S tako globoko ranjenimi osebami imam veliko izkušenj, poznam tudi svojo stroko in vem, da za žrtev včasih odvetnik ni več pravi naslov. Ukvarjam se predvsem s tistimi, ki so v sebi ohranili še nekaj samoohranitvenega nagona in za okrevanje potrebujejo zaključek, moralno zadoščenje. To je bistvenega pomena za okrevanje. V svoji praksi sem spoznala, da je nujno, da se postopki izpeljejo do konca, čeprav so naporni in dolgotrajni.