Slovenija
5 ogledov

Informacijski Robin Hoodi ali teroristi

Žurnal24 main
Iz sobotnega tiskanega Žurnala: Vladimir Prebilič. Predstojnik katedre za obramboslovje na FDV o WikiLeaks, odnosih med ZDA in Slovenijo ter spornem zaporniku iz Guantanama.

Kaj lahko Slovenija doseže v 20 minutah s predsednikom Združenih držav Amerike (ZDA) Barackom Obamo?
Prav veliko ne. Na diplomatskem parketu tak sprejem in osebni stik veliko pomenita, vendar kakšnih tektonskih premikov zaradi tega ne pričakujem. Odnosi med državama so že zdaj dobri. Kaj konkretno želi premier Borut Pahor doseči v teh 20 minutah, pa najverjetneje ve le on sam.

Premier trdi, da Slovenija nima servilne zunanje politike. Je enakovreden partnerski odnos z ZDA sploh mogoč?
Na nek način je prav, da to trdi, realnost pa je nekoliko drugačna. V odnosu do ZDA ne gre toliko za servilnost kot za objektivnost. Glede na gospodarsko in vojaško moč ZDA o popolnoma enakovrednem partnerstvu ni mogoče govoriti. Treba je iskati kompromise, postaviti meje, od katerih ne odstopamo. To pa ni le težava Slovenije, ki je neprimerno manjša država od ZDA.

Je kupčevanje, ki ga razkrivajo depeše, kaj posebnega?
Da ne nastajajo dogovori, jaz ne verjamem. Iskanje kompromisov za interese posameznih držav je naloga zunanje politike. Nenavadni pa so premierjevi obiski veleposlaništev. Zunanjo politiko praviloma vodi zunanje ministrstvo. Če se tem ljudem ne zaupa, je treba nekaj storiti, da se zamenjajo, sicer pa naj opravljajo svoje naloge. Osnova diplomacije je, da se premier pogovarja s sebi enakimi, torej bi ga moral sprejeti premier. Da pokliče k sebi veleposlanika, je nekaj običajnega, samoiniciativni obiski veleposlaništev pa niso praksa.

WikiLeaks. Po postopni objavi slabih 250 tisoč diplomatskih depeš, ki smo ji priča te dni, bo spletna stran prihodnje leto začela objavljati podatke iz zasebnega sektorja. Letos so že objavili na stotisoče dokumentov o vojnah v Iraku in Afganistanu.

Kakšna je dejansko teža teh depeš, kako resno jih jemlje Pentagon ali State Departement (ameriško zunanje ministrstvo)?
Uradniki zbirajo v posameznih državah informacije v čim večjem obsegu ne glede na pomembnost. Ko te informacije pridejo v State Department, se začne selekcija. Tam depeše razdelijo po geografskih območjih, kjer se naredijo povzetki. Te dobi na mizo zunanja ministrica, prek nje pa predsednik ZDA. Odločevalce tako doseže le kakšen odstotek podatkov iz teh depeš. Zato ni mogoče pričakovati, da bi imela depeša sama kakšno posebno težo pri določanju politike do Slovenije. Razkritje teh depeš pa pove nekaj o neurejenosti diplomatskih struktur v ZDA, saj so prav one odgovorne za ravnanje s tako pridobljenimi podatki.

Bi sprejem zapornikov iz Guantanama kako poslabšal varnostne razmere v Sloveniji?
Ne. Če bi jih lahko spremenil en zapornik, bi se morali resno vprašati, v kakšni državi živimo. Pomembnejše se mi zdi, da so zaporniki v Guantanamu zaprti mimo vseh pravnih norm. Priprti so bili na podlagi nepreverjenih informacij. Sprejetje zapornika bi posredno pomenilo sodelovanje v teh postopkih. Če naša družba počiva na vrednotah, kot so človekove pravice in svoboščine, ki so tudi temelj evropske družbe, imamo pred sabo resno moralno dilemo: ali s sprejetjem takega človeka postanemo del nečesa, kar bi bilo treba obsojati? To se mi zdi večja težava kot samo vprašanje varnosti.

Če se vrnemo k servilnosti – smo v Afganistanu bolj zaradi svojih neposrednih interesov ali zaradi pridobivanja točk pri ZDA?
Vidim tri razloge. Prvič, ker smo člani Nata in ker je to njegova prioriteta, se misije težko ne bi udeležili. Drugič, Slovenska vojska dobiva zelo dobre izkušnje, ki vplivajo tudi na gradnjo našega vojaškega sistema. Izpostavljenost vojakov je bila do zdaj minimalna. Tretji razlog pa je, da je ameriška administracija Afganistan izpostavila za zunanjepolitično prioriteto, kar je posredno postalo pomembno tudi za druge države zavezništva.

Julian Assange. Stran WikiLeaks je s somišljeniki ustanovil leta 2006. Assange, ki je postal obraz omenjene spletne strani, si je kmalu po letošnjem preboju na naslovnice nakopal obtožbo posilstva. Tega naj bi zagrešil avgusta letos na Švedskem.

Ali zavez do Nata ne bi mogli izpolniti drugače?
Iz vidika zunanje politike in prepoznavnosti bi bil za uveljavljanje naših interesov boljši Zahodni Balkan – Kosovo ali Bosna in Hercegovina. Tudi več bi imeli od tega, če povem naravnost. V Afganistanu so vsi večji, vsi dajo večji doprinos, tako da se težko predstavljamo kot nepogrešljivi člen. Slovenija bi si v dialogu z Natom lahko sicer zagotovila drugačno obliko sodelovanja v Afganistanu.

Imajo predstavniki ZDA poseben tretma v državah gostiteljicah nasproti drugim tujim predstavnikom?
Formalnopravno gledano razlik ni. Neformalno pa je v ozadju vedno teža tistega, ki predstavlja neko državo. Lahko si nek diplomat poseben status izbori tudi na podlagi svojega znanja in sposobnosti. Vsekakor pa je lažje, če ima diplomat za sabo države, kot so ZDA, Nemčija, Japonska ali Indija. Tak predstavnik govori v imenu ogromnega števila ljudi in predstavlja odnose pomembne sile. Neformalno razlike torej vsekakor so, čeprav se pretvarjamo, da temu ni tako.

Ali ZDA potrebujejo Slovenijo?
Američani ne potrebujejo veliko. Potrebujejo dvoje: prvič, želijo ustvariti vtis, da njihove dejavnosti v mednarodnem prostoru podpira mednarodna skupnost. Legitimnosti ne daje moč posamezne države, ampak število držav. Tu Slovenija ZDA pogosto podpre. Kot drugo, Slovenija je v regiji Zahodnega Balkana prepoznavna kot kredibilna država. To nam priznajo tudi same države v regiji. Informacije in položaj, ki jih ima Slovenija, pa so zanimivi tudi za ZDA. V regiji, ki še vedno velja za relativno nestabilno, se ZDA poslužujejo vseh poti pri zagotavljanju informacij. Zato je zanimiva tudi Slovenija.

Ali Slovenija potrebuje zaslombo pri ZDA za urejanje odnosov s Hrvaško?
Ne. Bilo bi celo dobro, da bi se ZDA vmešavale čim manj. Njihova politična prtljaga v tej regiji je precej obremenjujoča. Hrvaške vojaške operacije med vojno na Balkanu in napad na Srbijo niso pozabljeni. Ta prtljaga – ne nujno slaba, morda so preprečili še kakšno Srebrenico – povzroča v regiji vznemirjenje. Težava pa je, da nekatere države v sami regiji ZDA vedno znova vključujejo nazaj v regijo. Hrvaška je bila in je še vedno zelo navezana na ZDA. Ker ni članica EU, si dodatno zunanjepolitično težo zagotavlja tudi prek njih. Podobno velja za Bosno in Hercegovino. ZDA se tako vedno znova vračajo v regijo. Njihovo vlogo bi morala počasi prevzeti EU, kar pa ne bo lahko.

Zunanjo politiko praviloma vodi zunanje ministrstvo. Če se tem ljudem ne zaupa, je treba nekaj storiti, da se zamenjajo. Sicer pa naj opravljajo svoje naloge.
Vladimir Prebilič

Bodo hrvaške depeše udarnejše od slovenskih?
O tem sem skoraj prepričan. Vprašanje je, iz katerega obdobja bodo depeše. Če pride na dan kaj iz 90. let prejšnjega stoletja, se bo verjetno revidirala sodobna politična zgodovina Hrvaške. Te depeše bi lahko razkrivale marsikaj ...

Amerika naj bi po eni od depeš Španiji in Belgiji obljubljala večji vpliv znotraj EU. Kakšno vlogo znotraj EU imajo ZDA?
Tukaj pa gre po mojem mnenju za blefiranje. V EU je preveč institucij, da bi lahko nekdo imel neposredni vpliv na odločitve. Da Francije sploh ne omenimo – ob takih poskusih ZDA bi skrajno burno reagirala. Da bi to uspelo kateri od držav EU, je zelo malo verjetno, kaj šele državi od zunaj. Prav tako nemogoče se mi zdi, da bi ZDA poskušale vplivati na vsako posamezno članico. To bi bilo logistično neizvedljivo, poleg tega bi se taki poskusi prej ali slej razkrili. Posledice pa bi bile hude.

Ali bodo razkritja z WikiLeaksa ogrozila svetovni mir?

Novih oboroženih konfliktov zaradi teh informacij ne bo. Bi pa lahko nastala destabilizacija, kjer nek konflikt že obstaja. Pokazale se bodo pomanjkljivosti nekaterih držav ali sil, ki jih bodo te poskušale odpraviti ali pa se bodo iz konfliktov umaknile. Lahko bi se spremenilo tudi razmerje sil med posameznimi gospodarji vojne, ki jih bodo omenjale depeše.

Bodo nastale spremembe v paradigmi mednarodnih odnosov?
Mislim, da bodo, čeprav diplomacija to zdaj zanika. Diplomacija bo najverjetneje postala previdnejša, konzervativnejša. Pozornejši bodo na to, kdaj kdo komu dá kakšno informacijo. Vprašati pa se bo treba tudi, ali sistemi varovanja podatkov sploh delujejo.

Je bilo že kdaj v zgodovini kaj podobnega zdajšnji aferi?
Težko bi kakršenkoli dogodek v svetu diplomacije primerjali s tem. Nova je predvsem dostopnost. Tudi če je šlo za škandal, je bilo stvari mogoče nekako obvladati. Tokrat pa se zdi, da nadzora nad potencialno škodo sploh ni. Vsak, ki si želi, lahko izve vse, kar ga zanima.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.