Slovenija > Intervjuji
4462 ogledov

"Uau, res sem dosegla to, kar sem si želela in počnem nekaj, da bo jutri boljši za vse"

Jasna Hengović
1/6
Anže Petkovšek Jasna Hengović, inženirka leta.
Razvijala je programske rešitve za banke, za javno upravo in igrice za igralne aparate, nato pa je v želji, da bi počela kaj bolj pomenljivega, začela razvijati programsko opremo za protonsko terapijo.

Inženirka leta 2020 je postala Jasna Hengović, razvijalka programske opreme za protonsko terapijo v podjetju Cosylab. Čeprav jo je okolica usmerjala v poklice, ki naj bi bili po njihovem mnenju najbolj primerni za "pridna dekleta", je vztrajala in se odločila za študij matematike. Tam se je prvič po slabi izkušnji iz osnovnošolske računalniške učilnice ponovno srečala s programiranjem. Bila je ljubezen na drugi pogled.

Kljub temu da ima Slovenija po podatkih raziskave iz leta 2018 med državami Evropske unije največji delež diplomantk s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, so organizatorji izbora inženirke leta letos naslovili problem nevidnosti inženirk v družbi. Zakaj po vašem mnenju inženirke ne pridejo do izraza?

Morda v evropskem merilu že dosegamo visok odstotek, a nas je v resnici le 20 odstotkov, zato je logično, da so naši dosežki toliko manj vidni. Sicer pa moram priznati, da se sama nisem v kolektivu nikoli počutila nevidna oziroma manj upoštevana zaradi spola. Ravno nasprotno, od marsikaterega bolj zadržanega kolega sem precej zgovornejša in me ni strah izraziti svojega mnenja. Verjetno pa drži, da družba nekoliko manj promovira uspehe žensk.

Kaj vam pomeni naziv inženirka leta?

Veliko čast, hkrati pa tudi odgovornost, da zdaj predstavljam vseh 10 nominirank in 53 kandidatk, ki so se prijavile na razpis. S svojo zgodbo si želim mlade navdihniti in obenem poudariti, da je inženirski poklic lahko del različnih področij, ne le mojega. Tudi ostale nominiranke so pokazale, kaj vse lahko inženirke počnemo v življenju in smo pri tem uspešne ter cenjene med kolegi in kolegicami.

Kakšen vpliv na poklicno pot imajo starši, učitelji, prijatelji? Kako se to izraža na mladih ljudeh, ki se za poklic šele odločajo?

Moji začetki so bili precej zanimivi, skoraj bi zašla v druge vode. Doma so me usmerjali – mogoče zato, ker sem bila pridna –, k tistim klišejem: v pravo, medicino, ekonomijo, skratka v to, kar naj bi bilo za pridna dekleta najbolj perspektivno. Vsaj tako je bilo v očeh mojih staršev. Kljub temu da sem najbolj blestela v matematiki, je bil to zanje vseeno znak, da bi lahko bila dobra pravnica.

Jasna Hengović | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Doživeli ste tudi slabo izkušnjo v računalniškem krožku.

Da, na naši osnovni šoli smo imeli dve stopnji računalniškega krožka. Na prvi smo igrali igrice, risali, skratka, počeli bolj preproste zadeve. V ta krožek smo bili vsi dobrodošli. V nadaljevalni krožek, ki je zajemal tudi programiranje, pa dekleta nismo bila nikoli povabljena.

Kako ste se odzvali na to?

To sem kar nekako sprejela. Pri teh letih se še učiš, kakšen je svet okrog tebe, kako deluje, kaj je prav in kaj ne. Loviš se še. Mogoče sem bila premlada, da bi se uprla, hkrati pa niti drugod nisem imela nobenega zgleda, recimo kakšne tete, ki bi bila programerka. Tudi starši me niso motivirali, naj vztrajam pri tem, da me sprejmejo v nadaljevalni krožek. Zato sem se s tem sprijaznila in nisem več spraševala, zakaj in kako.

Ko sem na študiju matematike ponovno odkrila programiranje in ugotovila, da ne le, da mi gre dobro od rok, temveč da v njem tudi uživam, se je spomin na osnovnošolsko izkušnjo vrnil s kislim priokusom.

Pomembno je, da ne le učitelji, ampak tudi starši prepoznajo potencial v otroku. Ne vem, kako starši danes gledajo na to, ampak se bojim, da nekateri še vedno razmišljajo, da je idealna izbira za pridne učenke le ekonomija, medicina ali pravo.

Kaj pa tisti, ki v šoli po ocenah ne blestijo?

V osnovni šoli dostikrat velja, da je učenec priden, če mu gre matematika dobro od rok, pa ni vedno tako. Včasih način, kako učitelji predstavijo in razlagajo matematično snov, učencu ne ustreza glede na način razmišljanja in preference, pa to še ne pomeni, da za matematiko ni nadarjen. Po drugi strani tudi tisti, ki jim matematika ne gre, lahko blestijo pri drugih predmetih.

Kje so razlike med fanti in dekleti najbolj opazne? Dejali ste, da so vas že v osnovni šoli usmerjali proč od računalništva. Se je to na fakulteti spremenilo?

Ko sem na fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani študirala matematiko, je bilo na tem programu okrog 70 odstotkov deklet, v sosednji stavbi pa je fiziko študiralo več fantov in manj deklet, tako da je bila situacija ravno obratna. Kakšnih razlik v odnosu do študentov ali študentk pa nisem nikoli zaznala, profesorji so vedno iskali znanje. Mislim, da je že sama snov tako težka, da je vse to znanje prenesti na študente največji izziv.

Kako pa je šlo po študiju, pri iskanju službe?

Bojim se, da se tudi v današnjem času delodajalci še vedno bojijo, da bomo ženske zanosile in nas potem lep čas ne bo v službi. A ker razvijalcev in razvijalk programske opreme na trgu dela primanjkuje, to v našem poklicu ne igra takšne vloge.

Kakšne prednosti v ekipo prinašajo dekleta?

Kot pri vsaki raznolikosti je tudi v tem primeru bolje, da se predstavi drugačen pogled na probleme, s katerimi se ukvarjamo, potem lahko tudi kot celota oblikujemo boljše rešitve. Odlično je tudi, da je v ekipi čim več karakterno različnih ljudi. Spol tu ni ovira.

Koliko deklet imate zdaj v ekipi?

Nekaj sodelavk imam, vendar bi si jih želeli še več. Če objavimo razpis za razvijalca programske opreme, se na ta razpis po navadi prijavi le okrog 10 odstotkov deklet. Zato smo se razpisa za inženirko leta udeležili kot podjetje, saj bi si v podjetju in na splošno v industriji želeli več sodelavk.

S programsko opremo za protonsko terapijo omogočate nove, za paciente manj škodljive načine zdravljenja raka. Kako izpolnjujoče je za vas to delo? Je občutek drugačen, kot če bi denimo programirali računalniške igrice?

Na začetku sem razvijala programske rešitve za banke, potem igrice za igralne aparate v igralnicah, potem sem nekaj časa delala v podjetju, ki izdeluje rešitve za programsko opremo za javno upravo … Nato pa sem prav v želji, da bi počela kaj bolj pomenljivega, sprejela službo v podjetju Cosylab.

S čim so vas prepričali?

Navdušili so me z naprednimi projekti, recimo z razvojem krmilnega sistema za projekt ALMA (sistem teleskopov, ki se nahaja v puščavi Atacama v državi Čile na nadmorski višini nad 5000 m, in ga sestavlja 50 anten, visokih 12 metrov), sodelovanjem pri gradnji jedrskega fuzijskega reaktorja ITER, prepričal pa me je program razvoja protonske terapije za onkološke bolnike. Po srečnem spletu okoliščin sem pristala ravno v tej ekipi.

Ko razvijam programsko opremo za protonsko terapijo, včasih pozabim, kaj točno počnem, ker se poglobim v kodo – ta v resnici ni prav nič drugačna kot za kakšen drugi program. A ko začnem program testirati in se začnejo na ekranu prikazovati CT-ji, se zamislim … Uau, res sem dosegla to, kar sem si želela in počnem nekaj, da bo jutri boljši za vse.

Kako sicer poteka vaš povprečni delovni dan?

V Cosylabu delam približno leto in pol. Na začetku sem samo razvijala programsko opremo, a sem hitro dobila še dodatne zadolžitve. Prevzela sem vodenje projekta za integracijo naših rešitev v protonskem centru na Kitajskem, zatem pa sem začela še mentorirati nove sodelavce. Danes v mojem povprečnem delovniku tretjino časa posvetim razvijanju kode, tretjino upravljanju projektov, ostal čas pa posvetim mentoriranju in prenosu znanja med zaposlenimi. Delamo namreč na različnih, tehnološko zelo naprednih projektih, zato imamo enkrat tedensko predavanja, na katerih eden od sodelavcev predstavi, kaj dela in nam preda del svojega znanja. Razvijalci moramo biti z novimi stvarmi vselej na tekočem, da se lahko o njih sploh pogovarjamo s strankami.

Jasna Hengović | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Cosylab si prizadeva, da bi tudi Slovenci dobili svoj center za protonsko terapijo. Kako daleč ste že z dogovori?

Pri dogovorih sodelujemo z onkološkim inštitutom in medicinsko fakulteto, oboji si protonske terapije v Sloveniji močno želijo. Na onkološkem inštitutu zato, da bi lahko z njeno pomočjo zdravili paciente, pri katerih je protonska terapija bolj primerna in uspešna od navadne radiacije, na medicinski fakulteti pa zato, da strokovnjaki, ki bi se pri njih izobrazili na tem področju, ne bi zbežali v tujino, ker tega v Sloveniji ne bi mogli početi. Je pa to projekt, ki je finančno, tehnološko in infrastrukturno zelo kompleksen, zato je nujno, da smo vsi deležniki v projektu na isti strani. Ključna pa je vloga ministrstva za zdravje.

Kakšna je razlika med klasično in protonsko terapijo?

Za navadno obsevanje z X in gama žarki, je dovolj manjši pospeševalnik, recimo Linac, ki pospeši elektrone in jih z magneti obrne. Ob tem iz njega letijo fotoni, z njimi pa se obseva pacienta. To je lahko dokaj majhen, cenovno ugoden aparat. Pri protonski terapiji pa potrebujemo jedrski pospeševalnik, ki pospeši protone ali celo ione – precej večje delce od elektronov –, zato potrebujemo močnejše, večje magnete. Posledično je radij, po katerem se pospešuje te delce, da dosežejo željeno hitrost, nekoliko večji.

Koliko večji?

Najmodernejši super kompaktni pospeševalnik ima polmer okrog 10 metrov, sicer pa imajo povprečni moderni pospeševalniki, ki se uporabljajo za protonsko terapijo polmer okrog 25 metrov. Vendar pa lahko en pospeševalnik delce "strelja" v več sob, takoj, ko se v eni obsevanje konča, se lahko začne obsevati v drugi.

Kakšne so prednosti protonske terapije v primerjavi s klasičnimi metodami zdravljenja raka?

Vsi tumorji niso primerni za protonsko terapijo, takšnih je približno 20 odstotkov, ostali so bolj primerni za klasično obsevanje. To pomeni, da bi bilo v Sloveniji s protonsko terapijo bolj smiselno zdraviti približno 500-600 primerov. A ker pri nas tovrstnega centra nimamo, paciente na zdravljenje pošiljamo v tujino.

Vse?

Ne, le kakšnih 20 na leto, tiste, ki so res najbolj kritični. Ko pri protonski terapiji protone ali ione "streljamo" v telo, je radiacija na začetku, ko potuje skozi telo, precej majhna. A bolj ko se delci upočasnjujejo, večja postaja in na koncu, ko delcu že zmanjka energije za potovanje skozi telo, se vsa preostala energija oziroma radiacija sprosti in povzroči največ škode. To pomeni, da protoni in ioni na svoji poti do tumorja povzroča manj škode, ne poškodujejo pa tkiva in organov, ki so za tumorjem. Pri klasični radiaciji je drugače. Če "streljaš" delce iz ene smeri, bodo poškodovali vse, kar je na poti, tudi zdravi organi in tkiva bodo prejeli približno enako dozo radiacije kot tumor.

Za koga je torej protonska terapija najbolj primerna?

Za pediatrične bolnike, torej otroke, ki še rastejo in se lahko njihovi organi ob obsevanju močno poškodujejo. Pri odraslih recimo radiacija skozi kost ne povzroči nobene škode, medtem ko lahko pri otroku rastne zametke celic uničimo do te mere, da kost neha rasti. Obstajajo primeri, ko so otroke morali obsevati, pa jim potem zato noga ni zrasla. V takšnih primerih je protonska terapija odlična izbira. Pri odraslih pa je najbolj smiselna za tumorje v okolici vratu in glave. Če ti recimo obsevajo celotne možgane, imaš lahko hude posledice.

S protonsko terapijo pa se temu izognemo?

Da, poškodujemo tumor, ne zadenemo pa hkrati še optičnega živca in posledično bolnik zaradi obsevanja ne oslepi.

Kje so nam najbližji centri za protonsko terapijo?

V Trentu, na Dunaju, v Pragi … Tja se napoti največ naših pacientov. A če bi v Sloveniji postavili takšen center, kot smo si ga zamislili, bi imeli večje kapacitete od potreb in bi lahko postali nekakšen regijski center za celotno regijo Adria. Po tem, ko bi pozdravili domače paciente, bi lahko sprejemali še tuje.

nina.sprohar@zurnal24.si

Boštjan Videmšek Slovenija Boštjan Videmšek: V političnih elitah ni prav nobene volje, da se izognemo najhujšemu
 
Sorodne novice