"Večkrat sem imela občutek, da mi namenoma mečejo polena pod noge"

Polona Žnidaršič Plazl in Igor Plazl, redna profesorja na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, sta znanstveni par, ki že več kot dve desetletji soustvarja eno najnaprednejših raziskovalnih področij sodobne kemijske in biokemijske tehnologije. Njuno delo na področju mikroreaktorske in biotehnologije je letos okronala Zoisova nagrada – najvišje državno priznanje za znanstvene dosežke.

Njuna raziskovalna pot se ni začela z velikimi sredstvi, podporo industrije ali samoumevnim razumevanjem okolja. Začela se je z navdušenjem, pogumom in odločitvijo, da vztrajata na področju, ki je bilo v Sloveniji dolgo spregledano. Danes njune raziskave soustvarjajo prihodnost trajnostnih industrijskih procesov, njuni študenti pa delujejo po vsem svetu.

Letos sta prejela Zoisovo nagrado. Kaj vama pomeni kot znanstvenikoma in kot posameznikoma?

Polona Žnidaršič Plazl: Predvsem je to zelo močna potrditev, da je bilo najino delo prepoznano kot kakovostno in relevantno, ne le v akademskem smislu, temveč tudi širše, v okolju in industriji. Gre za področje, s katerim se ukvarjava že več kot dvajset let, pravzaprav večino svoje poklicne poti. Zame je to priznanje tudi dokaz, da je mogoče vztrajati na poti, ki na začetku ni bila samoumevna in ki pogosto ni imela podpore.

Pomembno se mi zdi tudi, da je nagrada prišla na področje inženirskih ved. Te redkeje dobijo najvišja nacionalna priznanja, ki so pogosto rezervirana za temeljne naravoslovne znanosti. Zato to nagrado razumem tudi kot priznanje stroki – in vsem, ki delajo na presečišču znanosti, tehnologije in industrije.

"Zame je to priznanje tudi dokaz, da je mogoče vztrajati na poti, ki na začetku ni bila samoumevna in ki pogosto ni imela podpore."

Igor Plazl: Zame nagrada pomeni predvsem potrditev, da sva se že pred leti odločila za pravo raziskovalno smer. Ko sva se začela ukvarjati z mikroreaktorsko tehnologijo, je bilo to zelo novo področje, marsikdo je bil skeptičen. A danes se vse bolj uveljavlja tudi v realnem industrijskem okolju. Nagrada je pokazatelj, da se dolgoročna vizija in vztrajnost obrestujeta.

Katere dosežke menita, da je odbor prepoznal kot ključne?

Polona Žnidaršič Plazl: V prijavi je bilo treba izpostaviti pet najpomembnejših dosežkov iz obdobja zadnjih sedmih let. Navajala sva najine najodmevnejše znanstvene publikacije, večinoma v revijah z zelo visokimi faktorji vpliva, pa tudi patentno prijavo. Želela sva pokazati raznolikost področij, s katerimi se ukvarjava, in širino najinega dela.

Saša Despot

Igor Plazl: Upoštevana je bila tudi najina vpetost v mednarodno okolje: skupno skoraj 100 vabljenih predavanj po vsem svetu, sodelovanje v velikih evropskih projektih ter povezovanje z industrijo. Med drugim sva sodelovala pri več kot enajstih večjih mednarodnih projektih, vrednih nad 90.000 evrov, Polona pa je oz. še koordinira tudi projekte v vrednosti več milijonov evrov. To jasno kaže na mednarodno prepoznavnost najinega dela.

Kje vse sta v zadnjih letih predavala?

Polona Žnidaršič Plazl: Predavala sva res po vsem svetu – v zadnjem letu od Japonske in Tajvana do Romunije, Albanije in Danske, sicer pa tudi v številnih drugih držav. Posebej mi je ostalo v spominu plenarno predavanje na 17. svetovni konferenci o mikroreaktorski tehnologiji. To je najvišja oblika vabila na takšnih konferencah, poleg tega pa sem bila edina ženska plenarna predavateljica na tem dogodku. Na nekaterih konferencah sem bila celo edina ženska med številnimi vabljenimi govorci.

To področje je še vedno zelo moško, zato so takšna povabila pomembna tudi simbolno. Hkrati pa sem pogosto edina, ki pokriva biokatalitske procese, kar je zelo perspektivno in trajnostno naravnano področje.

Igor Plazl: Veliko sodelujeva tudi pri mednarodnih doktorskih šolah, ki jih organizirajo že vrsto let. Tja prihajajo študenti z vsega sveta, kar je izjemna priložnost za prenos znanja in povezovanje mladih raziskovalcev. To razumeva kot del najine odgovornosti do prihodnjih generacij.

Kako bi svoje raziskovalno delo opisala bralcem, ki niso znanstveniki?

Saša Despot

Polona Žnidaršič Plazl: Najina posebnost so biokatalitski procesi, kjer uporabljamo encime ali celice kot katalizatorje kemijskih reakcij. V mikroreaktorjih te reakcije potekajo bistveno hitreje, z manj energije in z veliko manj nastalih odpadkov. To je ključno za farmacijo, živilsko industrijo in tudi za razvoj novih materialov.

Velik poudarek dajemo imobilizaciji encimov – to pomeni, da encime ‘vpnemo’ v reaktor, kjer ostanejo dalj časa aktivni. To industriji omogoča dolgoročno uporabo katalizatorjev in s tem nižje stroške. Naš cilj je prehod iz klasičnih, šaržnih procesov v kontinuirne, pretočne sisteme, ki so bistveno bolj trajnostni.

Sta že na začetku verjela, da je to perspektivno področje?

Polona Žnidaršič Plazl: Da, a ne zato, ker bi bilo lahko. Prej bi rekla, da sva se ‘okužila’ z navdušenjem nad tem področjem ob najinem prvem daljšem gostovanju v ZDA v letih 2003-2004. Brez tega entuziazma ne bi prišla tako daleč. Na začetku za to področje ni bilo posluha ne v akademskem okolju ne v industriji. Šla sva tudi do največjih farmacevtskih podjetij v Sloveniji in jim predstavljala potenciale, a vodstva takrat tega niso podprla.

"Nagrada je tudi potrditev, da sva bila na pravem področju ob pravem času."

Kasneje se je izkazalo, da je bil svetovni razvoj na najini strani. Danes obstaja ogromno primerov industrijske uporabe mikroreaktorske tehnologije, kar je povečalo zaupanje tudi doma.

Igor Plazl: Z vidika akademije je povsem normalno, da potrebuje nova tehnologija desetletja, da pride iz laboratorija v industrijo. Nagrada je tudi potrditev, da sva bila na pravem področju ob pravem času.

Kako sta se na začetku raziskovalno povezala?

Igor Plazl: Jaz sem se usmerjal v matematične opise procesov, Polona pa v biotehnologijo. Ta komplementarnost se je izkazala za izjemno močno.

Saša Despot

Kako pa je, ko sta znanstveni par tudi doma?

Polona Žnidaršič Plazl: Znanost nima delovnika od osmih do štirih. Veliko dela se prenese domov, pogosto ponoči ali ob koncih tedna. Prednost je, da partner razume naravo tega dela. Seveda pa sva vedno poskušala delo ločiti od družinskega življenja, kolikor se je dalo, zlasti zaradi otrok.

Igor Plazl: Ne delava vsega skupaj in ne preživiva vsega časa skupaj. Vsak ima svoje projekte in odgovornosti. Ključno je razumevanje in zavedanje, da brez vzajemne podpore takšen način dela skoraj ni mogoč.

Pogosto omenjate, da je bilo okolje nekoč bistveno težje, zlasti za ženske.

Polona Žnidaršič Plazl: Res je. Bila sem prva redna profesorica na naši katedri. Pot do tja je bila dolga in polna ovir, postopki habilitacije so se vlekli po več let, pogosto brez strokovnih razlogov. Večkrat sem imela občutek, da mi namenoma mečejo polena pod noge. Igor mi je v najtežjih obdobjih svetoval, naj se ne oziram na to in naj pustim, da moje delo govori samo zase. Danes se razmere izboljšujejo, predvsem zaradi menjave generacij in večje mednarodne odprtosti, a izzivi ostajajo.

Pomembno se mi zdi, da mlajše generacije razumejo, da se stvari niso spremenile same od sebe. Nekdo je moral vztrajati, tudi takrat, ko je bilo zelo težko.

"Danes se razmere izboljšujejo, predvsem zaradi menjave generacij in večje mednarodne odprtosti, a izzivi ostajajo."

Igor Plazl: Podporno vodstvo in jasno prepoznavanje kakovosti sta ključna. Šele ko institucija stoji za svojimi raziskovalci, lahko ti delajo preboje.

Kaj vama Zoisova nagrada pomeni danes, ko gledata naprej?

Polona Žnidaršič Plazl: Je priznanje za vse vzpone in padce, za vztrajnost in pogum. In hkrati potrditev, da se je vredno boriti za stvari, v katere verjameš.

Igor Plazl: Zame pa predvsem dodatna motivacija – za nove projekte, nova sodelovanja in prenos znanja na mlajše generacije.

nina.sprohar@styria-media.si