Slovenija
36 ogledov

Izpoved slovenskega izgnanca

Vinko Gaberšek (Foto: Društvo izgnancev Slovenije) Žurnal24 main
Dan slovenskih izgnancev. Eden izmed njih je tudi Vinko Gaberšek, ki nam je predstavil svojo življenjsko zgodbo. Zaradi nacistov je imel uničeno otroštvo, a k sreči se je njegova zgodba dobro iztekla.

Izgnana, ker nista vedela, kje je sin
Vinko Gaberšek se je rodil 19. julija 1929. Iz Slovenije so ga izgnali 28. januarja 1943. "Z mamo sva bila doma, ko so ponoči Nemci razbili okna in rekli, naj odpremo vrata. V hišo je prišlo okoli 10 gestapovcev, ki so mami zvezali roke. Postavili so naju k mizi. Imeli so brzostrelke. Vprašali so, kje je drugi sin, ki je dobil poziv za nemško vojsko. Rekla sva, da veva za poziv, kam pa je šel, pa nimava pojma. Nato so grozili in rekli, da naju bodo ubili, če ne bova povedala. Mamo so začeli pretepati. Ker ni nič povedala, so jo začeli podrobneje spraševati o sinu. Ura je bila pet zjutraj, ko so naju naložili na voz. Lahko sva vzela le nekaj najnujnejših stvari."

Dan slovenskih izgnancev: 7. junija 1941 je nemški okupator iz Slovenske Bistrice odpeljal večje število slovenskih izgnancev. Do leta 1945 so izgnali 63 tisoč Slovencev, od tega kar 45 tisoč v nemška izgnanska taborišča. Več v članku 65 let po vojni še vedno brez odškodnin.

Novorojenčka zavili kar v majice
"Ko smo še z drugimi prišli v Avstrijo, so nam en teden dajali le kavo in juho. Jaz sem imel srečo, niso me veliko klofutali. Moja mama pa je precej prestala. Nato so nas odpeljali drugam. Ena ženska je na poti rodila. Vpila je na vse, ostale ženske pa so ji pomagale. Otroka so povili kar z majicami. Na neki železniški postaji smo potem čakali osem ur brez vode in hrane. Zvečer smo šli naprej proti Nemčiji," nadaljuje Gaberšek, ki je bil takrat star 14 let.

Vozili so se teden dni, preden so pristali v Heimbachu. "Potem smo prišli do lagerja. Pojavil se je en lagerführer (taboriščni vodja, op.p.), ki nam je predstavil red. Vedeli smo, da bomo delali tako, kot bodo pač zahtevali. Zjutraj smo že ob peti uri šli na zajtrk in nato na njive. Kmalu sem dobil poziv, da bom moral iti delat v tovarno."

Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945 so ustanovili leta 1991. Člani društva si prizadevajo za uveljavitev statusa in posebnega varstva ter vojne odškodnine za premoženjsko škodo, nastalo med drugo svetovno vojno.

Čedna punca umrla zaradi utrujenosti
Spominja se tudi številnih nesrečnih zgodb. "Poznal sem punco, morda kakšno leto mlajšo od mene. Fant, je bila čedna! Tako fejst punca je bila, da vam sploh ne morem obrazložiti," veselo pojasni Gaberšek. A nadaljuje z bolj grenkim priokusom: "Nekega dne je popolnoma izmučena rekla führerju, da je ožuljena, da ne more pobirati krompirja, in ga prosila, ali lahko ostane en dan doma. Za kazen so jo oklofutali in jo zmerjali z banditko. Par ur kasneje je omedlela. Nemke so jo odpeljale v bolnišnico, kjer sem jo obiskal. Čez en teden je umrla."

Iz Nemčije šel peš v domovino
Vsak dan je bil popolnoma umazan, se spominja. Veliko je hodil, veliko delal – vse na različnih krajih v okolici Münchna. Ko so Nemci videli, da je priden, so mu včasih dali kaj za jesti, doda. Tako je živel tri leta, do aprila 1945. "Takrat so začeli tolči po Nemčiji in mi smo bili veseli. Rekli smo: 'Čim prej, da bomo šli domov.' Ko so Nemci videli, da je to konec, so vsi vodilni zbežali, tako da je bil lager brez vodstva. Sklenili smo, da bomo šli kar domov."

Do Rosenheima so šli z vlakom, nato pa peš – hodili so kar tri tedne. "Ko sem prišel domov, sem bil ves ožuljen in izčrpan. Doma je bilo vse uničeno. Z mamo sva bila sama. Nekaj tednov sem ležal, ker nisem mogel čisto nič delati. Nato sem šel delat v premogovnik, saj sva bila brez denarja."

Naš status danes je kolikor toliko v redu. Tu moram pohvaliti predsednico društva izgnancev, ki je bila tudi sama v izgnanstvu.
Vinko Gaberšek

Najhuje je bilo to, da ni imel šole
Počasi se je vrnil tudi v osnovno šolo. "Ko so me izgnali, mi je bilo najhuje ravno to, da nisem imel nobene šole, ko sem se vrnil. Vsi moji prijatelji, ki so ostali doma, so hodili v šolo ... Ko sem prišel nazaj, sem si obljubil, da bom dobil izobrazbo." Kmalu ga je opazila neka znanka, ki je bila z njim v lagerju, ter mu priskrbela službo v papirnici. Ob izobraževanju je kasneje napredoval celo do mesta javnega tožilca. 65 let po koncu nacistične in fašistične morije tako pove, da je s svojim položajem kar zadovoljen – z veliko volje in trdega dela je uspel nadoknaditi izgubljena leta v Nemčiji ter zaživeti na novo v Kresnicah blizu Litije.

 

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.