Nastanek vprašanja o statusu Piranskega zaliva
Razlike v stališčih med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško so se glede Piranskega zaliva prvič pojavile leta 1991, ko sta obe državi razglasili svojo samostojnost in s tem postali suvereni državi. Po razpadu Jugoslavije so se začela postavljati vprašanja kopenske in morske razmejitve.

Zaliv je bil namreč razdeljen z dvema odločbama tedanje jugoslovanske vlade, prvič leta 1947 in končno leta 1954.  Po teh dveh odločbah je bila razbita celovitost zaliva, ker je bil južni del kljub protestom slovenskih lastnikov, ki so sestavljali večino prebivalstva na obeh obalah zaliva, hrvaški. Vendar pa jugoslovanske oblasti niso nikoli uradno odločile o razmejitvi voda v zalivu. Do razpada Jugoslavije Hrvaška nikoli ni nasprotovala dejstvu, da celoten zaliv pripada Sloveniji, ter ji je tako dopustila, da ga nadzira. Ljubica Šalinger, sekretarka na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je leta 2008 v Pravni praksi pojasnila stališče Hrvaške in Slovenije.

Hrvaško stališče
Pri reševanju tega odprtega vprašanja se Hrvaška sklicuje na mednarodno pravo, vendar pa razlaga Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), ki je bila podpisana v Montego Bayu 10. decembra 1982 in ki bi vode v Piranskem zalivu razmejilo na dva enaka dela med Slovenijo in Hrvaško. Njeno stališče je, da ima ta način razmejitve prednost pred vsemi drugimi načini razmejitve, zato predlaga tako določeno začasno razmejitev na morju, ki bi ji sledilo iskanje dokončne rešitve. Hrvaška meni, da Slovenija ne spoštuje določb 2. člena konvencije, ki opredeljujejo suverenost države (v tem primeru Hrvaške) na njenem ozemlju ob morju, notranjih vodah in na teritorialnem morju. Pri tem pa Hrvaška ne upošteva, da to vprašanje še vedno ni rešeno oziroma da meja na morju še ni določena. Hrvaško stališče izključuje možnost, da se vode Piranskega zaliva obravnavajo kot notranje morske vode. 

Kot je za zurnal24.si pojasnil dr. Milan Brglez, je bilo tako pred razpadom Jugoslavije, ko so imele vode v Piranskem zalivu status notranjih voda, ker je zaliv meril manj kot 12 milj v premeru. "To ni bila težava, potegnil si ravno črto čez, to so bile notranje vode in od tam so se v širino merile teritorialne vode. Odkar sta na obali istega zaliva dve državi, pa to niso več notranje vode, razen če bi se državi tako sporazumeli oziroma bi se tako odločil nekdo tretji ."

Stališče Slovenije
Stališče Slovenije se nanaša na "zgodovinski naslov ali posebne okoliščine", kajti dejstvo je, da je mesto Piran že stoletja politično in ekonomsko nadziralo zaliv, od koder je črpalo svoje bogastvo in ugled predvsem z izkoriščanjem solin. Zaliv je tako pomenil naravno zaledje mesta Piran, kar potrjujejo tudi zapisi že od 13. stoletja dalje. Pod piransko oblast sta spadala južni in severni del zaliva, hkrati pa je bil naseljen s slovenskimi lastniki, predvsem po razvoju turizma na začetku 50. let prejšnjega stoletja. Nanašanje na "zgodovinski naslov ali posebne okoliščine" nasprotuje načelu, ki ga zagovarja hrvaška stran.

Treba je poudariti, da so se vse nekdanje republike, preden jih je EU v že omenjeni Deklaraciji o Jugoslaviji mednarodno priznala, zavezale, da bodo spoštovale obstoječe meje in da bodo vse morebitne spremembe urejale izključno z medsebojnimi pogajanji. Slovenija in Hrvaška sta 27. junija 1995 podpisali dogovor, s katerim se zavezujeta, da se bosta izogibali vsem incidentom in da bosta vsa nesoglasja reševali z upoštevanjem mednarodnega prava.

Rehnov predlog
Osnutek sporazuma o reševanju spora glede meje, ki ga predlaga evropski komisar za širitev Olli Rehn, določa, da Slovenija in Hrvaška ustanovita arbitražno sodišče, imenujeta njegovega predsednika in dva člana, ki sta strokovnjaka za mednarodno pravo. Sodišče bo določilo potek meje na morju in kopnem ter režim za uporabo ustreznih morskih območij in stika Slovenije z odprtim morjem. Državi bosta imenovali predstavnika, ki bosta delovala kot posrednika med njima in arbitražnim sodiščem, slednje pa naj bi v enem letu izdalo razsodbo. Razsodba bo zavezujoča in bo pomenila dokončno rešitev spora. Obe državi bosta morali sporazum ratificirati in storiti vse potrebno za njegovo izvajanje. Slovenija pa bo morala že takoj ob podpisu sporazuma sprostiti blokado hrvaških pristopnih pogajanj z Evropsko unijo.
 

Po mnenju Milana Brgleza pri Rehnovem predlogu za zdaj ne moremo predvideti, kako se bo arbitraža odločila. "Gre predvsem za to, da bi bil arbitražni kompromis nekaj takega, kar bi izenačilo obe strani," je pojasnil Brglez. V praksi bo videti tako, da bodo pooblaščeni arbitri interpretirali pogodbo. Ravno zato je pomembna vsaka črka, kako je sporazum zapisan, ker arbitri na podlagi pogodbe interpretirajo, kaj je v njihovi pristojnosti in kaj je posamezna stran pravzaprav hotela. 

Poudaril je še, da je stik z odprtim morjem, vključen v Rehnov predlog, tudi pravičen, vendar ni najbolj jasna formulacija pri vsaki stvari, kar pa je še vedno mogoče urediti. Režim plovbe ni posebej omenjen, mišljen je režim pomorskih pasov, ti pa so vezani na to, kaj pomorska država lahko razglasi, česa ne more razglasiti ali pa že ima. "Rešitve so lahko ugodnejše na točki samega režima kot tisto, kar bi določala sama meja, vendar končne rešitve ni možno predvideti vnaprej."  Pri dostopu do mednarodnih voda je kritično to, da ga vsaka stran interpretira po svoje. "Mi trdimo, da ga imamo, po mednarodnem pravu ga tudi imamo, vendar Hrvaška trdi, da gre skozi Hrvaško teritorialno morje. To ne povzroča nobenih težav, saj obstaja režim plovbe v Jadranu. Ta režim določa, da se pri plovbi vstopa v hrvaškem teritorialnem morju in pri italijanskem izstopa, " je pojasnil Brglez.