Slovenija
17410 ogledov

Jasna Podreka: ''Takrat postanejo nasilni partnerji najbolj nevarni''

Jasna Podreka Anže Petkovšek Jasna Podreka, intervju s sociologinjo.
Skoraj polovico vseh umorov žensk izvršijo njihovi bivši ali aktualni partnerji, medtem ko statistika umorov pri moških kaže drugače. O nasilju v družini in intimnopartnerskih umorih smo se pogovarjali s strokovnjakinjo na tem področju.

V letošnjem letu je policija obravnavala več primerov umora in uboja žensk v intimnopartnerskem razmerju. V treh primerih je šlo za poskus uboja, v dveh pa za dokončano kaznivo dejanje. Strokovnjakinja za področje femicida, dr. Jasna Podreka z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, razlaga, da gre v primerih nasilja v partnerskih razmerjih za zelo kompleksna vprašanja, ki jih naslavljajo različni strokovnjaki oziroma strokovnjakinje številne institucije in organizacije. Ključen vidik je prijava nasilja, izpostavlja Podreka. Obenem poudarja, da so žrtve nasilja tudi moški, vendar gre pri njih za vrsto nasilja, ki redko ali nikoli neposredno ne ogroža njihovega življenja.

Kaj nam povedo statistični podatki o femicidu (t.j. umor žensk) in intimnopartnerskih umorov? Kakšne trende beležimo v Sloveniji?
Organi pregona in policija beležijo kazniva dejanja glede na relacijo žrtev – storilec od leta 2000, kar je ključno za prepoznavanje tipologije umorov. Podatki do leta 2021 kažejo, da se v Sloveniji v povprečju izvrši 5 do 7 femicidov letno. Težko govorimo o trendu porasta, saj so te številke statistično gledano relativno majhne. Zaskrbljujoče pa je, da število intimnopartnerskih umorov žensk skozi leta ostaja konstantno, torej ne gre proti ničelni stopnji, ki je skoraj dosežena v obratnem primeru, ko je žrtev intimnopartnerskega umora moški.

Kako je v primerih intimnopartnerskih umorov moških?
V Sloveniji jih je statistično gledano nič ali eden letno. Pri tej vrsti kaznivega dejanja je praviloma značilno, da je bila storilka pred tem žrtev partnerskega nasilja s strani umorjenega moškega. Raziskave kažejo, da mehanizmi podpore in zakonodajne spremembe pozitivno vplivajo na zmanjšanje števila umorov moških, ker imajo z njimi ženske več možnosti izhoda iz razmerja, preden pride do najhujših scenarijev. Zakaj ti nimajo enakega vpliva na umore žensk, ostaja vprašanje.

Raziskovalci oziroma raziskovalke, ki se s tem ukvarjamo, si vprašanja postavljamo v dve ključni smeri. Kot prvo, kaj storiti, da se bodo osebe prej opogumile nasilje prijaviti, in kot drugo, katere so ključne pomanjkljivosti institucionalnega preventivnega dela.

Izpostaviti je namreč potrebno, da v dveh tretjinah primerov, kjer se zgodi najhuje, povzročitelj ni bil prijavljen. To pomeni, da se še vedno soočaamo z relativno visoko stopnjo neprijavljenega nasilja.

Kako pomembno je opolnomočiti žrtve, da se odločijo za prijavo nasilja?
Prijava je ključna. Velika večina nasilja v družini ostaja neprijavljena. Čeprav se okolica morda zaveda dogajanja, raziskave kažejo, da tretje osebe zelo redko prijavo nasilje. Obenem pa obstaja še vedno relativno visoka stopnja družbene tolerance do nasilja v zasebni sferi. Statistika kaže, da nasilje prijavljajo bodisi žrtev sama ali bližnje osebe, a te šele, ko postane moteče tudi za okolico.

Kje je torej še vedno problem?
Žal se v tretjini primerov, ko se zgodi najhuje, izkaže, da je bil povzročitelj prijavljen, da so bile institucije vključene ter da je bil hkrati izrečen kateri izmed ukrepov, kot je ukrep prepovedi približevanja.

Čeprav je seveda ključno delovanje sistema zaščite žrtve, na čemer smo v Sloveniji že veliko naredili, se zapostavlja vidik obravnave povzročiteljev nasilja. Z njimi zaenkrat bolj sistematično dela samo Društvo za nenasilno komunikacijo, ki nudi treninge socialnih veščin, a pomembno bi bilo njihove programe dodatno okrepiti, paralelno s tem pa izpostaviti sistem, preko katerega bi za to posebej usposobljeni strokovnjaki oziroma strokovnjakinje izvajali sistematične ocene povzročiteljeve osebnosti in vedenja, s posebnim poudarkom na ugotavljanju njegove nasilniške in maščevalne naravnanosti ter oceni, česa je sposoben v relaciji do partnerke.

Prav tako bi bilo potrebno ponovno premisliti o zakonodaji v smeri, da bi bili povzročitelji v te programe napoteni oziroma bi bili za njih obvezujoči.

''Za žrtev nikakor ni bolje ali varneje vztrajati v nasilnem razmerju.'' dr. Jasna Podreka

Jasna Podreka | Avtor: Anže Petkovšek Jasna Podreka, intervju s sociologinjo. Anže Petkovšek
Je mogoče sklepati, da se žrtve ne odločijo za prijavo, ker jih je strah maščevanja?
Več kot polovica umorov se zgodi za tem, ko je ženska napovedala prekinitev ali je že izstopila iz nasilnega razmerja. Gre za povzročiteljevo reakcijo na odločno držo žrtve, ki je bila v dolgoletno podrejenem položaju. Takrat postanejo nasilni partnerji najbolj nevarni, saj se zamaja njihova pozicija moči, ki je za njiih ključna.

Gre za posebej občutljivo obdobje, a to nikakor ne pomeni, da je za žrtev bolje ali varneje vztrajati v takšnem razmerju. Dlje časa kot preteče med ločitvijo, manj nevaren postaja povzročitelj nasilja. Verjamem, da jih je mogoče od tovrstnih dejanj odvrniti, če se z njimi v tem ključnem obdobju aktivno dela.

Ena najmočnejših sredstev manipulacij, zaradi katerih žrtve nemalokrat oklevajo s prijavo, so otroci. Žrtve tako ne reagirajo zaradi bojazni, da jih bodo izgubile ali da bodo tudi oni sami postali žrtve. Otroke dobro ščiti zakonodaja. Po zakonskih določbah so žrtve nasilje tudi, ko so priča nasilju.

Seveda pa obstaja še veliko drugih kompleksnih elementov, zaradi katerih se žrtve ne odločijo za prijavo.

Kakšno podporo ima na voljo žrtev, ko se odloči za prijavo nasilnega ravnanja?
Institucionalni model zaščite žrtve v Sloveniji je relativno dober, vendar le, ko se vključijo vsi deležniki – tudi nevladne organizacije. Center za socialno delo (CSD) se vključi po uradni dolžnosti in je na nek način nosilec primera. Tam se skličejo tako imenovane multidisciplinarne skupine, kjer se izdela varnostni načrt za žrtev za prehod iz nasilnega razmerja. V teh procesih lahko sodelujejo različne institucije, na primer na področju zdravstva in šolstva. Obenem CSD neposredno sodeluje s policijo, sodišči in tožilstvom.

Gre za uradne postopke, ki so za žrtve praviloma zelo stresni, zato potrebujejo dodatno podporo. Hkrati velikokrat trajajo nekaj časa, saj se mora uradno preveriti dejansko stanje. Žrtve lahko v vmesnem času obupajo. Tukaj predstavljajo pomemben steber zaščite prav nevladne organizacije, ki nudijo dodatno podporo opolnomočenja, pomoč pri pripravah na uradne postopke in psihosocialno podporo. Obenem so ključnega pomena, saj udeležene spremljajo tudi po končanih uradnih postopkih.

Potrebno je poudariti možnost, da ima v primeru, ko žrtev ne biva več doma in kaj potrebuje, pravico do spremstva policije. To obdobje ločitve je posebej problematično. Svetujemo, da se s partnerji takrat ne soočajo na samem. V tem času je kdaj prisotna želja po srečanju, saj se žrtve spominjajo dobrih plati povzročitelja, a jih je takrat potrebno opolnomočiti, da tega ne storijo.

Če doživljate nasilje, pokličite na brezplačni zaupni SOS telefon za žrtve nasilja - 080 11 55. Dosegljiv je 24 ur na dan, vse dni v letu. Možna je tudi komunikacija na drustvo-sos@drustvo-sos.si. V primeru, da povzročate nasilje, se obrnite na Društvo za nenasilno komunikacijo.

Društvo SOS telefon je pri nas najdlje delujoče društvo na tem področju. Nudijo 24-urno telefonsko pomoč in različne programe ter mehanizme za pomoč žrtvam nasilja. Posebej je še potrebno izpostaviti Društvo za nenasilno komunikacijo, ki med drugim vodi program za povzročitelje, Zavod EMMA, center za pomoč žrtvam nasilja, Psihosocialno svetovalnico, Združenje za MOČ, še posebej v primerih spolnega nasilja, če le naštejem nekatere. Nevladni sektor pri nas deluje izjemno dobro, zato spodbujamo vse, da se na te organizacije tudi obrnejo.

Na splošno lahko ocenim, da imamo v Sloveniji relativno dobro zakonodajo na tem področju, tudi institucionalni model zaščite je dober, je pa potrebno preučiti, katere so glavne pomanjkljivosti v preventivnem delu in kje je prostor za izboljšave.

Vendar včasih še vedno pride do prelaganja odgovornosti med uradnimi institucijami …
V najhujših primerih se to lahko zgodi. Osebno bi si želela, da bi kdaj kdo prevzel odgovornost. S tem bi se razkrile ključne napake, ki bi pripomogle pri iskanju boljših rešitev.

Znotraj sistema zakonodaje je mehanizmov za zaščito žrtve dovolj. A vsak primer je zgodba zase. Raziskave kažejo, da je v primerih umora s strani prijavljenega povzročitelja praviloma prišlo tudi do določenih postopkovnih in institucionalnih napak, a kazanje s prstom na eno samo institucijo je neproduktivno. Iz analize primerov se pokaže, da te napake niso bilo zavestno malomarne, temveč so posledica kadrovske podhranjenost institucij, šibke strokovne opremljenosti, nepovezanosti med institucijami in podobno.

Ta področja so namreč v kadrovski stiski. CSD nosi ogromno obveznosti in odgovornosti. Več pozornosti bi morali nameniti tudi delu z nasilneži.

Kako učinkoviti so zakonodajni ukrepi, kot je ukrep prepovedi približevanja? Bi bilo potrebno razmisliti o sistemskih izboljšavah?
Zakonodajni vidik za zaščito žrtve je zastavljen dobro, a manjkajo boljši ukrepi za nadzor in obravnavo povzročitelja, zlasti tedaj, ko ta ostane na prostosti. Trenutna zakonodaja ne omogoča 24-urnega nadzora povzročitelja po izrečenih ukrepih.

Če niso prisotne kakšne hujše telesne poškodbe žrtve, je pripor le redko odrejen. Kdaj se izreče, je vprašanje za pravosodne organe.

Sam ukrep prepovedi približevanja je načeloma izredno učinkovit. A sam po sebi ne zadostuje. Potrebni so paralelni ukrepi in dela, ki spremljajo oba – tako žrtev kot povzročitelja.

Delež ukrepov prepovedi približevanja, ki so bili letos kršeni, znaša 29 %, v letih od 2018 do 2021 pa je bil ta delež v povprečju 45 %, kažejo podatki policije. Ukrep je izrečen za 48 ur in nemudoma poslan v presojo preiskovalnemu sodniku. Ta ga lahko razveljavi, praviloma pa ga potrdi in podaljša do 15 dni. Na obrazložen predlog žrtve lahko preiskovalni sodnik ukrep naknadno podaljša do skupno 60 dni.

Po nedavni tragediji v Dravogradu je Društvo SOS telefon v izjavi za javnost zapisalo, da je morda čas, da razmislimo o uvedbi elektronske zapestnice, ki bi sledila povzročitelju v primeru, ko bi bil zoper njega izrečen ukrep prepovedi približevanja.
Najprej je potrebno dobro preučiti možnost elektronskega nadzora, saj se tu soočamo tudi s področjem človekovih pravic povzročitelja in varstvom osebnih podatkov. Vendar bi lahko tovrsten mehanizem pomenil učinkovitejši nadzor, s katerim bi se lahko izognili najbolj rigoroznim ukrepom, kot je pripor, in imeli sočasni nadzor nad njegovim gibanjem.

Tu ne bi šlo za omejevanje gibanja v vsakdanjem življenju, ampak izključno za spremljanje gibanja, v kolikor bi se povzročitelj žrtvi približeval. S takšno napravo bi bilo smiselno opremiti žrtev, tožilstvo in policijo, ki bi bili sočasno obveščeni o morebitnih kršitvah. Vredno bi torej bilo razmišljati v tej smeri, a resni pogovori zaenkrat še ne potekajo. Podoben sistem že poznajo ponekod v Latinski Ameriki, na primer v Urugvaju, Argentini in Mehiki. V Evropi so nekaj podobnega uvedli v Španiji, na Portugalskem in Slovaškem.

Večina kršitev ukrepa prepovedi približevanja je v obliki pošiljanja sporočil preko telefona, manj pa je zalezovanja, osebnega stika kršitelja z žrtvijo ali pa prihoda oziroma vrnitve v skupno bivališče. Policija ugotavlja kršitve samostojno ob izvajanju nadzora, v veliko primerih pa je o kršenju ukrepa obveščena s strani žrtve. Če so žrtve nasilja tudi otroci, je ukrep prepovedi približevanja izrečen tudi do njih in do vzgojno izobraževalne ustanove, ki jo obiskujejo.

Bi bilo smiselno vpeljati še druge ukrepe poleg elektronskih zapestnic za sledenje?
Dobro bi bilo vzpostaviti posebne specializirane študijske programe za izobraževanje strokovnjakov oziroma strokovnjakinj za delo s povzročitelji nasilja.

V preventivnem smislu bi bilo smiselno sistemsko vpeljati učne vsebine o odnosih in nasilju, ki bi postali del obveznega kurikuluma na različnih izobraževalnih nivojh.  

Vsekakor bi država morala bolj sistematično pristopiti k boljšemu financiranju preventivnih programov tako vladnih kot nevladnih organzacij, razmišljati o kadrovskih okrepitvah in sistematičnemu financiranju kampanj zoper nasilje.

Kakšen je tipičen osebnostni profil povzročitelja nasilja?
Povzročitelji imajo zelo različne tipe osebnosti, a z določenimi skupnimi lastnostmi. So izredno močni in uspešni manipulatorji. Gre za kompleksne tipe osebnosti, ki imajo praviloma različne oblike motenj v osebnostnem delovanju. Ne gre za bolezenska stanja, ampak za posebno obliko osebnostne strukture oziroma značajskih značilnosti, torej za neko trajno stanje vedenja.

Uporaba nasilja je njihova značajska lastnost, ki se manifestira praviloma samo znotraj doma, nad osebami, ki jih smatrajo za podrejene ali sebi manjvredne. Del teh značajskih potez je tudi prikrivanje svojega nasilništva izven družinskega okolja. Zunaj doma se zato praviloma vedejo povsem drugače, zato znanci ne reagirajo, saj pogosto mislijo, da bi mu s tem naredili krivico.

Jasna Podreka | Avtor: Anže Petkovšek Jasna Podreka, intervju s sociologinjo. Anže Petkovšek

Moja študija na podlagi analize sodnih spisov, v kateri sem preučila 24 primerov umora in poskusa umora partnerke, je pokazala, da sta bili kar dve tretjini povzročiteljev nasilni izključno znotraj doma, v nekaterih primerih tudi nad otroki.

Med temi je mogoče ločiti dva prevladujoča profila. Takšni, ki so zunaj doma izrazito priljubljeni v družbi, nemalokrat dobro izobraženi in uspešni. Drugi so tipično pasivni in introvertirani, vendar neškodljivi. V družbi pogosto nevidni in neopaženi. Torej z dvema obrazoma.

Zgolj tretjina je torej teh, ki je vsesplošno nasilnih tudi zunaj doma in so praviloma tudi družbeno problematični, na primer s kriminalno kartoteko. Kar je morda zanimivo, je, da ta skupina predstavlja najmanjši delež med povzročitelj umorov partenrk. Od tod torej tudi začudenje v družbi ob tragičnih primerih, saj naj bi šlo za tako urejeno družino… a podrobnosti kažejo drugače.

Pri povzročiteljih nasilja ne gre za duševno patološko stanje. Se namreč zelo dobro zavedajo, a nimajo uvida v lastno nasilno vedenje – ne prepoznavajo, da je s tem kaj narobe ali pa celo menijo, da so do tega upravičeni. Imajo egocentričen način gledanja na življenje, od koder čutijo pravico, da si partnerko podredijo in da nosijo glavno besedo. Nasilneži imajo tipično tradicionalna prepričanja o svetu, spolih in odnosih.

Za pojasnitev nasilja ali kaznivih dejanj uporabljajo racionalizacijo, kot je na primer – ''prisilila me je v to, ker me ni želela poslušati'', ali pa ga zanikajo. Slednje se sicer ne dogaja pri umorih, ki jih storilci načeloma priznajo, a še vedno iščejo racionalne razlage za svoja dejanja.

Na katere indice mora biti morebitna žrtev pozorna, še preden bi lahko prišlo do fizičnega nasilja?
Nasilje v zasebni sferi se razvija postopoma skozi različne oblike psihičnega nasilja in manipulativnega vedenja, ki lahko postopoma prerastejo tudi v fizično nasilje. Psihično nasilje se tipično odvija na način, ki ga žrtev zelo dolgo ne prepozna.

V razmerjih bi se morali ves čas prevpraševati, v kakšnem odnosu živimo in kako se v njih počutimo. Če gre za odnos, v katerem se vedno vse zaključi v korist enega, če so zahteve enega vedno večje, če nekdo drugemu krči socialni krog, omejuje finančna sredstva, vsakdanje aktivnosti, ambicije… in se ta omejevanja stopnjujejo, druga oseba pa živi v krču in v strahu ob vsakokratni misli, kako bo ob določenem njenem ravnanju nasprotna stran reagirala, so to zelo pomembni indici, ki kažejo, da je s tem odnosom nekaj narobe.

Vsako nasilje v zasebni sferi se začne postopoma in skozi oblike vedenja, ki jih praviloma ne zaznavamo kot problematične. Nasilje je tudi to, ko partner grozi, da bo škodoval samemu sebi, saj s tem vzbuja občutke krivde in strahu pri žrtvi.

Prej ko prekinemo nasilni krog, varnejši smo. Pri vztrajanju v tovrstnih razmerjih povzročitelj pridobiva moč in si obenem več drzne. 

Ali gre pri nasilju za prenos vzorcev vedenja iz odraščanja in iz drugih odnosov? Je ženska bolj izpostavljena, če je že prej doživljala podobne situacije?
Kar nekaj primerov je, ko se vzorci vedenja prenesejo na obeh straneh, tako pri žrtvi kot storilcu. Zato je potrebno prekiniti krog nasilja čim prej v življenju, že v otroštvu, saj sicer pride do prenosa sporočila naslednji generaciji, da je takšno vedenje sprejemljivo. Če do tega ne pride, so te osebe bolj nagnjene k takšnim odnosom ali pa jih ne prepoznavajo. Nasprotno pa se tudi pri povzročiteljih v tretjini primerov pokaže, da so sami bili priča ali žrtve nasilja v otroštvu.

Koliko moških se obrne po pomoč na nevladne organizacije?
Sami se po pomoč obrnejo v zelo majhnem številu, pa naj gre za povzročitelje ali žrtve. Še posebej pri slednjih, saj doživljajo veliko družbeno stigmo.

Zagovorniki enakosti spolov smo večkrat deležni kritik, da diskriminiramo moške žrtve nasilja, v resnici pa se zavzemamo za rahljanje tradicionalnih vzorcev tudi na način, da prepoznavamo šibkosti in druge vidike moškosti in pripoznamo, da v tem ni nič sramotnega.

Kadar so moški žrtve takšnih ravnanj, gre za druge oblike nasilja. Večinoma gre za psihične oblike nasilja in za nasilje, ki ga redkeje opazimo. Sočasno pa gre za nasilje, ki redko ali nikoli neposredno ne ogroža njihovega življenja. Stopnja ogroženosti, ko je povzročiteljica ženska, je torej bistveno drugačna. A to ne pomeni, da nasilja nad moškimi ni potrebno obravnavati. Ta podatek razloži, da je z vidika preventive potrebno postopati drugače.

Velja, da so ženske bistveno pogosteje žrtve hujših oblik intimnopartnerskega nasilja. Statistika umorov kaže, da skoraj polovico vseh umorov ter poskusov umora žensk izvršijo njihovi bivši ali aktualni partnerji. Statistika intimnopartnerskih umorov moških kaže, da so povzročiteljice ženske v sedmih odstotkih primerov.

 
Komentarjev 8
  • bobubob 11:58 16.maj 2022.

    Vsi bi imeli samo pravice, dolžnosti pa ne. In seveda, vedno je kriv nekdo drug. Tako pač poteka sodobno izobraževanje od vrtca naprej. Da ne omenjam 'sodobne' penologije..... Skratka - pričakovano. Ker običajno nihče ne žaga lastne veje, bo ta ...prikaži več ta družba gnila dalje. Skupaj z EU, saj nam je ravno ta na tej poti dala precejšen pospešek....

  • Avatar omega_v6
    omega_v6 08:11 16.maj 2022.

    Prosim vas nehajte nabijati!! Kdo vam jer kriv?? V Sloveniji si VSAKA ženska izbira sama partnerja!! Kdo je kriv ženskam za slabe odločitve?? Se vam je treba po 3 mesecih že poročiti in imeti otroke?? Zakaj ne spoznate partnerja oziroma ...prikaži več partnerko kot se spodobi?? Danes je zabaven,ker se ga je napil jutri pa bo nasilen in pri nasilju nebi smelo biti tolerance!! Ko dekle dobi prvo klofuto je to znak za konec in OPROSTI nesme imeti teže!!

  • tlacan 20:24 15.maj 2022.

    Vsekakor bi bilo manj žrtev med ženskami, če se njihovo psihično nasilje ne bi tako toleriralo. Od mam se naučijo že najstnice jezikat, verbalno napadat in provocirat, ker jim nihče nič ne more oz. ne sme. Potom pa nekomu poči ...prikaži več film in je žrtev tukaj - uboga baba.