S podjetnikom Marjanom Beraničem iz Maribora smo se pogovarjali v nedeljo, na dan, ko se je odločil, da preneha z zbiranjem podpisov podpore za kandidaturo.
Preden sva se srečala, ste bili na Brezjah. Ali ste obisk maše ob stoti obletnici kronanja
Marije Brezjanske izkoristili tudi za volilno kampanjo?
Ravno zato sem šel. Zgodilo pa se je, da sem se odločil, da z današnjim dnem izstopam iz tekme za predsednika države.
Zakaj ste se za to odločili?
Dogajale so se težke stvari, ki jih nisem pričakoval. Danes je padla odločitev. Vseh razlogov ne bi obelodanil, bi pa rad opozoril na velike nepravilnosti v celotnem poteku predvolilne kampanje in na zakonodajo. Od začetka sem kandidiranje za predsednika države razumel kot nekaj vzvišenega. Da potrebuješ za to nek renome. Pojavil se je Alojz Peterle. In potem jaz. S svojim znanjem bi lahko veliko naredil za dobrobit Slovenije. Zgrešeno je, da lahko v eni od evropskh držav za predsednika kandidira vsak, recimo Štern, in za namene kampanje prodaja žensko telo.
Kaj vas najbolj moti?
Glede zbiranja podpisov smo doživeli katastrofo. Barabije in lumparije. Trdno sem prepričan, da nobeden iz druge lige kandidatov, kot jih je poimenoval Jože Andrejaš, ne more zbrati 5000 podpisov. Možnosti imajo samo prvi štirje kandidati. Ti so dobili formularje za zbiranje podpisov podpore vsaj tri dni prej kot preostali kandidati. Zato so lahko napadli upravne enote in, tako kot Peterle, podpise zbrali takoj. Mene vidijo kot podjetnika, ki bi rad bil politiki, in zahtevajo po 30, 50 ali celo 100 evrov za en glas. To je katastrofa. V svojem programu sem predstavil predloge za izvolitev predsednika. Predlagal sem, da bi predsednika volil višji državni zbor, ki bi ga sestavljali poslanci, deset do dvajset županov in glavarji, če jih bomo imeli. Kandidata bi predlagal mandatar.
Kdo bi bil mandatar?
Recimo Janez Janša. Predlagal bi določene ljudi, ki bi se morali izkazati pred državnim zborom, tako kot recimo kandidat za guvernerja Banke Slovenije. Določeni bi morali biti neki kriteriji, recimo starost, psihofiične zmožnosti, izobrazba in tako dalje. Ni nujno, da mora biti kandidat doktor znanosti. Lahko je kmet, vendar se mora izkazati. Ne more kandidirati nekdo, ki je star 30 let, kandidat bi moral biti starejši od 45 let. Drnovšek ne more predstavljati države s svojimi problemi. Ne more kandidirati Pečaričeva, čeprav invalide spoštujem.
Zakaj ne?
Če je to edina možnost, da se problem invalidov prikaže v predsedniški kampanji, je to zelo slaba demokracija. Zakaj ni druge možnosti, drugih inštitucij, prek katerih bi lahko opozorila na nepravilnosti?
Koliko podpisov ste uspeli zbrati?
Do sedaj imam nekaj manj kot šeststo podpisov. Računal sem, da bi mi jih uspelo do konca zbrati kakih 3000. Imel sem tudi tri stranke, ki bi me podprle, vendar sem spoznal, da se želijo samo okoristiti. Najprej so obljubili, da me bodo podprli, zdaj pa zahtevajo pet tisoč evrov. Sicer pa mi kot podjetniku nočejo dati podpisa, ker mislijo, da se bom s tem okoristil. Imajo me za nekega Krambergerja. Jaz nisem želel kandidature izkoristiti za svojo prepoznavnost. Ljudem sem želel priti naproti. Že pred 15 leti sem izdal knjigo in sem imel z ljudmi stike glede stisk in vem, kaj bi morala država reševati. Vidim pa, da novinarji nimajo interesa za nobeno duhovno knjigo. Ne zanima jih, kaj bi sploh rad. Pravijo, da sem želel volivce podkupiti. Jaz sem hotel le pokazati, da če mi je nekdo pripravljen dati podpis, iti na občino, sem ga pripravljen kot človek nagraditi. Da bi pokazal, da moramo delati eden za drugega, ne da smo eden drugemu nevoščljivi. Ena gospa, invalidka, pritlikavka mi je pisala, da mi bo dala podpis, če ji omogočim računalnik. Še to bom naredil, računalnik bom kupil. Stane okrog sedemsto evrov. Sem se že pozanimal.
Pravite, da vas primerjajo s Krambergerjem …
Kramberger brez mene ne bi nikoli kandidiral. Ob njem sem bil šest mesecev. Ni ga človeka v Sloveniji, ki bi ga tako poznal, kot sem ga jaz. Tako kot jaz je živel v Nemčiji, zato je na stvari gledal drugače. Znal je pristopiti k ljudem in jih povezati. Ljudje so jokali, ko je govoril. Bili so zatrti od komunistov. Prišel je en "raufenkirer", preprost človek kot jaz, in rekel: "Komunisti, šauflali boste!" Bal sem se, da se bo zgodilo to, kar se je zgodilo. Če bi o njem napisal knjigo, bi zapisal, da si je sodil sam. Kolikokrat sem mu rekel, naj ne dela tega in onega, a svaril ni vzel zares. Govoril je brez dlake na jeziku in zmerjal ljudi. Tudi tiste, ki niso bili krivi. Večkrat sem mu rekel, da se spravlja v nevarnost. Če ne bi bilo njega, bi bila zgodovina čisto drugačna. Določil je volitve. Če ne bi bilo njega, bi zmagal Jože Pučnik.
Za volilno kampanjo ste namenili 60.000 evrov iz lastnega žepa. To je veliko denarja. Kako si lahko to privoščite?
Jaz si to lahko privoščim. Bil sem v Nemčiji in sem privarčeval. Dobil sem denar tudi od ene parcele, ki sem jo prodal. Zdaj se ukvarjam z založništvom. To sem bil pripravljen narediti za dobrobit Slovenije. Sicer sem veliko daroval Karitasu in Rdečemu križu. Podarjam tudi varni hiši v Mariboru. Pripravljen sem bil sam financirati volilno kampanjo in še lastne gate prodati, saj sem imel vizijo in velike ideje. Rekel sem celo, da ne bi lepil nobenih plakatov s svojo sliko. Namesto tega bi recimo nalepil plakate za ceste, na katere bi napisal nekaj takega kot je: "Toliko in toliko jih je umrlo na cestah. Vzemi si čas in ne življenje. Predsedniški kandidat."
Kako vas je pot zanesla v Nemčijo in s čim ste se tam ukvarjali?
Ko sem se leta 1971 izučil, sem želel, tako kot takrat vsi, v svet. V Nemčiji sem ustanovil eno majhno podjetje. Prodajal sem avtomobile. Dobil sem tudi licenco za slikanje iz zraka in letel. Poleg tega se že takrat nisem strinjal z državno ureditvijo. Tito je bil zame največji sovražnik. Videti ga nisem mogel in tudi v vojski nisem služil. S politiko se nisem želel ukvarjati, sem pa dogajanje v Jugoslaviji ves čas spremljal. Socializem je gnil sistem. Njegove posledice se čutijo še danes. Mačehovski socializem je kriv za samomore, nesreče na cestah in še marsikaj. Ker ljudem primanjkuje vere.
Odraščali pa ste v Mariboru …
Ko sem šel v osnovno šolo v prvi razred, smo morali reči: "Za domovino, s Titom naprej!" Jaz pa sem rekel: "Nazaj!" Tita sem sovražil, pa se na politiko sploh še nisem spoznal. Ne vem, kako sem vedel, da je lopov. Ko so na moj rojstni dan leta 1962 ubili Kennedyja, sem jokal. Sploh nisem vedel, za kaj gre. Bil sem smrkavec in mi je bilo žal, da so ubili Kennedyja in ne raje Tita. Ko sem šel v Nemčijo, je moja mama rekla, da ne bom živ nazaj prišel.
Zapisali ste, da ste doživeli osebni preobrat, ki vam je spremenil življenje. Kdaj in kaj se je zgodilo?
Zgodilo se je okrog leta 1989, ko me je telo začelo opozarjati. Živel sem v kapitalizmu in videl sem, kako kapitalizem nastaja.
Ste imeli zdravstvene težave?
Ne, ne bi rekel, da so bile to zdravstvene težave. Bolj stresne. Potem se začnejo pojavljati nekatere stvari in se sprašuješ, od kje to prihaja. Občutil sem, da imamo neke rane, prek katerih se sovražimo. Študiral sem ta duh. Zakaj nekdo nekoga sovraži. To je vse podedovano. Kaj vse to pomeni, sem opisal v Knjigi srca, ki sem jo izdal letos, vendar nobeden od novinarjev ni imel pravega interesa, da bi jo prebral. Človek se mora spopasti s tisto pravo resničnostjo, ki prebiva v njem. Moj preobrat je bil, da sem, enako kot zdaj v kampanji, videl, da vsak prodaja predvsem samega sebe ali svoje probleme. Predsednik pa mora delati za narod. Ta trpi zaradi hinavščine, ki je nastala iz socializma. Ker ni bilo vere, ni bilo ljubezni. Jaz sem to videl. Neljubezen sem videl in sem razmišljal, kaj lahko naredim v eni državi, da se bodo ljudje radi imeli. Veliko stvari sem videl in knjigo prevedel, da bi imeli Slovenci možnost iz nje črpati informacije za življenje. Poznal sem enega terapevta, ki je nekoč rekel, da Slovenija potrebuje 5000 psihoterapevtov. Imamo milijon trgovin, za narod se pa nobeden ne briga.
Pa je predsedniška funkcija prava za to?
Predsedniška funkcija je prava za to. Jaz vem stoodstotno, da ima Drnovšek depresije, ki jih skriva. Govori o višjem zavedanju, a sploh ne ve, kaj to je. Jaz depresije ne bi skrival. Rekel bi: "Tudi jaz sem bil tak, tudi jaz sem imel v življenju probleme. Ampak jih bomo rešili, če bomo eden drugemu povedali." V šolo bi uvedel čustveno inteligenco in rekel bi, da bi bilo kaznivo, če nekdo ne bi šel k verouku.
Kaj pa je višje zavedanje?
Višje zavedanje pomeni, da vas razumem in če vas imam rad, ne bom gledal, kakšen dobiček imam. Normalen človek gleda le na korist, človek, ki ima višje zavedanje, pa da iz srca, če nekdo nekaj potrebuje. Lahko sovražim Janšo in njegove, a moram biti na državni proslavi, saj sem poklican, da dam narodu motivacijo, ljubezen do države. O tem sem prebral na stotine knjig. V vseh piše eno in isto: "Ne poskušaj spremeniti sveta. Sam se spremeni!" Tega dela imaš dovolj za celo življenje. Pri nas manjka tega, da bi delali drug za drugega, človek za človeka. Ko mi je Trstenjak napisal predgovor h knjigi, sem mu hotel dati pet jurjev, pa je rekel, da me bo za ušesa. Drnovšku sem dve knjigi podaril in ga prosil, naj mi napiše misel za knjigo, a še odgovora nisem dobil.
V svojem programu podpirate večjo vlogo Cerkve …
No, to je malo tako tako. Cerkev ima svoje napake. Jaz vidim, da je cerkev usposobljena, ker ima duhovnike. Da bi preveč cerkev podpiral, to ne. Mislim, da bi morali biti duhovniki plačani za delo, ki ga opravljajo. Država je zavozila, da nimamo več psihiatrov, duhovniki pa so neki način usposobljeni za to, da opravljajo njihovo delo.
V svojem programu predlagate, da bi morali imeti delavci najmanj 1000 evrov plače, govorite o brezplačnem vrtcu in materialni podpori 10.000 evrov za prvega in 30.000 evrov za drugega otroka. Se vam to zdi izvedljivo?
Ja, to sem imel v programu. In potem me novinarji sprašujejo, kje bom vzel tisoč evrov. Država pobira davek in se hvali v Evropski uniji, da imamo povprečno plačo 1260 evrov. Delavci v Muri imajo manj kot 400 evrov plače. Država bi morala tistim, ki imajo slabšo plačo, preostanek prispevati iz proračuna, tako kot subvencije kmetom. Potem se ne bi mogla hvaliti, da ima dobiček. Pri rojstvih pa je tako, da bi morali bodoče starše motivirati. Država bi morala tvegati in reči: "Sto tisoč za prvega otroka. Za drugega nič, da pride tretji. Tretji je najbolj važen, saj bo zaradi njega velika družina, zato bi morala dati zanj 30.000 evrov."
Kaj menite o megazabavišču?
To bi bilo treba prepovedati. To je sramota. Največja lumparija. Banda in prostitucija. V Nemčiji, če je nekje casino, ljudje, ki živijo v radiuju 40 do 50 kilometrov, ne smejo vstopiti vanj. Če bi to veljalo pri nas, nekdo, ki je iz Ljubljane, ne bi smel v ljubljanski casino. Moral bi imeti dovolj sredstev, da gre v drug kraj. Tako gredo družine k vragu.
Kako bi rešili vprašanje razseljene romske družine Strojan?
Drnovšek bi moral posredovati še pravi čas, ne ko je bilo že vsega konec. On je prvi, ki je odgovoren. Ker sovraži vlado, je privoščil Janši, da bi letel. Vlada se je morala vmešati, kot da nima kaj drugega početi. Če bi bil jaz predsednik, bi takoj šel tja. Enako ob zadnji nesreči v Cirkovcah in na ljubljanski obvoznici, ko je bilo sedem mrtvih. Kje je bil predsednik? Takoj bi moral priti in dati apel.
Apel?
Normalno. Tu se pokaže, ali mu gre za enega človeka. Poglejte Nemce. V Afriki ostane eden brez denarja in ga cela država rešuje. Predsednik mora pokazati, da mu državljani nekaj pomenijo.
Zdaj se vračate v Maribor ... Boste danes dali odstopno izjavo?
Ja. Malo smo sicer žalostni vsi skupaj. Če se človek nečesa loti, je pripravljen na uspeh. Moraš biti borben. Jaz sem rad borben, če se le da, ampak ko vidiš, da nima smisla, potem ti volja pade …
Najlepša hvala za pogovor!
Ravno zato sem šel. Zgodilo pa se je, da sem se odločil, da z današnjim dnem izstopam iz tekme za predsednika države.
|
Pravijo, da sem želel volivce podkupiti. Jaz sem hotel pokazati le, da če mi je nekdo pripravljen dati podpis, iti na občino, sem ga pripravljen kot človek nagraditi. Da bi pokazal, da moramo delati eden za drugega. |
|
Dogajale so se težke stvari, ki jih nisem pričakoval. Danes je padla odločitev. Vseh razlogov ne bi obelodanil, bi pa rad opozoril na velike nepravilnosti v celotnem poteku predvolilne kampanje in na zakonodajo. Od začetka sem kandidiranje za predsednika države razumel kot nekaj vzvišenega. Da potrebuješ za to nek renome. Pojavil se je Alojz Peterle. In potem jaz. S svojim znanjem bi lahko veliko naredil za dobrobit Slovenije. Zgrešeno je, da lahko v eni od evropskh držav za predsednika kandidira vsak, recimo Štern, in za namene kampanje prodaja žensko telo.
Kaj vas najbolj moti?
Glede zbiranja podpisov smo doživeli katastrofo. Barabije in lumparije. Trdno sem prepričan, da nobeden iz druge lige kandidatov, kot jih je poimenoval Jože Andrejaš, ne more zbrati 5000 podpisov. Možnosti imajo samo prvi štirje kandidati. Ti so dobili formularje za zbiranje podpisov podpore vsaj tri dni prej kot preostali kandidati. Zato so lahko napadli upravne enote in, tako kot Peterle, podpise zbrali takoj. Mene vidijo kot podjetnika, ki bi rad bil politiki, in zahtevajo po 30, 50 ali celo 100 evrov za en glas. To je katastrofa. V svojem programu sem predstavil predloge za izvolitev predsednika. Predlagal sem, da bi predsednika volil višji državni zbor, ki bi ga sestavljali poslanci, deset do dvajset županov in glavarji, če jih bomo imeli. Kandidata bi predlagal mandatar.
Kdo bi bil mandatar?
Recimo Janez Janša. Predlagal bi določene ljudi, ki bi se morali izkazati pred državnim zborom, tako kot recimo kandidat za guvernerja Banke Slovenije. Določeni bi morali biti neki kriteriji, recimo starost, psihofiične zmožnosti, izobrazba in tako dalje. Ni nujno, da mora biti kandidat doktor znanosti. Lahko je kmet, vendar se mora izkazati. Ne more kandidirati nekdo, ki je star 30 let, kandidat bi moral biti starejši od 45 let. Drnovšek ne more predstavljati države s svojimi problemi. Ne more kandidirati Pečaričeva, čeprav invalide spoštujem.
|
|
|
Beranič predsednika ne bi izbiral na neposrednih volitvah. © Boštjan
Tacol/Žurnal24
|
Zakaj ne?
Če je to edina možnost, da se problem invalidov prikaže v predsedniški kampanji, je to zelo slaba demokracija. Zakaj ni druge možnosti, drugih inštitucij, prek katerih bi lahko opozorila na nepravilnosti?
Koliko podpisov ste uspeli zbrati?
Do sedaj imam nekaj manj kot šeststo podpisov. Računal sem, da bi mi jih uspelo do konca zbrati kakih 3000. Imel sem tudi tri stranke, ki bi me podprle, vendar sem spoznal, da se želijo samo okoristiti. Najprej so obljubili, da me bodo podprli, zdaj pa zahtevajo pet tisoč evrov. Sicer pa mi kot podjetniku nočejo dati podpisa, ker mislijo, da se bom s tem okoristil. Imajo me za nekega Krambergerja. Jaz nisem želel kandidature izkoristiti za svojo prepoznavnost. Ljudem sem želel priti naproti. Že pred 15 leti sem izdal knjigo in sem imel z ljudmi stike glede stisk in vem, kaj bi morala država reševati. Vidim pa, da novinarji nimajo interesa za nobeno duhovno knjigo. Ne zanima jih, kaj bi sploh rad. Pravijo, da sem želel volivce podkupiti. Jaz sem hotel le pokazati, da če mi je nekdo pripravljen dati podpis, iti na občino, sem ga pripravljen kot človek nagraditi. Da bi pokazal, da moramo delati eden za drugega, ne da smo eden drugemu nevoščljivi. Ena gospa, invalidka, pritlikavka mi je pisala, da mi bo dala podpis, če ji omogočim računalnik. Še to bom naredil, računalnik bom kupil. Stane okrog sedemsto evrov. Sem se že pozanimal.
|
Bal sem se, da se bo zgodilo to, kar se je zgodilo. Če bi o Ivanu Krambergerju napisal knjigo, bi zapisal, da si je sodil sam. Kolikokrat sem mu rekel, naj ne dela tega in onega, a svaril ni vzel zares. Govoril je brez dlake na jeziku in zmerjal ljudi. Tudi tiste, ki niso bili krivi. |
|
Kramberger brez mene ne bi nikoli kandidiral. Ob njem sem bil šest mesecev. Ni ga človeka v Sloveniji, ki bi ga tako poznal, kot sem ga jaz. Tako kot jaz je živel v Nemčiji, zato je na stvari gledal drugače. Znal je pristopiti k ljudem in jih povezati. Ljudje so jokali, ko je govoril. Bili so zatrti od komunistov. Prišel je en "raufenkirer", preprost človek kot jaz, in rekel: "Komunisti, šauflali boste!" Bal sem se, da se bo zgodilo to, kar se je zgodilo. Če bi o njem napisal knjigo, bi zapisal, da si je sodil sam. Kolikokrat sem mu rekel, naj ne dela tega in onega, a svaril ni vzel zares. Govoril je brez dlake na jeziku in zmerjal ljudi. Tudi tiste, ki niso bili krivi. Večkrat sem mu rekel, da se spravlja v nevarnost. Če ne bi bilo njega, bi bila zgodovina čisto drugačna. Določil je volitve. Če ne bi bilo njega, bi zmagal Jože Pučnik.
Za volilno kampanjo ste namenili 60.000 evrov iz lastnega žepa. To je veliko denarja. Kako si lahko to privoščite?
Jaz si to lahko privoščim. Bil sem v Nemčiji in sem privarčeval. Dobil sem denar tudi od ene parcele, ki sem jo prodal. Zdaj se ukvarjam z založništvom. To sem bil pripravljen narediti za dobrobit Slovenije. Sicer sem veliko daroval Karitasu in Rdečemu križu. Podarjam tudi varni hiši v Mariboru. Pripravljen sem bil sam financirati volilno kampanjo in še lastne gate prodati, saj sem imel vizijo in velike ideje. Rekel sem celo, da ne bi lepil nobenih plakatov s svojo sliko. Namesto tega bi recimo nalepil plakate za ceste, na katere bi napisal nekaj takega kot je: "Toliko in toliko jih je umrlo na cestah. Vzemi si čas in ne življenje. Predsedniški kandidat."
|
Ko sem šel v osnovno šolo, v prvi razred, smo morali reči: »Za domovino, s Titom naprej!«. Jaz pa sem rekel: »Nazaj!«. Tita sem sovražil, pa se na politiko sploh še nisem spoznal. Ne vem, kako sem vedel, da je lopov. |
|
Ko sem se leta 1971 izučil, sem želel, tako kot takrat vsi, v svet. V Nemčiji sem ustanovil eno majhno podjetje. Prodajal sem avtomobile. Dobil sem tudi licenco za slikanje iz zraka in letel. Poleg tega se že takrat nisem strinjal z državno ureditvijo. Tito je bil zame največji sovražnik. Videti ga nisem mogel in tudi v vojski nisem služil. S politiko se nisem želel ukvarjati, sem pa dogajanje v Jugoslaviji ves čas spremljal. Socializem je gnil sistem. Njegove posledice se čutijo še danes. Mačehovski socializem je kriv za samomore, nesreče na cestah in še marsikaj. Ker ljudem primanjkuje vere.
Odraščali pa ste v Mariboru …
Ko sem šel v osnovno šolo v prvi razred, smo morali reči: "Za domovino, s Titom naprej!" Jaz pa sem rekel: "Nazaj!" Tita sem sovražil, pa se na politiko sploh še nisem spoznal. Ne vem, kako sem vedel, da je lopov. Ko so na moj rojstni dan leta 1962 ubili Kennedyja, sem jokal. Sploh nisem vedel, za kaj gre. Bil sem smrkavec in mi je bilo žal, da so ubili Kennedyja in ne raje Tita. Ko sem šel v Nemčijo, je moja mama rekla, da ne bom živ nazaj prišel.
Zapisali ste, da ste doživeli osebni preobrat, ki vam je spremenil življenje. Kdaj in kaj se je zgodilo?
Zgodilo se je okrog leta 1989, ko me je telo začelo opozarjati. Živel sem v kapitalizmu in videl sem, kako kapitalizem nastaja.
|
Bernič je prepričan, da pozna rešitve za mnoge tegobe Slovencev. © Boštjan Tacol/Žurnal24 |
Ne, ne bi rekel, da so bile to zdravstvene težave. Bolj stresne. Potem se začnejo pojavljati nekatere stvari in se sprašuješ, od kje to prihaja. Občutil sem, da imamo neke rane, prek katerih se sovražimo. Študiral sem ta duh. Zakaj nekdo nekoga sovraži. To je vse podedovano. Kaj vse to pomeni, sem opisal v Knjigi srca, ki sem jo izdal letos, vendar nobeden od novinarjev ni imel pravega interesa, da bi jo prebral. Človek se mora spopasti s tisto pravo resničnostjo, ki prebiva v njem. Moj preobrat je bil, da sem, enako kot zdaj v kampanji, videl, da vsak prodaja predvsem samega sebe ali svoje probleme. Predsednik pa mora delati za narod. Ta trpi zaradi hinavščine, ki je nastala iz socializma. Ker ni bilo vere, ni bilo ljubezni. Jaz sem to videl. Neljubezen sem videl in sem razmišljal, kaj lahko naredim v eni državi, da se bodo ljudje radi imeli. Veliko stvari sem videl in knjigo prevedel, da bi imeli Slovenci možnost iz nje črpati informacije za življenje. Poznal sem enega terapevta, ki je nekoč rekel, da Slovenija potrebuje 5000 psihoterapevtov. Imamo milijon trgovin, za narod se pa nobeden ne briga.
|
Normalen človek gleda le na korist, človek, ki ima višje zavedanje, pa da iz srca, če nekdo nekaj potrebuje. Lahko sovražim Janšo in njegove, a moram biti na državni proslavi, saj sem poklican, da dam narodu motivacijo, ljubezen do države. |
|
Predsedniška funkcija je prava za to. Jaz vem stoodstotno, da ima Drnovšek depresije, ki jih skriva. Govori o višjem zavedanju, a sploh ne ve, kaj to je. Jaz depresije ne bi skrival. Rekel bi: "Tudi jaz sem bil tak, tudi jaz sem imel v življenju probleme. Ampak jih bomo rešili, če bomo eden drugemu povedali." V šolo bi uvedel čustveno inteligenco in rekel bi, da bi bilo kaznivo, če nekdo ne bi šel k verouku.
Kaj pa je višje zavedanje?
Višje zavedanje pomeni, da vas razumem in če vas imam rad, ne bom gledal, kakšen dobiček imam. Normalen človek gleda le na korist, človek, ki ima višje zavedanje, pa da iz srca, če nekdo nekaj potrebuje. Lahko sovražim Janšo in njegove, a moram biti na državni proslavi, saj sem poklican, da dam narodu motivacijo, ljubezen do države. O tem sem prebral na stotine knjig. V vseh piše eno in isto: "Ne poskušaj spremeniti sveta. Sam se spremeni!" Tega dela imaš dovolj za celo življenje. Pri nas manjka tega, da bi delali drug za drugega, človek za človeka. Ko mi je Trstenjak napisal predgovor h knjigi, sem mu hotel dati pet jurjev, pa je rekel, da me bo za ušesa. Drnovšku sem dve knjigi podaril in ga prosil, naj mi napiše misel za knjigo, a še odgovora nisem dobil.
|
Poznal sem enega terapevta, ki je nekoč rekel, da Slovenija potrebuje 5000 psihoterapevtov. Imamo milijon trgovin, za narod se pa nobeden ne briga. |
|
No, to je malo tako tako. Cerkev ima svoje napake. Jaz vidim, da je cerkev usposobljena, ker ima duhovnike. Da bi preveč cerkev podpiral, to ne. Mislim, da bi morali biti duhovniki plačani za delo, ki ga opravljajo. Država je zavozila, da nimamo več psihiatrov, duhovniki pa so neki način usposobljeni za to, da opravljajo njihovo delo.
V svojem programu predlagate, da bi morali imeti delavci najmanj 1000 evrov plače, govorite o brezplačnem vrtcu in materialni podpori 10.000 evrov za prvega in 30.000 evrov za drugega otroka. Se vam to zdi izvedljivo?
Ja, to sem imel v programu. In potem me novinarji sprašujejo, kje bom vzel tisoč evrov. Država pobira davek in se hvali v Evropski uniji, da imamo povprečno plačo 1260 evrov. Delavci v Muri imajo manj kot 400 evrov plače. Država bi morala tistim, ki imajo slabšo plačo, preostanek prispevati iz proračuna, tako kot subvencije kmetom. Potem se ne bi mogla hvaliti, da ima dobiček. Pri rojstvih pa je tako, da bi morali bodoče starše motivirati. Država bi morala tvegati in reči: "Sto tisoč za prvega otroka. Za drugega nič, da pride tretji. Tretji je najbolj važen, saj bo zaradi njega velika družina, zato bi morala dati zanj 30.000 evrov."
Kaj menite o megazabavišču?
To bi bilo treba prepovedati. To je sramota. Največja lumparija. Banda in prostitucija. V Nemčiji, če je nekje casino, ljudje, ki živijo v radiuju 40 do 50 kilometrov, ne smejo vstopiti vanj. Če bi to veljalo pri nas, nekdo, ki je iz Ljubljane, ne bi smel v ljubljanski casino. Moral bi imeti dovolj sredstev, da gre v drug kraj. Tako gredo družine k vragu.
Kako bi rešili vprašanje razseljene romske družine Strojan?
Drnovšek bi moral posredovati še pravi čas, ne ko je bilo že vsega konec. On je prvi, ki je odgovoren. Ker sovraži vlado, je privoščil Janši, da bi letel. Vlada se je morala vmešati, kot da nima kaj drugega početi. Če bi bil jaz predsednik, bi takoj šel tja. Enako ob zadnji nesreči v Cirkovcah in na ljubljanski obvoznici, ko je bilo sedem mrtvih. Kje je bil predsednik? Takoj bi moral priti in dati apel.
Apel?
Normalno. Tu se pokaže, ali mu gre za enega človeka. Poglejte Nemce. V Afriki ostane eden brez denarja in ga cela država rešuje. Predsednik mora pokazati, da mu državljani nekaj pomenijo.
Zdaj se vračate v Maribor ... Boste danes dali odstopno izjavo?
Ja. Malo smo sicer žalostni vsi skupaj. Če se človek nečesa loti, je pripravljen na uspeh. Moraš biti borben. Jaz sem rad borben, če se le da, ampak ko vidiš, da nima smisla, potem ti volja pade …
Najlepša hvala za pogovor!
