Kaj vse so pripravljeni pogoltniti kulturniki, da bi lahko še naprej delali, kar hočejo?
Nik Rovan
V času vsesplošnih rezov je kultura eno izmed področij, ki so najbolj na udaru. Kulturne ustanove so zato postavljene pred izbiro: bodo izpolnjevale svoje osnovno poslanstvo in ustvarjale zahteven in visokokakovosten program, ki v njihove prostore privleče bolj malo obiskovalcev, ali pa bodo popustile pritisku komercializacije in znižale merila. Oddajanje prostorov je zato za marsikatero umetniško hišo rešitev, saj se pod pretvezo, da gre tako ali tako za zunanjega izvajalca, znebijo odgovornosti za vsebino prireditve. Kar seveda ne drži povsem, saj bi morale takšne ustanove vseeno imeti postavljena vsaj osnovna merila, kakšen program je zanje sprejemljiv; tako bi namreč veliko lažje presojale, kdaj je raven komercializacije prestopila meje njihovega poslanstva. Le redke so namreč ustanove, ki imajo komercialni in umetniški program tako strogo ločen, da je to vsakomur na prvi pogled jasno. Nekatere ustanove s svojimi rezultati dokazujejo, da je mogoče denar v kulturi dobiti tudi na trgu, a ob tem (tudi s pretakanjem teh sredstev v umetniški program) opozarjajo, da se javnega dela ne sme podvreči isti skušnjavi, saj ta na trgu sama ne more preživeti.
Pripis
Velikokrat so prireditve, ki jih v javnih prostorih organizirajo zasebniki, za javnost zaprte. Seveda drži, da so vrata umetniških ustanov zaradi predsodkov, neustreznega programa ali (predvsem) visokih vstopnin za javnost zaprta tudi sicer. Britanski državni muzeji in galerije so za obiskovalce brezplačni, plačati je treba le posebne razstave. Prevelik izziv?
