Slab spomin
Reforme (s pripombami) še vedno podpiram. Težave pa imam, ko prisluhnem predsedniku vlade, ki je pred enim letom goreče izpodbijal reforme in na okopih pozival državljane, naj gredo na referendume in glasujejo proti. Namesto da bi se že lani pogovarjali o kompromisih, h katerim pozivajo šele te dni, smo izgubili eno leto, ker so se prepirali, kdo ima bolj prav. Že lani bi se lahko pogovorili o tistih štirih ali petih odstotkih pokojninske reforme, ki jo je bilo treba letos spisati na novo. Pa se niso. Zdajšnji predsednik vlade je drugemu predsedniku vlade glasno oporekal, da pokojninske reforme morda sploh ne bomo potrebovali, saj “teza, da bomo morali dlje delati, ker dlje živimo, popolnoma izključuje povečanje produktivnosti, tehnološki razvoj in napredek”. Če bi lani sprejeli pokojninsko reformo, bi imela ta vsaj neke javnofinančne učinke, letos pa bi jo lahko, s socialnimi partnerji seveda, spremenili po svojih željah. Isto velja za druge ukrepe, ki jih malo spremenjene sprejemajo – z zamudo. Mogoče pa je krivo samo to, da nimam sreče, da bi imela res slab spomin.
