Med uslužbenci državne uprave velja za javno skrivnost, da gre v večini primerov deset odstotkov vrednosti javnega naročila za provizije. V žepe skorumpiranih birokratov, seveda. Ne trdim, da jih je veliko. Pravzaprav sploh ni potrebno, da jih je veliko. Dovolj jih je peščica, ki je na visokih položajih in poskrbi, da iz državnega proračuna odtekajo milijoni.
Modus operandi je znan. Izvajalci oziroma podjetja se med sabo dogovorijo, kdo bo prevzel kateri posel. Enkrat zmaga eden, drugič drugi, navzven pa dajejo vtis, da so med sabo “na smrt skregani”. Na razpise se prijavijo vsi, vrednost prijav pa se razlikuje le za evro ali dva. Uradniki v zameno za odstotke poskrbijo, da je prijaviteljem razpis pisan na kožo in da se v procesu izbiranja nič ne zaplete.
Rešitev. Država vsako leto za javna naročila nameni več kot dve milijardi evrov. In če fama desetih odstotkov drži, nepridipravi iz vrst birokratov državni proračun vsako leto opetnajstijo za vsaj 200 milijonov evrov.
Dragi ministri! Pravite, da nas bo padec pokojninske reforme vsako leto stal 220 milijonov evrov. Vzemite pod drobnogled javna naročila in glejte pod prste tistim, ki so pri koritu. Morda boste ugotovili, da pokojninska reforma na kratek rok vendarle ni tako krvavo potrebna in da lahko tistih 220 milijonov privarčujete, ne da bi bilo treba komu zategovati pas.
