Hudič ima mlade, kaj pa zdaj?

Dobro se spomnim trenutka, ko je konec leta 2019 sodelavka na glas komentirala, da se na Kitajskem dogaja nekaj čudnega. "Neko čudno pljučnico imajo," je takrat dejala. Nobena od naju si takrat ni predstavljala, da bova dve leti kasneje še vedno govorili o tej "čudni pljučnici". Od marca 2020, ko se je tudi pri nas začelo zares in smo nebogljeno zrli v prihodnost, je preteklo že veliko vode. Vemo, kako se virus obnaša, vemo, kako se mu lahko zoperstavimo, ampak spet je videti, da to tekmo izgubljamo. Hudič ima spet mlade, tokrat nam je na pot poslana različica omikron.

Anže Petkovšek

Če bi se znali kaj naučiti, bi vedeli, da so osnovni ukrepi, za katere zdaj res vedo že vsi – koliko se jih upošteva, je druga stvar – eden od elementov sestavljanke, ki tvori ščit pred boleznijo. Bodimo pošteni – umivanje rok, kašljanje v rokav in nošenje maske ne pomagajo le pri covidu, ampak na ta račun "poberemo" tudi kakšen prehlad manj kot običajno.

Če bi znali poslušati, bi vedeli, da se virus požvižga na naše želje in pričakovanja in zahteve in pravice. Virusu za vse to gladko malo dol visi. Njegova edina želja je skakati z enega gostitelja na drugega in pri tem izkoristiti vsako možnost, ki jo ima, za svojo nadgradnjo. To je približno tako, kot je z operacijskimi sistemi, brez nadgradnje se delovanje naprav upočasni, okrni in prej ali slej postane tako otežkočeno, da hočeš nočeš moraš na nov model. To, da bo virus mutiral in postajal vedno boljši v tem, kar je njegova glavna misija, je dejstvo in to smo vedeli.

Če bi znali poslušati, bi vedeli, da so cepiva odlično orodje, s katerim lahko virusu zadamo protiudarec. Vendar pa ni dovolj, če so cepiva na voljo samo v državah, kjer si to lahko privoščimo. Kolikokrat so znanstveniki opozarjali, da je treba poskrbeti za pravično porazdelitev cepiv. Kolikokrat so poudarjali, da so neprecepljene množice v revnejših državah idealen inkubator za virus. Nekaj v tej smeri je bilo narejenega – tudi Slovenija je opravila več donacij cepiva, ena zadnjih donacij je bila namenjena prav afriškim državam – a kot je razvidno iz poziva južnoafriške stroke, ki opozarja na slabo dostopnost cepiv, premalo.

In za povrhu vsega se zdi, da smo vsi skupaj otopeli. Nobena stvar nas ne gane več. Ko je Institut Jožef Stefan oktobra napovedal, da bi lahko v mesecu novembru umrlo med 300 in 400 ljudi, ki so zboleli za covidom-19, je bil odziv na to novico medel. Danes smo 29. novembra in število umrlih v mesecu novembru po podatkih Sledilnika znaša 462. 462 očetov, mam, dedkov, babic, sinov, hčera, bratov, sester …

Razumem, da se nam ne da več, da smo od vsega skupaj utrujeni, naveličani, sitni, ampak zdaj smo tu, kjer smo in to bo treba dati čez. Kako to prestati, že vemo. Kaj bo prinesla nova različica, je treba še počakati in pustiti strokovnjakom, da ugotovijo, kaj sploh prinaša. Kaj bo prineslo vse ostalo, kar se poleg virusa vali v snežni krogli, ne ve nihče. Mogoče pa je zdaj pravi čas za razmislek, kaj lahko vsak posameznik stori, da ne bo treba trepetati pred vznikom nove, vsaj na papirju še bolj nevarne različice.

barbara.perko@styria-media.si