Ko posle išče direktor na javni plači

Ob vseh zanimivih uradih, agencijah in zavodih imamo pri nas tudi neke vrste državne hibride med javnimi zavodi in podjetji. Pet takih zavodov išče delo za zapornike. A problem je, da večina slovenskih podjetij za možnost najema “zaporniške delovne sile” še nikoli ni niti slišala. Kdo je kriv? Direktorji teh zavodov. Lep dokaz je direktorica enega od tovrstnih zavodov s sedežem v Ljubljani. Ko smo končno odkrili, kje ima pisarno, ker tega podatka presenetljivo (ali pa namerno) ni v nobenem spletnem imeniku, in jo obiskali, nas je jezno vprašala: “Kako ste me pa našli?” Zanimiv pristop za direktorja, ki naj bi iskal posle.

Enako skrivnostna je s podatkom, koliko na uro zasluži zapornik. Namesto da bi izstrelila kot iz topa, kako zelo konkurenčni (poceni) so, učeno citira zakone in formule. O konkretnih številkah, ki gredo v te formule, da dobimo evre, pa nič. Če tako pridobiva tudi stranke, jih zagotovo ne prepriča. In če posla na trgu zaradi krize trenutno ni, zakaj ti zavodi državi ne ponujajo vsaj poceni fotokopiranja ali čiščenja? Ker lahko zaporniki “opravljajo le tiste dejavnosti, za katere je zavod registriran”, izvemo. Da se lahko za dodatne dejavnosti zavod doregistrira, za plačo direktorja v javni upravi očitno ni treba vedeti.


Resnica. Vendar pa niti pri dejavnostih, kot je izdelava pohištva, za kar pa so registrirani in imajo “zelo dobro mizarsko opremo”, pri poslih z državo ne gre. Za nov zapor bi lahko naredili vse pohištvo. A jim ni uspelo na razpisu. Ampak država bo varčevala raje pri porodniških kot pa pri neučinkovitih zavodih. Res pametno.