Pred policijsko stavko sem vsaj cestninske postaje zaradi omejitve hitrosti in rednih policijskih nadzorov prevozila brez prepotentnega gospoda s prestižno limuzino, nalepljenega na zadek avtomobila. Pred stavko smo se vsi strožje držali omejitev in velikih varnostnih razdalj.
Povratniki. Tudi denarja v proračun priteče manj. Odgovorov na vprašanje, kdo je kriv za izpad, je vsaj toliko, kot je policistov v državi. Policistov, ki nameravajo kazni spet pobirati šele, ko jih bo vlada uslišala. Oblastniki pa so prepričani, da lahko divjake na cestah umiri le večji nadzor. Če ga ni, so divjaki pogumnejši, ustavi jih šele prometna nesreča.
Prometni strokovnjaki so tako prepričani, da bi država morala divjo vožnjo nadzirati z več stacionarnimi radarji. To bi menda divjakom vzelo del poguma, zaradi občutka, da je njihova vožnja pod neprestanim nadzorom. Radarji od vlade ne bi zahtevali višjih plač in regresa, da varujejo tiste, v katere se divjaki zaletavajo.
A ob tem pozabljajo, da nadzora, kot smo ga vajeni na cestah, trenutno ni tudi zato, ker so policisti na mesec plačani komaj toliko, kolikor znaša tretjina kazni, ki jo lahko naložijo divjaku, ki na avtocesti ogroža moje življenje.
