Lažem, kradem, bolhe jem ...

Vse, kar danes veste o premoženjskem stanju predsednikov dveh največjih parlamentarnih strank ter prikrivanjih in lažeh glede debeline denarnice predsednika vlade in župana prestolnice, ste vedeli že pred letom in pol. Torej pred volitvami. Večino podrobnosti iz poročila protikorupcijske komisije smo mediji – sicer po kapljicah in ne v zbranih delih – javnosti razkrili pravočasno, da bi lahko znala ločiti pleve od semen. Vendar dragi volilci, ne glede na to, kaj preberete, slišite in vidite, v tej državi se nič ne spremeni. Nič se ne zgodi niti takrat, ko vse te ugotovitve zbere, prouči in razišče uradna institucija. Visok javni funkcionar bi se moral zavedati, kaj pomeni zaupanje družbe v njega samega in njegovo funkcijo ter da vsako korupcijsko tveganje vodi v oblikovanje dvojnih meril. Če se ta tega ne zaveda, potem tveganje, kot ga opredeli javnost ali uradna institucija, hitro postane dejstvo in dovoljen standard. Za vse.

Prvi v vrsti, ki postavlja standarde in etične norme v državi, je torej prav ta funkcionar. In kakšno normo smo dobili v primeru Janše in Jankovića? Oba sta se zatekla po podporo k svoji stranki, kar je popoln absurd in aroganco do etičnih norm razširja na še širši krog politike. Janša je na javni televiziji celo lagal o vrednosti parcele v Trenti in vrednosti avtomobila predsednika protikorupcijske komisije, ko se je raje kot za postavljanje norm odločil za protinapad. Krivi smo seveda volilci, ki ljudem brez integritete dajemo občutek, da jim bo na volilno nedeljo vse odpuščeno. Vedno znova, ker iščemo le alternativo zlu, ki ga predstavlja drug del politike, kakršenkoli ta že je. Slovenija je že deset let v politični in zaradi tega danes tudi v finančni, socialni in moralni krizi. Ne bo nas rešila nobena reforma, le tehten premislek, kako naprej. Kakšno rešitev naj bi ta prinesel, ne vem, vem pa, da se mi korupcijska tveganja ne zdijo kot luč na koncu tunela. Ljudje so na ulicah, potrebujejo svetlobo, ne tveganj.